V podkastu Številke v 11. sezoni govorimo o življenju. Tokrat gostimo parašportnika Gala Jakiča. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju kratkega povzetka.

Poznamo vas po številnih funkcijah, tokrat boste na finalu svetovnega pokala v smučarskih skokih v Planici delovali v Planici.
Letos v sodelovanju s Smučarsko zvezo Slovenije, Planico in Mastercardom pripravljamo posebno akcijo v želji, da bi bila Planica čim bolj dostopna, enaka in odprta vsem skupinam. Želimo si, da bi bilo deset odstotkov letošnjih planiških prostovoljcev invalidov. Planica je pred leti naredila prvi korak v to smer, k(j)er je povečala prostor za osebe na vozičkih in privablja veliko večje število gledalcev, ki si mogoče prej v Planico niso upali oziroma niso bili prepričani, ali je infrastruktura v Planici primerna zanje. To je super akcija, ker je Planica simbol največjega slovenskega športnega praznika in da je prijazna do vseh, je to pomembna gesta.

V javnosti vas najbolj poznamo kot parašportnika, s katerimi besedami pa bi se še sami opisali (kaj je za vas še pomembno)?
Največ ljudi me še vedno prepozna po tem, da sem bil dolga leta slovenski paraalpski smučar, ta ljubezen je še vedno prisotna. Vesel sem, da lahko skupaj s smučarsko zvezo to zgodbo v obliki panoge za parasmučanje peljemo še naprej. Drugače pa je Gal še marsikaj − doma je ati in mož, ki bolj ali manj posluša, odvisno od dneva (smeh). V poslovnem vidiku pa večinoma delam z manjšimi in srednje velikimi, hitro rastočimi podjetji, po navadi v funkciji vsebinske podpore oziroma vodenja kakšnih tehničnih ekip. To so taki klobuki, ki si jih pogosto nadenem, včasih se z ženo šaliva, da imam nekaj kap z imeni svojih naročnikov in da jih včasih potrebujem, da sploh vem, za koga tisti dan delam (smeh).

Opisi za vejico so po eni strani koristni, ker nam pomagajo pri orientaciji, po drugi strani pa lahko včasih napačno dobimo vtis, da je človek samo tisto, kar je za vejico. Torej, vi smučar, Sebastjan Cavazza igralec, Severa Gjurin pevka in tako naprej. Človek pa je marsikaj več, kar je za vejico.
Živimo v takem svetu, da imamo vsi na glavah mnogo klobukov in da smo lahko v zelo različnih okoljih svojega življenja v različnih vlogah. Jaz imam neko prepoznavnost iz sveta športa, ta prepoznavnost mi načeloma nikoli ni bila v veliko breme. Človek si seveda včasih tudi želi, da je ne bi imel in bi se lahko bolj anonimno sprehajal okrog. V poslovnem kontekstu je recimo dejstvo, da sem na vozičku, prej prednost kot ovira. Ko si na kakšnem velikem dogodku in imaš kakšno bežno interakcijo, si vseeno precej drugačen od drugih kolegov in se te s tem bolj zapomnijo. Hvala Bogu je invalidov v družbi čedalje več, čedalje aktivneje se vanjo vključujejo. V tem vidiku je to prednost, je pa tudi kakšen obraten primer. Ko sem bil še študent, nisem bil akademsko prav briljanten oziroma imel velikih ambicij, da bi šolanje dokončal. Bil sem edini študent na vozičku, kar je bila takoj ovira. Če me ni bilo na predavanjih, so namreč to takoj vsi vedeli (smeh).

