V rubriki Dodatne številke gostje aktualne epizode odgovarjajo na vaša vprašanja, ki ste jih posredovali po poslušanju epizode. Prejšnji teden je v epizodi 264 gostovala filozofinja Alenka Zupančič, ki v nadaljevanju članka odgovarja na vaša vprašanja.

V prvem pogovoru se je veliko govorilo o logiki, interpretaciji in resnici. Eden od bralcev je tako razmišljal, da "številke (statistika) vodijo k dejstvom. Kje se to dvoje sreča? Kakšno je razmerje med resnico in dejstvi?"

Sorodna novica Alenka Zupančič: Človek kot paradoks − je presežek tako dobrega kot zla

Filozofinja se je odzvala: "Mogoče je težava v tem, da besedo resnica uporabljam na način, ki je nekoliko bolj filozofski oziroma je širši kot npr. točnost, pravilnost. Če na primer na semaforju vidim zeleno luč in rečem 'zelena je', temu ne bi rekla resnica, ampak pravilen odgovor. (Seveda je tudi neposredna čutna zaznava lahko kdaj napačna, a pustimo zdaj to). Podobno je pri osnovnih matematičnih 'resnicah': 2 + 2 = 4 – to je res, ni pa to resnica v bolj poudarjenem pomenu besede. Vprašanje slednje se pojavi zlasti, ko imamo opravka s t. i. diskurzivnim okoljem, recimo jezikom, v katerem pa seveda delujemo bolj ali manj ves čas. Jezik ni enoznačen, ta neenoznačnost je celo njegova temeljna karakteristika in prednost, prav to pa razpre prostor za neko drugačno vprašanje resnice.

Zelo vsakdanji primer je laganje z (dejstveno) resnico. Recimo, da neki proizvajalec zobne paste napiše: 'Naša zobna pasta zmanjša zobno gnilobo za 50 odstotkov.' Resnica je lahko v tem, da res zmanjša gnilobo, ampak samo v razmerju do položaja, ko si zob sploh ne krtačimo, ne pa do drugih zobnih past. Ali pa vzemimo trditev: 'Ljudje, ki pojejo več čokolade, so bolj inteligentni.' Morda študije v resnici kažejo na korelacijo med uživanjem čokolade in kognitivnimi zmožnostmi, toda zgornja izjava sugerira vzročnost (čokolada dviga inteligenco), medtem ko gre v resnici lahko za druge dejavnike, ki povezujejo eno z drugim (izobraženost, družbenoekonomski status) ... V človeškem univerzumu so 'dejstva sama po sebi' zelo redka zadeva. Statistika niso samo številke, ampak tudi besede, ki nam povedo, kaj gledamo, ko gledamo neke številke ali pa neki graf. Če vidimo samo '42', nam to ne pomeni prav dosti, stvari pa se nazadnje odločajo prav na ravni pomena.

Še primer iz drugačnega konteksta. V neki intimni situaciji lahko ljubljeni osebi ljubezen izrečem tako, da ji rečem: 'Joj, kako zelo te ne ljubim!' In bo ta oseba razumela 'resnico', torej da sem se potrudila in ji izpovedala ljubezen na način, ki je mogoče manj 'klišejski' kot 'ljubim te'. A moja poanta ni relativizacija ali teza, da ni resnice, ampak so samo različne interpretacije. Ne, ne mislim tega, ne mislim, da je resnica stvar interpretacije, ampak da je stvar artikuliranja in razbiranja nečesa, kar sega onstran neposrednosti."

Algoritmi nas poznajo zelo dobro
Tehnologija in umetna inteligenca sta zelo prepleteni. Alenka Zupančič je razmišljala tudi o družbenih omrežjih, predvsem iz vidika, da so ustvarjena tako, da božajo naš ego: "Lahko ga božajo, lahko ga seveda tudi razbijajo, povozijo. Sicer pripadam generaciji, ki je v to padla relativno pozno, pa še to ne prav globoko. Pri mlajših je drugače, ker so bili že rojeni v to. Ampak ključno je, da in kako navigiramo v tem omrežnem in omreženem svetu. Individualizem so sociologi zaznavali kot težavo naše družbe že precej pred pojavom družbenih omrežij. Družbena omrežja pa seveda prinašajo še neko popolnoma novo logiko. Čeprav so namenjena povezovanju z drugimi, pa v logiko tega povezovanja posegajo s svojimi algoritmi, ki so popolnoma neodvisni od nas. Nas, pa tudi naše nezavedno, poznajo bolje kot mi sami. Kako se to potem plete in napleta naprej, na primer skozi preselekcijo vsebin, ki jih vidimo, je skrb vzbujajoče."

