Dan pred božičem bo minilo 20 let od prve postavitve spletne strani, na kateri ste ravnokar. Temu namenjamo pozornost tudi na podcastu Številke. Idejni oče je Marko Prpič, ki se spominja: "Eno leto sem neuspešno študiral tehnično matematiko, kjer sem spoznal veliko ljudi iz kroga matematikov in računalničarjev. Nekaj časa sem bil v domu srednjih šol vzgojitelj, kjer sem imel nekaj dijakov, s katerimi sem se spoprijateljil in dolgo časa družil. Eden od teh je bil Sergej Foški, ki je imel podjetje Select Technology. V teh druženjih smo se velikokrat pogovarjali o sodobnem dogajanju in internetu."

Med prvimi RTV-hišami s spletno stranjo
Zato je vodstvu zavoda RTV Slovenija predlagal, da bi tudi sami ugriznili v to jabolko. A na programski strani to ni nikogar zanimalo, na tehnični strani pa je Prpič dobil roko podpore: "Pomočnik generalnega direktorja za tehnične zadeve Peter Mori in njegov pomočnik za tehniko na radiu Jože Mastnak sta me podprla, a rekla sta, da bodo dali denar, a da ne želijo imeti ničesar s tem. Tako smo kupili prvi strežnik, ki je začel delati 24. decembra 1995. Na njem je bila objavljena vstopna stran in nekaj podatkov o RTV-ju. Potem sem lovil ljudi po hiši, da smo objavili prvo vsebino. Gor je šla oddaja, ki sem jo takrat delal v razvedrilnem programu Roka roka (oddajo je vodila Mojca Mavec), dali smo informacije o radijskih oddajah, začeli smo objavljati televizijski in radijski spored. To je bil res nežen začetek. Bili smo med prvimi na tem področju, tudi v primerjavi z večjimi RTV-hišami po Evropi."

Dnevnik sprva na ravni diapozitivov
Slabi dve leti pozneje je spletna stran že predvajala radijske in televizijske vsebine. "Real strežnik je prišel leta 1997, ko smo začeli oddajati radijske sporede v avdioobliki, vsak dan pa smo kot video zajeli in digitalizirali Dnevnik. To se je začelo 7. 9. 1997. Na tem področju smo bili sploh hitri. Vsak radijski spored je moral zajemati in digitalizirati poseben računalnik in ga digitalizirati na dveh karticah pri dveh hitrostih, saj se takrat modemi niso sami znali 'zmeniti' s strežnikom, ampak si moral kot uporabnik sam klikniti, če si želel imeti boljši ali slabši zapis. Iskreno povedano je bil Dnevnik na ravni diapozitivov. Na televiziji se normalno zavrti 24 sličic v sekundi, tam pa jih je šlo od 8 do 11. Takrat so bile nizke hitrosti, pogovarjamo se o 128 kilobitih, radijski program je šel tudi na 32 kilobitih," se začetkov spominja naš sogovornik.

Dobili ganljive klice z vsega sveta
Čeprav je bilo število obiskovalcev na začetku res majhno, je bil učinek takoj opazen. Marko Prpič se tako spominja, da je kmalu po zagonu spletne strani gostoval v nočnem programu na Radiu Slovenija: "Povabili smo poslušalce, ki so nas poslušali prek interneta in so mislili, da so najbolj oddaljeni. Takrat smo v nočni program dobivali klice iz Avstralije, Argentine, Kavkaza ... Za argentinsko skupnost je bil to zelo velik dogodek, saj so nekateri po 30 letih spet slišali slovensko besedo in slovenski program. Dobili smo prav ganljive klice, saj so se ljudje zahvaljevali in govorili, da se sploh ne zavedamo, kaj smo storili in koliko jim to pomeni na drugem koncu sveta."

Bralcem poslal približno 10.000 pisem
Prvo oceno spletne strani je aprila 1996 v reviji PC in mediji zapisal Miha Mazzini. Ocena je bila pozitivna, a Prpiča zapisane besede niso preveč zanimale: "Takrat sem bil namreč webmaster, skrbel sem za vsebino, odgovarjal sem vsem, ki so pisali, ker nihče drug ni tega delal. V službi na RTV-ju sploh nisem imel računalnika, tako sem moral od doma odgovarjati na vso pošto. V tem času sem na vse konce sveta napisal približno 10.000 pisem. Posamezne projekte - spletno stran za določeno oddajo ali kak drug projekt - pa smo delali s pomočjo zunanjih izvajalcev."

