Ideja, da bi RTV Slovenija ustanovila muzejsko zbirko, je pravzaprav že stara in sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Takrat je niso ustanovili zaradi pomanjkanja prostora, so pa nekateri entuziasti že zbirali odslužene tehnične predmete in jih predali muzejski zbirki. Za njeno ustanovitev ima največ zaslug prva urednica Dušica Erzin. Sedež Muzejske zbirke je bil do leta 2004 na Dalmatinovi 8 v Ljubljani, ko smo se zaradi prekinitve najemne pogodbe (denacionalizacija) morali izseliti.

Zbranih več kot 200 eksponatov
Več kot dvesto izvirnih eksponatov živo priča o delu na nacionalnem radiu in televiziji ter oddajnikih in zvezah. V muzejski zbirki so shranjeni stari mikrofoni, vse mogoče snemalne naprave, stari radijski in televizijski sprejemniki, vse do kamer, mešalnih miz, najrazličnejših elektronk, pa stare kamere za snemanje televizijskih dram, kamere, ki so jih nekoč uporabljali za snemanje na terenu, tudi tista iz leta 1958, ki je bila postavljena v TV-napovedovalnici, in številni eksponati oddajnikov in zvez. Gre torej za zelo različne tehnične predmete iz najrazličnejših obdobij Radia in Televizije ter OZ, ki so del bogate zgodovine našega RTV-ja.

Vsak eksponat ima tudi svojo inventarno številko in svojo kartoteko, iz katere je razvidna kratka zgodovina eksponata, kratek opis predmeta, v kartici je vpisano, katera služba in v katerem obdobju je predmet uporabljala, evidentirana je tudi starost eksponata, kdaj je v muzej prišel: ko ga je tehnična služba odpisala ali pa je bil podarjen. Eksponati v muzejski zbirki RTV Slovenija predstavljajo neprecenljivo kulturno dediščino in je hiša nanje upravičeno ponosna. Vsi razstavljeni eksponati imajo trajen pomen za znanost, zgodovino in kulturo.

Eksponati v muzejski zbirki pa nimajo le velike muzejske, marveč tudi veliko uporabno vrednost, saj so se režiserji večkrat oglasili v muzejski zbirki in jih uporabili kot scensko ozadje, zato tudi ne presenečajo pogosti obiski snemalnih ekip, ki so v našem muzeju posneli prispevek za oddaje. Tako so snemali prispevke za TV-dnevnik, več kadrov za TV-oddajo Zlata šestdeseta leta slovenske popevke, pa za TV-oddajo Enajsta šola, TV-oddajo o zvoku in še bi lahko naštevali. To je tudi ena od možnosti, da gledalci eksponate vidijo na svojih malih zaslonih.

Eksponati, ki vzbujajo posebno zanimanje:
Brez dvoma je to Reissov mikrofon na ogljeni prah z marmornim ohišjem, ki je bil v rabi od leta 1928 do leta 1941 na takratnem Radiu Ljubljana v 1. studiu, na bivši Bleiweisovi cesti v Ljubljani. Obiskovalci lahko občudujejo tudi Philipsov mikrofon, tip 9589, holandske izdelave, ki je bil v rabi na RTV Ljubljana do okrog leta 1943. Omenjena mikrofona sta bila tudi najpogosteje fotografirana. Veliko zanimanja vzbujajo tudi nekatere snemalne naprave, denimo ena od starejših nager (snemalna naprava, ki jo je pri svojem terenskem delu ob koncu petdesetih let uporabljal novinar Silvo Matelič).
Obiskovalci v muzejski zbirki se radi ozro v mehanizem kukavice, ki jo je po zamisli inženirja Marija Osane leta 1928 izdelal tehnik France Kramer, zanimanje vzbuja tudi mehanska kukavica, ki je bila izdelana med drugo svetovno vojno leta 1943 ali 1944. V rabi je bila takoj po vojni v studiu na Cankarjevi cesti v Ljubljani. Veliko zanimanja javnosti pa je tudi za stare radijske sprejemnike, pa prve televizorje, prve TV-kamere in prvi TV-magnetoskop. Vsak eksponat budi takšne in drugačne spomine.
Eksponati na razstavah in gostovanjih
Muzejska zbirka RTV Slovenija je v dobrih triindvajsetih letih delovanja številne svoje eksponate predstavila širši slovenski javnosti, zlasti ob obletnicah radia in televizije. Ena večjih razstav je bila v ljubljanskih Križankah leta 1998 ob 70-letnici radia in 40-letnici TV, ko je RTV Slovenija veliko razstavo pripravila pod avtorskim vodstvom Tehniškega muzeja Slovenije. Avtorica razstave, kustodinja Ljudmila Bezlaj - Krevel, ji je dala naslov: Halo, tu radio Ljubljana. RTV Slovenija je pri razstavi sodelovala kot strokovna sodelavka za arhivsko gradivo in pomagala tudi pri izbiri eksponatov. Bezlajeva je ob razstavi pripravila tudi obsežen katalog in v njem sistematično predstavila zgodovino radia od njegovih začetkov leta 1928 pa vse do leta 1998.
Sicer pa so bili eksponati večkrat predstavljeni na sejmih elektronike v Ljubljani in na manjših razstavah. RTV Slovenija je tako dala možnost, da eksponate muzejske zbirke vidi širša javnost. Nekaj jih je leta 2003 gostovalo na obsežni razstavi 50. leta v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Veliko zanimanja javnosti pa je požela pregledna razstava najbolj atraktivnih eksponatov naše muzejske zbirke, ki sem jo v septembru 2004, v sklopu Grafičnega bienala, postavil v Merkurjevem centru v Ljubljani. Še posebej pa sem bil vesel povabila Društva novinarjev Slovenije, ki je ob 100. obletnici v juniju 2005 pripravilo pregledno razstavo pisnih dokumentov, muzejska zbirka RTV Slovenija pa je na tej razstavi predstavila najlepše eksponate po mojem izboru.
Seveda so v dolgih letih delovanja muzejsko zbirko obiskale tudi nekatere tehnične šole in mnogi posamezniki, ki smo jim na RTV-ju vedno radi odprli vrata, razkazali zbirko in spregovorili o zgodovini hiše.

