Upor pooseblja učiteljica in intelektualka Angela Vode – uporniška je bila pravzaprav vse svoje življenje. Izkušnjo odpora koroških Slovencev proti nacističnemu okupatorju je v svojem romanu Bratovska jesen popisal Valentin Polanšek (1928–1985).

Kdor puntar prej ni bil, je puntar zdaj ! / Kje so, ki bi za grlo nas prijeli!

Ob dnevu upora proti okupatorju, prazniku, s katerim ohranjamo spomin na slovenski upor v letih druge svetovne vojne, smo v Literarni nokturno uvrstili nekaj partizanskih pesmi pesnika, pisatelja, dramatika in prevajalca Shakespeara Mateja Bora. Izbrali smo jih iz obsežne tetralogije Slovensko pesništvo upora.

Matej Bor se je rodil kot Vladimir Pavšič leta 1913 v Grgarju, umrl je leta 1993. Leta 1915 so očeta v prvi svetovni vojni mobilizirali, mati se je s tremi otroki preselila na Štajersko. Ob koncu vojne so se naselili v Štorah. Realno gimnazijo je obiskoval v Celju, tam je prišel v stik s komunističnimi idejami. V Ljubljani je študiral slavistiko. Po diplomi leta 1937 zaradi komunističnega delovanja ni dobil službe. Kritike gledaliških predstav in pesniških zbirk je do okupacije objavljal v Ljubljanskem zvonu, tam je izšel tudi njegov kritični pregled slovenske dramatike med obema vojnama (Pogled na slovensko povojno dramo). Od jeseni 1940 do nemške okupacije je delal kot profesor slovenščine in domski vzgojitelj prefekt v Kočevju, kjer je začel kontinuirano pesniško ustvarjati.

Aprila 1941 se je preselil v Ljubljano in se pridružil OF-u. Njegove bojevite pesmi prvega leta okupacije so bile objavljene v zbirki Previharimo viharje. Ob pripravi zbirke je prvič prevzel ime Matej Bor. Pozneje se je pridružil partizanom, italijansko ofenzivo jeseni 1942 je preživel v Kočevskem rogu. Številne njegove partizanske pesmi, zlasti uglasbene, so ponarodele, med njimi koračnica Hej brigade in Jutri gremo v napad. Pozneje se je ilegalno vrnil v Ljubljano. Med vojno je začel pisati tudi dramatiko, njegova najbolj znana drama so Raztrganci. Borovo povojno pesništvo je bilo bolj intimno naravnano. Delal je v diplomaciji, bil je agencijski dopisnik in direktor ljubljanske Drame. Od leta 1949 do smrti je deloval kot svobodni književnik. Veliko je prevajal, poslovenil je med drugim osemnajst Shakespearovih dram (povzeto po Slovenski biografiji, avtor Andraž Jež).

Partizanske pesmi Mateja Bora v Literarnem nokturnu interpretira dramski igralec Matija Vastl, leta 2014, ko smo oddajo posneli, je bil režiser Klemen Markovčič.

Takrat je iz našega ljudstva postal narod, ko je Prešeren slovensko danost spremenil v slovensko poslanstvo.

Edvard Kocbek (1904–1981) je kot pričevalec verjetno najceloviteje ubesedil izkušnjo bivanja Slovencev v 20. stoletju. To na samosvoj, mestoma vizionarski način ponazarjata že njegova predvojna spisa Narod (1939) in Slovenci in politika (1940), objavljena v reviji Dejanje. V njiju Kocbek razmišlja o narodu nasploh, o Slovencih in njihovem razumevanju svojega položaja. Besedili sta bili ponatisnjeni v knjigi Pred viharjem (1980, Slovenska matica), v kateri so objavljeni tudi njegovi dnevniki, napisani med letoma 1938 in 1941.

Interpretacija Saša Tabaković, režija Špela Kravogel. Posneto 2020.

Konec vojne! Beseda, ki je izražala toliko neizrekljivo lepega, čudaško neverjetnega, skrivnostno nedosegljivega.

