Z Lizbonsko pogodbo je evropski parlament dobil nove zakonodajne pristojnosti, njegova vloga pa je izenačena z vlogo Sveta Evropske unije (ta predstavlja vlade držav članic) pri odločanju o tem, kaj Evropska unija dela in kako porablja denar, evropski poslanci (in prek njih volivci) pa so dobili tudi večji vpliv na izbiro vodij Evropske unije. Tako je parlament tisti, ki izvoli vodjo Komisije Evropske unije, ki je izvršno telo povezave.

Z Lizbonsko pogodbo širjenje pristojnosti parlamenta

Pred Lizbonsko pogodbo je evropski parlament soodločal le o področjih, ki se tičejo okolja, prometa, notranjega trga, delovnih mest in socialne politike, izobraževanja, javnega zdravja in varstva potrošnikov, Lizbonska pogodba pa je tem dodala tudi področja kmetijstva in ribištva, podpore revnejšim regijam, varnosti in pravosodja, trgovinsko politiko, sodelovanje z državami zunaj EU-ja in soodločanje o izvedbenih aktih. Zakonodajne pristojnosti so bile tako razširjene na še 40 področij, o katerih pred letom 2009, ko je Lizbonska pogodba stopila v veljavo, parlament ni mogel odločati.

Evropski parlament ima tudi pooblastila za odobritev ali zavrnitev mednarodnih sporazumov in proračunske pristojnosti, kar pomeni, da skupaj s svetom EU-ja odloča o celotnem proračunu in ne le o neobveznih izdatkih.

Volivci/prebivalci članic EU-ja lahko poleg udeležbe na volitvah na delo parlamenta vplivajo tudi drugače. V skladu s pravico do državljanske pobude lahko s peticijo, če jo podpiše najmanj milijon ljudi, zahtevajo pripravo novega zakonodajnega predloga. Če se zdi številka milijon visoka, naj zapišemo, da Evropski parlament predstavlja 448 milijonov ljudi, ki živijo v državah članicah Evropske unije.

Kako Evropski parlament sprejema zakonodajo?

Edina pristojna za predlaganje zakonodaje je Evropska komisija. Ta predlaga neki zakon, tega pregledajo poslanci v pristojnem odboru, o njem glasujejo, ga po potrebi spremenijo, potem pa gre zakon v Evropski parlament.

Prvi krog odločanja

Evropski parlament zakon obravnava in ga ali potrdi brez sprememb ali po potrebi spremeni. Zakon nato roma na Svet EU-ja. Ta se lahko odloči, da bo sprejel stališča parlamenta in v tem primeru je zakon sprejet.

Lahko pa se s spremembami ne strinja, predlaga svoje in tako spremenjenega vrne v parlament v drugo obravnavo.

... če ne gre ... drugi krog odločanja

Krog se ponovi z eno spremembo. Parlament se lahko strinja s spremembami sveta in zakon potrdi in tako je zakonski predlog sprejet. Lahko pa predlog Sveta Evropske unije zavrne in s tem se pot predloga zakona ustavi. Zakon ni sprejet.

Ostaja pa tudi tretja možnost, da parlament predlaga nove spremembe in zakon vrne v drugo obravnavo v Svet Evropske unije.

Druga obravnava v Svetu Evropske unije prinaša dve možnosti. Če svet odobri predloge sprememb, je zakon sprejet, če pa se ne strinja z vsemi predlogi, zakon ne more stopiti v veljavo in je treba sklicati spravni odbor.

V spravnem odboru sedi enako število predstavnikov parlamenta in predstavnikov Sveta Evropske unije. Njihova naloga je, da se skušajo dogovoriti o besedilu zakona, ki ustreza obema. Če se ne dogovorijo, se pot predloga zakona konča in ni sprejet. Če pa se dogovorijo, besedilo predloga zakona spet roma v Evropski parlament in na Svet Evropske unije na tretjo obravnavo.

... če še ne gre ... tretji krog odločanja

Na tretji obravnavi predloga zakona ni več mogoče spreminjati. Evropski parlament o njem odloča na plenarnem zasedanju. Če ga zavrne ali o njem ne odloča, zakon ni sprejet. Podobno se zgodi na Svetu Evropske unije. Če svet predlog zavrne, ali se odloči, da ga sploh ne bo obravnaval, je poti predloga zakona konec. Le če obe instituciji predlog odobrita, je zakon sprejet.