Če ostaneva pri invalidnosti, bi rad odprl nekaj predsodkov. Zdi se mi, da je eden večjih, da neinvalidi včasih ne vedo, kako ravnati. Da bi včasih najraje pomagali pri vsaki malenkosti, kar je po eni strani empatično, po drugi strani pa lahko s tem invalida nehote potisnejo v vlogo, kot da ničesar ne more opraviti sam. Kako vi gledate na to?
Razumem to dualnost, ki pride s tem, da ljudje pravzaprav ne poznajo ali pa ne vedo, na kakšen način pristopati, s tem ne mislim nič slabšalnega. Vedno rečem, da smo bili invalidi nekako pred 20, 30, 40 leti, ko se je pojavila integracija v šolski sistem, ena taka črna škatlica, ki je bila na neki način zaprta sama vase. Ne mislim, da bi bilo to načrtno, ampak so imeli invalidi drugačen način izobraževanja, neko zelo tipično pot nekih tehničnih poklicev v zavodih za invalide, se pravi bolj ali manj znotraj te skupine. V bistvu se je ločeno šolala in se izučila za neke poklice, ki niso bili nujno zelo vidni. Delali so recimo kot pomoč v telefonskih centrih, ukvarjali so se s tipkanjem in tako naprej. Šele zdaj prihajamo v čas, kjer lahko bolje spoznamo invalidnost, tudi v vrtcih in šolah. S tem se mogoče tudi spreminja ta negotovost, kako zares pristopati. Sicer pa se mi zdi, da zelo hitro vidiš, ali ima človek, ki pristopi, res namen pomagati. Na drugi strani pa, če želimo invalide kot aktivne člane populacije, se moramo tudi invalidi postaviti sami zase in si utreti pot, ki včasih ni najlažja.

Sorodna novica Vsak otrok, ne glede na invalidnost, mora imeti možnost, da se vključi v športno vzgojo

To je psihološko razumljivo, česar ne poznamo, se vsaj deloma na neki način bojimo. Kateri predsodek, ki se ga ne zavedamo, bi še omenili?

Zelo veliko predsodkov gre na delovno sposobnost naše populacije. Se pravi, če že delaš, je to že čudno. Če pa greva na največji ekstrem, če že delaš, potem najverjetneje delaš s skrajšanim delovnim časom. Enkrat smo se z zvezo paraplegikov lotili akcije ozaveščanja zaposlovanja invalidov. Zelo veliko delodajalcev namreč išče delovno silo med invalidi namensko, in sicer takrat, ko ugotovijo, da bodo morali sicer začeti plačevati višje prispevke, ker njihovo podjetje nima zaposlenega invalida. Pa še takrat, ko bi ga zaposlili, bi ga najraje zaposlili na najosnovnejše delovno mesto. Tukaj je pozitivna diskriminacija v končni fazi izenačila pravico dostopa tudi do kompleksnejših delovnih mest. Vse se počasi spreminja, mislim, da smo na dobri poti, da se bo to tudi dolgoročno zares spremenilo in da postanemo invalidi sprejet del tudi delovne populacije.

Sorodno najbrž velja tudi za največji predsodek v športu, in sicer, da veliko ljudi meni, da je šport pri invalidih večinoma namenjen rehabilitaciji, a parašport je vrhunski šport, kajne?
Ja, parašport je vrhunski šport, ne seveda v celoti, ampak v skladu z zmožnostmi posameznikov. Ima pa paraolimpizem še neko dodatno dimenzijo, zato ker se na neki način preslikava dogaja med olimpijskim in paraolimpijskim, saj športnice in športniki tekmujejo na istih prizoriščih oziroma tekmovališčih. Če sva pri predsodkih, lahko gremo tudi v drugo smer, seveda si športniki invalidi želimo biti sprejeti, biti vključeni in imeti do določene mere enake pogoje kot kolegi olimpijci. Tudi kolegi olimpijci nam ves čas kažejo, da smo vsi del istega športa in ga pač prakticiramo v različnih pojavnih oblikah, ampak še vedno smo hkrati del istega športa. Če si športniki invalidi želimo res popolne integracije, se bomo morali sprijazniti tudi z določenimi negativnimi posledicami te integracije. Konkretno, zelo veliko zgodb o športu invalidov je še vedno socialnih zgodb, češ, poglejte, kaj je športnik premagal, da je prišel do tega in tega. Tisto, kar bi nas zares izenačilo, je, da bi se nehali pogovarjati o naših zgodbah (ki so nas pripeljale do slepote, izgube sluha, invalidskega vozička in drugih ovir), ampak bi začeli zelo objektivno gledati na dosežke športnikov invalidov. Jaz vedno pravim, da bomo invalidi dosegli tisto pravo integracijo, ko ga bomo kritizirali. Bom povedal na svojem primeru, da bi me kritizirali, ker sem na paraolimpijskih igrah v Sočiju odstopil v obeh disciplinah.

