Obe govorita o dogajanju med drugo svetovno vojno, tematski sklop pa nosi naslov Človek na razpotjih časa. Čeprav sta naslova na izpitni poli presenečenje in se mladi odločijo za enega izmed njiju (večina piše razpravljalni esej), se lahko na esej dobro pripravijo.

Druga svetovna vojna se zdi mladim sicer oddaljena in večina se ne navdušuje nad vojno tematiko v literaturi, a so letošnji maturanti vseeno prepoznali vrednost obeh obveznih del, ki so jih morali prebrati za esej. In to kljub temu, da se je Kocbek izkazal za zahtevno branje. Elli Litrop z Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer sta bili deli všeč: "Meni je ta vojna tematika, ne bi rekla, blizu, a je to tema, o kateri se lahko ves čas pogovarjamo. To ni nekaj, kar bi človeštvo lahko pozabilo, vse grozote, skozi katere gre človek v takem času." Lara Krašovec, Gimnazija Novo mesto, pa dodaja: "Nisem velika ljubiteljica vojnih romanov, mi je pa bil Jančarjev roman bližje kot Kocbekove novele, mogoče ravno zaradi prepletanja ljubezenske zgodbe in mogoče je to mladim bližje kot vojna tema."

Profesorici slovenščine na Gimnaziji Novo mesto Nataliji Petakovič se izbira tematskega sklopa in obveznih del v letu, ko zaznamujemo 80. obletnico konca druge svetovne vojne, zdi primerna: "80 let je eno človeško življenje, njim se mogoče zdi veliko, čeprav to sploh ni tako dolgo nazaj, ko so se na slovenskih, evropskih tleh in po vsem svetu dogajale tako strašne stvari, kot so opisane v romanu in novelah. Meni osebno se je zdela obravnava teh dveh del odlična priložnost za osvetlitev tega časa, da se ta tema približa mladim, saj so se veliko lažje vživeli v literarne like. (…) Literatura se mi zdi enkratna priložnost za spoznavanje konkretnega zgodovinskega časa."

Zbirka novel Strah in pogum ter roman In ljubezen tudi
Čeprav sta deli nastali v različnih obdobjih (1951 in 2017) in gre pri Kocbeku za zbirko štirih novel, pri Jančarju pa, kot pravi avtor sam, za roman o ljubezni, imata nekaj skupnih značilnosti. Podobni sta si tematsko in v dogajalnem času, obe opisujeta strašne razmere, ki jih je druga svetovna vojna razgrnila nad slovenskimi tlemi, obe nam približata partizansko življenje, obe tudi razkol med Slovenci. Obe deli v odnose med različnimi literarnimi liki vpletata motiv izdaje in vprašanje krivde, odpirata razmišljanja o mejah med dobrim in zlim, ki so v vojnih razmerah velikokrat zabrisane ali pomešane, in so liki postavljeni tako v vlogo žrtve, krvnika ali celo obojega hkrati. Pri obeh, Kocbeku kot Jančarju, se liki v vojnih razmerah znajdejo na razpotju, v moralnih dilemah, pred hudimi preizkušnjami in nepravimi izbirami, ki jih zaznamujejo za vse življenje. Pred mladimi bralci se tako odpira tudi vprašanje o razmerju med človekom posameznikom in človekom kot ustvarjalcem zgodovine, o delovanju po lastni vesti ali sledenju zgodovinski nujnosti. Lahko bi tudi rekli, da imata obe deli (vsaj) enega antijunaka (Ludeka Miškolnika in kaplana Marijana Žgura), ki brez dvoma in z vso napadalno odločnostjo zagovarjata nacistično ideologijo oz. sodelovanje z italijanskim okupatorjem, a sta njuna konca zelo drugačna. Medtem ko brez občutka krivde ali preizpraševanja o lastnih dejanjih SS oficir slovenskega rodu išče način, da bi po vojni pobegnil na varno, se kaplan v Kocbekovi noveli Ogenj pod občutkom krivde zlomi in spozna svojo zmoto.