Nadzorne pristojnosti evropskega parlamenta

Evropski parlament ima tudi nadzorne pristojnosti. Nadzoruje delo drugih institucij, porabo denarja iz proračuna in pravilno uporaba prava EU-ja. Delovanje parlamenta se financira s proračunom Evropske unije. Zadnja tri leta je delež proračuna, namenjen Evropskemu parlamentu, znašal približno dve milijardi evrov.

Volimo evropske poslance 10. sklica Evropskega parlamenta

Na volitvah junija 2024 bomo torej izbirali poslance 10. sklica Evropskega parlamenta (od ustanovitve), za slovenske poslance pa bo to 5. mandat. Tokrat bomo v Sloveniji namesto osmih volili devet poslancev. Število mandatov posamezne države se namreč preračunava glede na število prebivalcev. V tem mandatu bo 12 držav članic prejelo enega ali dva mandata več. Še vedno bo največ poslancev imela Nemčija – 96 – kar je najvišje mogoče število poslancev iz posamezne države. Najnižje mogoče število poslancev, ki ga ima država članica, je šest.

Zbiranje v političnih skupinah

Novoizvoljeni poslanci se bodo po volitvah združevali v politične skupine, glede na skupne interese in podobnost politične prepričanosti posameznih strank. Politično skupino lahko sicer ustanovi najmanj 23 poslancev iz četrtine držav članic. Poslanci so lahko člani le ene politične skupine, ki jo lahko med mandatom zamenjajo ali pa v skupini z drugimi poslanci celo oblikujejo novo. Lahko se odločijo, da ne bodo člani nobene od političnih skupin evropskega parlamenta in delujejo kot neodvisni poslanci.

Novi sklic parlamenta, ki ima vedno petletni mandat, bo imel tokrat 720 poslank in poslancev, ki bodo izmed sebe izbrali predsednico ali predsednika Evropskega parlamenta. Največje mogoče število poslancev je 750 in predsednik parlamenta (torej 751), kolikor jih je Evropski parlament štel na začetku iztekajočega se mandata. Po izstopu Združenega kraljestva iz povezave (Brexit) se je število zmanjšalo na 705 (704 in predsednica parlamenta).

Predsednik parlamenta postane eden od izvoljenih poslancev

Poslanci bodo predsednico ali predsednika izvolili na ustanovni seji. Mandat predsednika traja dve leti in pol, z možnostjo podaljšanja. Tradicionalno se na tem mestu izmenjujeta predstavnika največjih političnih skupin v parlamentu. Prejšnji mandat je tako najprej vodil David Sassoli (S&D), drugo polovico (Sassoli je umrl teden dni pred koncem mandata) pa ga vodi Roberta Metsola (EPP). Naloge predsednika/predsednice Evropskega parlamenta so vodenje plenarnih sej, vodenje konference vodij političnih skupin, nadzor dela parlamenta, predstavljanje stališč Evropskega parlamenta Evropskemu svetu.

Bruselj, Strasbourg, Luksemburg

Evropski parlament ima tri sedeže, na katerih deluje. Da ne bi bili vsi sedeži institucij Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), ki je predhodnica Evropskega parlamenta, v Bruslju, so za dodaten sedež izbrali Luksemburg, a ker v mestu ni bilo primerne dvorane za zasedanja, so leta 1951 kot najbližjo mogočo rešitev določili Strasbourg.

V skladu s pogodbo se poslanci v Strasbourgu zberejo na 12. plenarnih zasedanjih (tudi tistem o proračunu), medtem ko se v Bruslju sestajajo odbori, politične skupine in poslanci na dodatnih plenarnih zasedanjih.

V Luksemburgu delujejo generalni sekretariat Evropskega parlamenta in njegove službe. Sekretariat usklajuje zakonodajne aktivnosti in pripravlja plenarna zasedanja in druge seje.

Več kot osem tisoč drugih zaposlenih

A da evropski parlament deluje, niso dovolj le poslanci. Zato zaposluje tudi številne javne, začasne in pogodbene uslužbence. Trenutno poleg poslancev v Evropskem parlamentu dela tudi 8.132 drugih zaposlenih. 13 odstotkov jih dela za politične skupine (1093 delovnih mest), potem pa so tu še tolmači, prevajalci in drugo podporno osebje, kot so upravni uslužbenci, strokovni tehnični uslužbenci, tajniki/referenti, vozniki, varnostniki, konferenčni operaterji, vzdrževalci in gostinsko osebje.