Razumem vašo kritiko opisa parašportnikov, po drugi strani pa sam to razumem tudi v vlogi spodbude in upanja za tiste, ki so ravno postali invalidi in morda potrebujejo neko sporočilo, da s tem ni konec sveta.
Ta impulz je popolnoma razumljiv, tudi jaz se zavedam, da je iz medijske perspektive to narejeno v dobri veri in z dobrimi nameni. V končni fazi določen del teh socialnih zgodb tudi prodaja šport invalidov, ki bi bil drugače tržno manj zanimiv. Če vzameva uspešne slovenske parašportnike iz preteklosti, se danes nobeden ne bo vpisal v plavalni klub, ker je njegov vzornik Đurić. Darko je bil vrhunski plavalec, imel je briljantne dosežke, hkrati pa smo fizično tako drugačni, da nismo ravno vzorniki otrok. Veliko športnikov si želi benefitov v smislu enakih pogojev in enake obravnave. Določen del je že izenačen, imamo enake nagrade za športne dosežke na največjih tekmovanjih, ampak hkrati je pa vedno prisoten ta zadržek.

Sorodna novica Jakič imel smolo - padel, ko je zapeljal v snežni kanal

Ko omenjate Đurića, pred poškodbo ste se ukvarjali tudi s plavanjem pa tenisom in košarko. Kako ste po nesreči kot prvi šport izbrali parasmučanje?
Ta šport sem našel, ker nisem maral bazenov (smeh). Kot družina smo rekreativno smučali vse moje otroštvo. Smučal sem zelo rad, ampak o njem nikoli nisem razmišljal kot o tekmovalnem športu. Potem sem imel infarkt hrbtenjače, naenkrat sem ostal na vozičku in namesto na smučišče smo šli v toplice, kjer pa mi je bilo neskončno dolgčas. Naenkrat nisem več vedel, kaj naj počnem. Resda sem treniral plavanje, ampak (kot bi rekel moj nekdanji trener) obstaja faza življenja, kako dolgo se človek lahko pogovarja s črto na dnu bazena (smeh). Iskal sem nov šport, kar koli bi me spravilo iz pasivnega življenja. V osnovni šoli sem treniral košarko, a na vozičkih se mi ni zdela podobna tisti košarki. Enako je bilo pri atletiki, ki je bila moj zadnji šport pred nesrečo. Resda sem jo treniral kratek čas, moja ambicija je bila teči v olimpijskem finalu na 110 metrov z ovirami, a tega na vozičkih seveda ni. Tako so določeni športi odpadli po čisto subjektivnih merilih. Potem sem srečal eno terapevtko, ki mi je predstavila smučanje. Imel sem srečo, da je bila ena od inštruktoric na tečaju dvakratna paraolimpijska prvakinja Nemka Gerda Pamler. Spodbudila me je, da sem še mlad, v naslednji sezoni sem opravil preizkuse za slovensko paraalpsko reprezentanco in bil njen član eno desetletje.