Sorodna novica Matura 2025: Prisluhnite zvočni knjigi Strah in pogum avtorja Edvarda Kocbeka

Tudi drugje so med deloma razlike: na primer v dogajalnem prostoru in literarni snovi. V ospredju Kocbekovih novel sta italijanska okupacija in državljanska vojna, pri Jančarjevem romanu pa nemška okupacija, našteva Veronika Kos z Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer in poudari tudi avtorjeva pogleda na vojno: "Zdi se mi, da se Jančar ne poglobi tako v posameznika, v posameznikovo doživljanje, vsaj ne pri vseh likih, kar pa je zelo opazno pri Kocbekovih novelah. V njih predstavi posameznikov razkol. Med tistim, kar je moralno in etično pravilno, in pa tistim, kaj je takrat v zgodovini, v tistem trenutku človekova dolžnost. Jančar na vojno gleda bolj civilno, sam ni bil del vojne, kajti rojen je bil po njej, skuša pa razumeti tegobe, ki so takrat človeka težile. Kocbek pa ima vojaški pogled na vojno, saj je bil udeležen v njej, vemo, da je bil tudi politično zelo aktiven in kritičen."

Pomembno je torej tudi, da za letošnji maturitetni esej, ki ga kandidati pišejo 6. maja, razumemo, v katerem zgodovinsko-filozofskem okviru sta delovala oz. delujeta avtorja. Špela Camlek, profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj: "Kocbek se naslanja na personalizem, to je tisti del krščanskega eksistencializma, ki ima za središče vsega pozitivnega človeka posameznika – Osebo. Posameznik se ne sme uklanjati zunanjim vplivom, zgodovinski nujnosti, ker bi s tem okrnil svojo moralno celovitost. Poleg personalizma pa igra v Kocbekovem miselnem sistemu pomembno vlogo tudi svetopisemska krščanska ideologija. Vse to se pokaže v novelah, saj se v njih avtor posveča človeku-kristjanu, ki je v zgodovini, revoluciji oz. prelomnih trenutkih dvojno vezan – kot oseba mora ostati moralno celovit človek in kot kristjan je dolžan ljubiti svojega bližnjega, saj je to eden najpomembnejših postulatov krščanske ideologije. Njegovi junaki so postavljeni pred hudo preizkušnjo – ravnati v skladu z zahtevami svoje etike, ali kot ukazuje zgodovinska nujnost? Kako naj uresničijo zgodovinsko nujnost in jo osmislijo tako, da ob tem ne izgubijo svoje človečnosti?"

Kocbekovi protagonisti se torej v ključnem trenutku znajdejo na razpotju. "Kocbek ubeseduje stisko človeka – kristjana, ki se znajde v primežu zgodovine, se mora uresničiti kot človek, storiti pogumno dejanje in premagati strah, da bo ob tem izgubil samega sebe, svojo človečnost. Ne podaja nekega univerzalnega pravilnega odgovora. Podaja pa primere, kako se vsak človek s tem strahom mora soočiti sam. S tega vidika je aktualen v vsakem času, ko se človek mora odločati med svojo vestjo in aktivnostjo v zgodovini," še dodaja Špela Camlek.

Tudi Jančarjevi literarni liki v romanu In ljubezen tudi ne uidejo moralnim dilemam in težkim preizkušnjam. Roman je zaradi svojega postmodernističnega sloga in teme ljubezni, ki jo avtor vpleta v vojne razmere, nekoliko bližje mladim. V posamičnih pripovednih odlomkih se dotika tudi življenja pred vojno in po njej, kar še bolj kot pri Kocbeku poudarja dejstvo, da vojna v človekova življenja, predvsem življenja mladih ljudi, zareže ostro in brazgotine pusti za vse življenje. Liki, vsi po vrsti doživijo tragičen konec, vojna jih razosebi, zaznamuje, poškoduje, grozot pa ne premaga niti ljubezen. Ta se, kot nakazuje naslov romana, ki predstavlja verz iz Byronove pesmi, v vojni utrudi. Za najbolj tragičen lik v romanu ima Valentin Zaletel z Gimnazije Novo mesto Sonjo Belak, dekle s fotografije: "Mislim, da se ni mogla izogniti tragičnemu koncu. Je res, da na začetku je sprejela odločitev, potem pa vse ostalo, kar je sledilo, ni bilo v njenem dometu. Izkoristili so jo ljudje okoli nje, tudi oče je ni mogel zaščititi, njenega odnosa s Tinetom je bilo tudi konec. Sonja je največ izgubila, pa niti ni stopila na nobeno stran. Čeprav je preživela in bi kdo lahko rekel, da je imela srečo, pa je bila po vojni čustveno izžeta, nesposobna globljega odnosa."