Pomembni drobci na ogled v obeh avlah
Kam z muzejsko zbirko RTV Slovenija in kako jo izkoristiti za identifikacijo zaposlenih v na novo nastalih razmerah, je bilo pomembno vprašanje jeseni leta 2004, ko je prišlo do prekinitve najemne pogodbe in smo morali prostore na Dalmatinovi ob koncu leta 2004 izprazniti. Sledila je mučna in zelo naporna selitev in iskanje začasnih depojev in tehten razmislek, kako z eksponati muzejske zbirke v prihodnje. Dejstvo je, da smo z zbiranjem predmetov ohranjali stik z našo zgodovino, da pa način takratne prezentacije gradiva ni zadostno prispeval k naši lastni prepoznavnosti in identifikaciji zaposlenih z delovno organizacijo. Eksponati lahko svojo funkcijo dosežejo le v kontaktu s ciljno publiko, to pa smo v tem primeru ertevejevci sami. Pomembno vprašanje je bilo, kako to tudi dejansko uresničiti.

Kmalu se je porodila ideja, da bi najdragocenejše eksponate postavili v vitrine v radijsko in TV-avlo, kasneje pa še v podzemni prehod med obema hišama. S tem smo želeli doseči dvoje: da bi mlade novinarje in druge zaposlene spominjali na
preteklost in razmere, v katerih so delali radijski in televizijski delavci, hkrati pa bi jim ponudili možnost, da tudi drugi obiskovalci vidijo stvari, o katerih samo slišijo.

Tako sem v radijsko avlo namestil najpomembnejše radijske eksponate, med njimi Reissov mikrofon ter druge mikrofone, stare radijske sprejemnike, snemalne naprave, mehanizem radijske kukavice, pa Radio Kričač itd., v TV-avlo pa prve kamere, prve TV-sprejemnike na slovenskih tleh, razvijalno plastično korito, uro za odštevanje TV-dnevnika in pomembne eksponate Oddajnikov in zvez.

Odprtje prvega dela na novo postavljene muzejske zbirke v radijski in TV-avli smo slavnostno zaznamovali 20. junija 2005. Odprl jo je nekdanji generalni direktor Aleks Štakul.

Sledili so priprave na drugi del muzejske zbirke med obema hišama – v podzemnem prehodu, kjer sem zbirko nadgradil ter v vitrine postavil še druge eksponate – nič manj pomembne, ki nas bodo trajno spominjalina našo preteklost.

Odprtje drugega dela muzejske zbirke smo doživeli 24. maja 2006 ob prisotnosti RTV-uslužbencev, številnih gostov ter tehničnih legend - tehničnih pionirjev, ki so z muzejskimi eksponati delali, ko so bili ti kot tehnični predmeti v polni delovni funkciji. Stalno razstavo muzejske zbirke RTV Slovenija je takrat odprl Janez Sajovic, pomočnik generalnega direktorja za organizacijo, kadre in informatiko.

Leta 2008 pa sem obe stalni postavitvi muzejske zbirke nadgradil še s stalno razstavo fotografij inženirjev, ki so bili dolga leta steber vrhunskega tehničnega razvoja na RTV-ju. Razstavi sem dal naslov: Tehnični pionirji RTV Slovenija.