Kako se razlikujeta smučanje in parasmučanje pri ravnotežju?
V času moje kariere smo bili priča pravi evoluciji sedeče smučke. Najprej smo imeli recimo temu bolj normalen položaj, kjer si imel vzporeden sistem smuči in prve sedeče smučke, ki so delovale na ta način. To so bile neke paralelne sanke, z zelo zakompliciranim sistemom, kjer se je ena smučka premikala naprej in nazaj zato, da si dosegel tisto, kar si potem lahko dosegel z eno smučko. Resna evolucija parasmučanja (če govorimo o alpskem delu), se je zgodila s pojavom karvinga, ker to je tisto, kar je parasmučanje res naredilo tako hiperkompetitivno.

Sorodna novica "Vsak dan si lažem, da bom šel ta teden plavat"

Govorila sva o tem, da je parašport tudi vrhunski šport, potem je seveda logično, da si športniki želite zmagovati. Iz te perspektive veliko težavo v parašportu vidim na polju kategorizacij, ki združujejo športnike, ki imajo različne okvare, zato k rezultatu dobijo različne kvociente, ki dajo končni izid. To v praksi pomeni, da nekateri športniki nimajo možnosti za medalje, kaj šele zmage. In to je bil tudi eden od razlogov, zakaj se je upokojil prej omenjeni plavalec Darko Đurić.
Kategorizacija oziroma klasifikacija športnikov v različne razrede ima pluse in minuse. Če govorimo recimo o alpskem smučanju pri nas, se je ta uvedba kategorij oziroma združevanje števila kategorij zgodilo po paraolimpijskih igrah 2002. Takrat je imel ta šport veliko krizo oziroma težavo s tem, da je bilo število tekmovalcev v kategorijah tako majhne, da je praktično vsak, ki je nastopil, dobil medaljo, zato je bilo treba spremeniti sistem, da bi bil razumljen tudi s stališča oseb, ki gledajo športne invalide in iščejo primerjave. Pri alpskem smučanju smo imeli konkretno združitev v kategorijo slepih in slabovidnih, kategorijo stoječih in kategorijo sedečih, da pa bi lahko naredili primerjavo med temi kategorijami, je bil uveden tako imenovan faktorski sistem. To pomeni, da nekdo, ki ima višjo poškodbo, njegov čas na progi teče počasneje od časa nekoga, ki ima nižjo poškodbo in s tem večjo telesno funkcijo in večjo sposobnost, da naredi neki rezultat.

Neko podobno logiko vidimo tudi v smučarskih skokih.
Tako je. Kje imam jaz težavo s tem faktorskim sistemom? Želel bi si, da bi bil ta faktor merjen individualno, in to strojno. To je moja želja po natančnosti in merljivih rezultatih. Nekoga posedeš na desko in rečeš, opri se, potem pa na podlagi tega daš oceno od ena do štiri in s tem dobiš faktorje. V določenih športih je slabše, dolgo nazaj, ko sem začenjal v tem športu, je bila objavljena ena različica teh faktorjev. Takrat sem imel v ekipi sotekmovalca Žigo Breznika, ki je imel kategorijo 102 (skoraj najvišja kategorija, zelo visoka poškodba), jaz sem imel kategorijo 121 (relativno nizka poškodba). Na minutni progi sem ga moral za enak rezultat premagati za šest sekund, kar je včasih na določenih terenih nemogoče, tudi zaradi tega, ker sem jaz bolj peresno lahka kategorija, kakšni drugi tekmovalci pa so bili težji. Imeli smo določene dirke, kjer si vedel, da nekdo, ki ima 30 kilogramov več kot ti, bo tisti smuk pač odpeljal hitreje od tebe, pa če se postaviš na glavo. Ta faktorski sistem je izredno kompleksna zadeva, v določenih primerih športniki pač zaradi tega tudi včasih odnehajo.