Razpravljalni ali razlagalni esej?
Obe deli ponujata številne primerjave, iskanje vzporednic in razlik med liki, kar je velikokrat tudi tema razpravljalnega eseja, za katerega se odloči večina kandidatov na maturi. Lani kar 97 odstotkov. Do neke mere se je za razpravljalni esej lažje pripraviti, saj pri razlagalnem maturanti prejmejo odlomek, za katerega morajo imeti srečo, da so ga obravnavali v šoli. Ajda Gabrič, profesorica slovenščine na Gimnaziji Novo mesto: "Interpretativni esej zahteva tudi poznavanje terminologije, ki zadeva umetniške postopke, se pravi različna jezikovna sredstva, sredstva na nivoju besedja, skladnje, zvočnosti jezika itd. In to morajo kandidati na maturi samostojno poiskati v danem odlomku in razložiti pomen. Zahteva torej podrobnejše branje; ne le poznavanje zgodbe celega romana, vseh oseb in zgodovinskega ozadja, ampak tudi precej bolj poglobljen stik s književnim besedilom."

Nasveti za pisanje: navodila so ključna!
Tudi po mnenju gimnazijcev se je v šoli lažje pripraviti na razpravljalni esej. Pri obeh pa je pomembno slediti navodilom, poudarjajo dijaki in tudi profesorica slovenščine Natalija Petakovič: "Zelo pozorno morajo prebrati navodila, navodila so ključna! V štirih letih, ko pripravljam dijake na pisanje najprej šolskega spisa, nato eseja, vedno zelo poudarjam to, da pogledamo glagole in kaj ti od nas zahtevajo. Je to opisati, predstaviti, povzeti, primerjati? Najprej zvadimo te slogovne postopke. Poleg tega mora biti dijaku kmalu, ko prebere naslov in navodila, jasno, kaj je tista ključna tema, o kateri bo pisal. Iz tega ključnega vprašanja, teme, sledi neka uvodna misel, ki jo potem z različnimi podtemami v eseju razvija dalje in v zaključku nekako povzame. Mislim, da so dijaki zelo dobro pripravljeni na maturitetni esej v smislu, kaj morajo pisati. Težje je potem, kako tisto, kar bodo zahtevala navodila, dati v obliko z repom in glavo – to pomeni z neko uvodno mislijo, z neko tezo, ki jo podkrepijo z argumenti, protiargumenti, na koncu pa sledi neka sinteza. To je tisto, kar je morda najtežje."

Kako torej napisati dober esej? Tanja Bigec, profesorica slovenščine na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer, pravi, da veliko šteje že to, da imajo maturanti vnaprej pripravljene predstavitve oseb in tudi že jasno oblikovana mnenja, stališča (vsaj konceptualno) do nekaterih vprašanj, ki jih odpira tematski sklop maturitetnega eseja: "Včasih je morda zmotno prepričanje, da bomo že nekaj 'naumili' pri samem pisanju, ampak dijaki so najbrž že ugotovili, da je tudi to izredno zahtevno: ustvariti si prepričanje, mnenje in ga zagovarjati. Da ne negiramo samih sebe, da pripeljemo prepričanje do konca. To je zelo pomembno."

Tanja Bigec navaja tudi napake, ki jih dijaki pri pisanju eseja največkrat naredijo in zato izgubljajo točke:

- Uvod ne sme biti predolg.
- "Popuščanje": preveč časa in prostora kandidati namenijo prvim postavkam v eseju in jim za končne zmanjka časa ali pozornosti (na primer za aktualizacijo).
- Točk dijaki ne dobijo, če je preveč obnove; zavede jih podajanje zgodbe ali naštevanje dejstev, pozabijo pa na razlago. Nasvet: uporabljajo se lahko vzročno-posledične povezave, torej vezniki ker, zato, kajti, saj, sicer, ki že sami od sebe pisca potegnejo v razlago.
- Pri primerjavi se lahko zgodi, da na začetku ni teze, da primerjava ni dovolj poglobljena ali da gre samo za naštevanje lastnosti enega in nato drugega lika, niso pa izpostavljene skupne značilnosti ali razlike.
- Mladi včasih spregledajo navodila, kot so: opredelite se, ovrednotite. Pri eseju ne izpostavimo le literarnega dejstva, temveč ga moramo tudi pretehtati.
- Površna ali presplošna aktualizacija: treba je biti konkreten, izpostaviti konkretne pojme, poimenovanja, razložiti na primerih (primer presplošne trditve: Vojna je huda stvar.)
- Pri jeziku je največji krivec za manj točk pravopis.
- Pri slogu mladi izgubljajo točke zaradi ponavljanja besed, imen, stavčnih struktur. Na ta del se lahko pripravijo tako, da si poiščejo sopomenke, nadpomenke in parafraze, ki jih lahko izmenično uporabljajo v eseju.
- V zaključku se ne odgovarja na zadnjo postavko, temveč povzema ugotovitve.