Spletno stran prevzela skupina okrog teleteksta
Prve vsebine so bile bolj ali manj predstavitvene narave. Idejni oče je imel zato nemalo težav, ko je skušal v hiši pridobiti nove ustvarjalce: "Ljudje v tem niso videli nobene vrednosti. Februarja 1996 smo imeli 187 dostopov do spletne strani. Te so zahtevale nek vložek in trud. Moja naloga je bila, da sem hodil od urednika do urednika in jih skušal prepričati, da prispevajo vsebine, čeprav niso imele takšnega odmeva. Poskušali smo narediti otroške in razvedrilne oddaje, začeli smo obdelovati prve informacije in jih v sodelovanju s Slovensko tiskovno agencijo tudi ponujati. Leta 2001 je to delo prevzela skupina okrog teleteksta. Ti novinarji so nato oblikovali novice za teletekst in nato še za splet. Vsebine je bilo malo, težko je bilo dobiti ljudi, ki bi začutili, da je v tem prihodnost in perspektiva."

Vsak medij je specifičen
Številne organizacije v težjih finančnih obdobjih težijo k racionalizaciji stroškov. Nič drugače ni v medijih, ko so vodilni običajno privrženci, da en novinar svoj izdelek pripravi tako za televizijo, radio in splet. Marko Prpič pa ni privrženec te filozofije: "V zgodovini spleta je bilo v naši hiši več različnih idej. Ko se je začela konvergenca medijev in je vse skupaj postala digitalna vsebina na računalniku, je naenkrat zaživela ideja o večopravilnosti. Zdaj bodo vsi novinarji delali za internet, radio in televizijo. Takrat nisem verjel v to in niti danes ne verjamem, tudi drugi so počasi ugotovili, da to ne gre. Vsak medij je specifičen, govorjeni jezik je drugačen od napisanega, drugače je, če moraš pripraviti prispevek, v katerem naj bi govorila slika, povedano pa naj bi podprlo tisto, kar vidimo na zaslonu. Potem prihaja do prispevkov, ki niso ne ptič ne miš."

MMC bi moral biti tretji steber RTV-ja
Ob tem je opozoril še na problem notranje organizacije in poziciranja Multimedijskega centra, ki danes skrbi za spletno stran rtvslo.si: "Razumem, da leta 1995 internet ni pomenil ničesar, leta 2000 pa je pomenil že zelo veliko. Zadnji trije generalni direktorji Marko Filli, Anton Guzej in Aleks Štakul so vsi poudarjali pomen in so se radi z MMC-jem in multimedijskim pristopom potrkali po prsih, vendar nobeden od njih ni zmogel tega, da bi predlagal spremembo statuta in bi postavil MMC-center kot tretji enakovreden steber te hiše. Ta hiša ne bi smela stati samo na radiu in televiziji, MMC pa bi bil samo en dodatek, s katerim se radi pohvalimo, ampak bi moral biti tretji steber hiše. Urejen bi moral biti tako, kot sta druga dva, imeti bi torej moral direktorja, odgovorne ljudi in postavljeno strukturo in predvidljiv dolgoročen proračun, s katerim ve, kako načrtovati in postavljati prioritete, tako kot se to dela na radiu in televiziji."

Najraje zajadra na Avtomobilnost, 4D ...
Danes še vedno spremlja našo spletno stran, najpogosteje preverja Avtomobilnost, pogosto se ustavi tudi v arhivu 4D, kjer najraje prisluhne radijski oddaji Studio ob 17h. Za samo spletno stran je prepričan, da na oblikovni strani nujno potrebuje prenovo, tehnično gledano, pa je "spletna stran še vedno v špici. Nič ne manjka strežniku in ponudbi, ki jo hiša pripravlja v primerjavi s katero koli evropsko hišo. Nekatere stvari so drugače rešene, a vsakdo išče svojo rešitev. A bistvo je, da vsi imamo te stvari. Mogoče nimamo slike živega radijskega programa."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je Marko Prpič še podrobneje spregovoril o problematiki RTV-ja, BBC-ju, wikipediji, razkril ljubezen do glasbe, primerjal razvoj spleta z radiem in televizijo ter podal recept za kakovostnejši program v celotni državi.

Vabljeni k poslušanju/branju:
- Podcast (klik na poslušanje celotne oddaje)
- Številke: rtvslo.si skozi čas

Glasbeni izbor Marka Prpiča: Jimi Hendrix - Hey Joe