Sorodna novica Na "dirkalnem stroju" po hrbtišču planiške velikanke

Ukvarjali ste se tudi s parakolesarstvom. Je morda predsodek, da so kolesarji zelo nizki in včasih slabo opazni?
Vsi moji športi imajo neki rok trajanja (smeh). Nazadnje sem ga vozil, ko smo imeli z društvom onkoloških bolnikov Slovenije akcijo in smo prečkali Slovenijo po diagonali, to je bil projekt z Goričkega v Piran, naša želja je bila prevoziti v 24 urah, uspelo nam je v 25 urah. To je bilo kar zabavno, zanimivo in zahtevno. Osebno s tistim kolesom nisem šel nikoli sam na cesto. Res se ti zdi, da si tako nizko v ovinkih. Seveda obstajajo zelo preproste rešitve, na kolo lahko daš visoko zastavico, ampak moj predsodek je, 'glej, mene na vozičku ves čas gledajo, ves čas sem viden in ne želim, da grem ljudem dodatno na živce.' Ko sem takrat treniral za te podvige, sem to vedno počel s kolegom kolesarjem, ki ni bil invalid in je vozil pred mano, on mi je signaliziral, če nekdo prihaja, in tako se nama je izšlo.

Kar nekaj gostov v Številkah je ob svoji nesreči dejalo, da je bila ta nesreča v bistvu sreča. Tudi sami ste rekli, da je 'infarkt najboljše, kar se vam je zgodilo v življenju'. Razumem, kaj ste želeli povedati, najbrž pa je v tistih trenutkih pomembna tudi socialna podpora družine in prijateljev?
Gotovo. Prvi odziv družine je bil zelo normalen, imel sem infarkt, šel sem spat, ko pa sem se zjutraj zbudil, naenkrat nisem mogel hoditi. To je bila na neki način bizarna izkušnja, ko pa je minil prvi šok, ko te začnejo v bolnišnici obiskovati prijatelji in sorodniki, se potem začneš pogovarjati o teh navadnih stvareh, potem ugotoviš, da se življenje zdaj ne bo vrtelo okrog tega, da se ti je nekaj zgodilo, ampak da so v življenju še druge stvari. Pozitivni vidik je bil v tem, da sem bil zelo mlad, takrat nisem vedel, kaj vse to pomeni, pri 13 letih se mi ni bilo treba ukvarjati s tem, ali se bom moral prekvalificirati na drugo delovno mesto ali bom moral iskati drugačna delovna mesta. Vse te stvari so prihajale postopoma, bil sem v tem mehurčku (ne)razumevanja, ki je na neki način blagoslov, pač rešuješ eno težavo naenkrat.

Sorodna novica "Materinski dan je zame dan osebne zmage in izpopolnitve"

Na začetku ste se opisali tudi kot oče. Če ne bi imeli te nesreče, najbrž ne bi spoznali žene Nine (invalidka je postala po prometni nesreči). Sta naletela na predsodke, ko sta si želela otroka?
Tako odprto nikoli, ampak sva vedela, da določenim ljudem ni bilo jasno, kaj se greva. Moj kolega v ZDA pravi, da 'dva vozička je eden preveč'. Ko sva midva začenjala, je to letelo tudi na to, kaj lahko dve osebi na vozičku zdaj počneta skupaj, vse skupaj je nesmiselno. Na začetku je bil tudi pri nama prisoten ... ne bom rekel strah, ampak nisva čisto dobro vedela, kaj lahko pričakujeva. Potem vseeno vidiš, da si otroci želijo lastne varnosti, zavedajo se omejitev svojih staršev. Sin Leo nikoli ni bil tip otroka, ki bi brezglavo stekel čez cesto, ker je vedel, da ga nihče ne bo lovil. Nikoli se nama ni skril nekam gor po stopnicah, ker je vedel, da ne moreva do njega. Zelo hitro je znal sedeti na vozičku, razumel je, kako se voziček premika in obrača, to so bile take intuitivne stvari, ki se potem zgodijo in so drugačne, ampak so naše. Leo je shodil relativno pozno pri 18 mesecih, na začetku sem rad pošalil, da je končno nekdo v družini začel hoditi in nekateri imajo še vedno malo tega čudnega odziva. Imam svoj način črnega humorja, ampak to je taka lastnost, ki je precej pogosta pri športnikih invalidih.