Valentin Polanšek se je rodil leta 1928 v Lepeni pri Železni Kapli, umrl pa leta 1985. Bil je učitelj v ljudski šoli in vodil dvojezično ljudsko šolo na Obirskem pri Železni Kapli.

Pisal je prozo, liriko in pesmi za otroke. Bil je tudi skladatelj, leta 1974 je ustanovil Obirski ženski oktet, ki ga je tudi vodil. Organiziral je srečanja pisateljev in pesnikov evropskih manjšin, ki so med letoma 1979 in 1984 potekala na Obirskem oz. v Celovcu. Sodeloval je pri slovenskih oddajah ORF-a Koroške. Bil je prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji. Dejaven je bil na področju ljudske kulture, deloval je v Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu, ki jo je tudi vodil.

Ob dnevu upora proti okupatorju smo za Literarni nokturno izbrali odlomek iz drugega dela Polanškovega zgodovinskega romana Bratovska jesen (Drava, 1982). Svet, v katerega nas najpogosteje vodi v svojih delih, je južni del Podjune, svet pod Peco, Olševo, Kočno, Košuto in Obirjem, problematika pa je širša, ne lokalno obarvana. Polanšek izhaja, kot je sam rad pripovedoval, "iz naplavine kmečkega proletariata, ki se je suval za vsakdanji kruh." Zgodba romana Bratovska jesen v središče postavi junaka Domna in Matevža, ki sta resnični osebi. Valentin Polanšek ju v spremnem zapisu na zavihku knjige takole predstavi: "Bila sta sinova bajtarjev, vedre narave, pevca in narodnjaka, priljubljena pri vseh domačinih. (…) V najlepših fantovskih letih sta kot partizana žrtvovala svoji življenji. Mrtvega Domna so na Komnu sežgali, Matevža pa so ubili poleg domače bajte in lastni oče ga je decembra 1944 zakopal, spomladi 1945 pa ga je dal prepeljati na kapelsko pokopališče."

Interpret Timotej Novaković, režiser Alen Jelen. Produkcija 2025.

Nikakor nisem bila pripravljena prenehati s protihitlerjansko propagando. Ker pa je Partija zahtevala enotnost vsega članstva, so me zaradi nediscipliniranosti odstranili iz svojih vrst.

Tako je Angela Vode opisala, kako so se komunistični tovariši odvrnili od nje, ko je načelno in nedvoumno obsodila pakt med Sovjetsko zvezo in Nemčijo leta 1939.

Rodila se je leta 1892, po končanem učiteljišču je študirala zdravstveno pedagogiko in opravila specialistični izpit iz defektologije. Med vojnama je aktivno delovala v društvih, ki so si prizadevala za odpravo diskriminacije po spolu in socialnem položaju. Leta 1922 je postala članica Komunistične partije, iz katere so jo izključili zaradi nasprotovanja paktu Ribbentrop-Stalin. Med vojno je sodelovala v OF-u, Italijani so jo za nekaj tednov zaprli, po kapitulaciji Italije so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück. Po vojni so jo na Nagodetovem procesu obsodili kot "zahodno agentko, plačanko in razredno sovražnico". V zaporu je bila šest let. Ko se je vrnila v Ljubljano, je bila brez državljanskih pravic, ni smela delati, objavljati in javno delovati.

Nekaj časa je delala kot tajnica. Živela je, kot je sama povedala, "polovično življenje", vseeno pa je pozneje, ko je lahko, kljub nadzoru obveščevalne službe potovala, veliko brala in pisala.

V besedilu z naslovom Korak v zgodovino se je Angela Vode leta 1961 spomnila napada Nemčije na Jugoslavijo. Leta 1974 mu je dodala Pripis, v katerem je popisala še nekaj svojih izkušenj in opažanj.

Besedili v oddaji Spomini, pisma in potopisi interpretira dramska igralka Barbara Medvešček, režiser je bil Alen Jelen.