Sorodna novica Družba vse bolj razvija narcistično kulturo

Narcizem ni nič novega
Gostja o porastu narcizma in samovšečnosti pa meni: "Spet bi rekla, da t. i. porast narcizma ni nekaj novega, kar bi zaznali šele v zadnjem času. Christopher Lasch je na primer že leta 1979 izdal uspešnico 'Kultura narcizma', ki je popularizirala psihoanalitični pojem 'patološkega narcisa' in strukturo narcizma zaznala kot družbeno prevladujočo. Nekateri novi mediji to strukturo še poglabljajo in utrjujejo – kultura selfijev nedvomno spada v to kategorijo. Vendar pa ne gre samo za 'medije', ampak tudi za širše družbene premike in ustroj, ki favorizira to strukturo, jo morda celo vsiljuje. Če bomo za porast narcizma okrivili samo ali v prvi vrsti družbena omrežja, bomo zgrešili pomembne druge dejavnike."

UI: Potreba po kritični analizi
V prvem pogovoru je bila gostja kritična do umetne inteligence (oziroma njene sposobnosti postavljanja vprašanj). Filozofinja razširja misel: "Mogoče se nisem dobro izrazila. Nisem kritična do umetne inteligence v smislu, da bi v njej videla samo zlo in prihajajočo pogubo. Je pa seveda UI tako velik in pomemben igralec v našem življenju in interakciji, da to zahteva kritično analizo njenega delovanja in različnih družbenih učinkov. Ne vem pa čisto dobro, kaj je mišljeno s tem, da nam ta orodja pomagajo delovati manj narcistično. Da širimo svoje znanje in ga preverjamo? Oziroma da neka entiteta ve več od nas? Skratka, ne vem, kaj je bilo tu mišljeno. Vprašanje UI je zelo kompleksno in najbrž obstajajo vidiki UI, ki bi lahko imeli tudi tak učinek."

Eden od bralcev je opazil, da je gostja ob igri asociacij (zgoraj) zapisala besedo upor. Ob tem je postavil tezo: "Zdi se mi, da je upora danes manj, kot ga je bilo recimo v 60., 70. ali 80. letih. Morda se sliši nesmiselno, ampak ali ni "padec pogostosti" upora v resnici kazalnik, da je družba napredovala? V mislih imam dobrine in kaj vse si lahko privošči. V "prostem" času namreč lahko "uživa" te dobrine in je manj dovzeten za stvari, za katere bi se sicer moral upirati."

Alenka Zupančič se je na to misel odzvala: "Potrošništvo kot uspavalni prašek? Do neke mere. Ampak ko sem življenje povezala z uporom, nisem imela v mislih samo velikih puntov in vstaj, ampak določen vzgib, ki priča o naši živosti in želji, ki meri onstran zadovoljevanja neposrednih potreb. Tudi stanje apatije je lahko upor, upor sprejemanju določene igre in njenih zahtev. Na Kitajskem je v zadnjem času med mladimi zelo prisotna življenjska drža 'bai lan' ('pustimo, da zgnije'), ki je nekakšen apolitični ali apatični umik od vsega. Seveda pa so oblasti v tem že zaznale dimenzijo upora. Vsekakor pa tudi če drži, da smo kot družba napredovali, nikakor nismo v situaciji, kjer ne bi bilo razlogov za upor. Da ne govorimo o tem, da napredek nikoli ni linearen, obstajajo veliki padci nazaj. Hkrati pa je tudi "napredek" včasih vir težave, ali pa vir novih težav."

Celotni pogovor z Alenko Zupančič