Žena Nina je ob rojstvu rekla, da si želi, da 'vzgojita dobrega, sočutnega človeka, ki bo poznal prave vrednote in ne bo imel predsodkov'. Sin je zdaj star skoraj desetletje, vama je to uspelo?
V večini nama je, če malce odštejem trenutno premikanje proti puberteti, kar pomeni, da prisotnost staršev izzove več hitrih odzivov očesnega dela obraza z nekim kroničnim vrtenjem oči (smeh). Leo je zelo specifičen otrok, specifičen v tem, da ima že od malega zelo močno voljo, dobro ve, kaj hoče, in občasno spravlja starše v obup, ampak je krasen otrok in si ne bi želela drugačnega. Lepo je z njim preživljati čas, lepo je videti, kako se mu je razvil smisel za humor.

Na začetku ste govorili o napredku in invalidih v izobraževalnem sistemu. Ali opažate kaj manj predsodkov ali zadržkov pri sinovih sošolcih, ko vas obiščejo?
Na začetku sva mislila, da bo v bistvu večji izziv v tem, da se bo iz sina kdo norčeval, ker ima oba starša na vozičku. Na začetku sva se potrudila, da sva bila več prisotna v vrtcu, poskušala sva biti čim bolj vključena. Ampak zares ni bilo nikoli težav. Mislim, da naju tudi njegovi sošolci ne vidijo nič kaj dosti drugače kot večino. Otroci so bolj odprti, ko imamo predstavitve v vrtcih, me otroci sprašujejo marsikaj, kar si potem otroci pri 10, 11 letih več ne upajo vprašati. Pri petih, šestih, tudi osmih letih, pa je človek na vozičku zanje najboljša stvar na svetu, saj smo zanje kot Strela McQueen. To nelagodje, kaj si upamo in kaj se spodobi vprašati, pride pozneje. Mlajši otroci dejansko vprašajo z neko radovednostjo in če hočeš, da se pogled družbe spremeni, moraš biti pripravljen, da včasih dobiš tudi kakšno vprašanje, ki na prvo žogo mogoče ni najprijetnejše.

Sorodna novica Alenka Zupančič: Človek kot paradoks − je presežek tako dobrega kot zla

No, za konec vam bo vprašanje postavila Alenka Zupančič, gostja prejšnje epizode, ki vas nagovarja: "Nekje sem zasledila vašo izjavo, da še bolj kot možnost hoje pogrešate možnost senzoričnih občutij bolečino, ugodje. To se mi zdi zelo zanimiv poudarek. Lahko o tem poveste kaj več?"
To je ena od posledic moje nesreče. Imam senzoriko celega telesa, ne čutim pa določenih stvari, tako ne čutim razlike med ostrim in topim, ne čutim razlike med toplim in hladnim in to so take stvari, ki so včasih zelo zoprne, nanje se človek navadi. Vem, kdaj imam mrzle noge, potem ko pritisnem čez roko, se primem za svoje koleno in pritisnem nogo dol in glede na to, kako se noga obnaša, vem, ali je mrzla ali pa ni. To je v resnici zelo čuden fenomen, določene stvari so iz tega stališča problematične, a na take stvari se lahko navadim. Bolj me motijo majhne stvari, ki so lahko za koga smešne in banalne, recimo če neka žarnica na stropu neha delovati, potrebujem otroka, da mi jo zamenja. Ali če kupimo kakšne omare, jih ne morem prinesti v stanovanje, ampak moram počakati na pomoč. Take stvari mi gredo na živce.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je govor še o naslednjih temah:
− odnos do številk in matematike;
− razmišljanje po dveh odstopih v Sočiju;
− še zdaj ni dobil plakete paraolimpijskega komiteja ob svoji upokojitvi;
− padci v parasmučanju;
− o osebni energiji in nasmejanosti;
− razpršenost njegovih zanimanj;
− ljubezen do fotografije in ameriškega nogometa;
− #PohvalaNaDan.