Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V drugi oddaji Slovenska narečja se z voditeljico Nevo Novljan odpravimo proti vzhodu, med tote Štajerce, kot jim radi rečejo tisti, ki niso iz tega dela Slovenije. Spoznali bomo glavne značilnosti le nekaterih njihovih simpatičnih govorov, predvsem srednjesavinjsko narečje, zgornjesavinjsko s solčavskim podnarečjem in srednještajersko, v narečno skupino pa sicer sodijo še južnopohorsko in posavsko narečje ter pet podnarečij. Glavne značilnosti posameznih narečij v oddaji razkrivata dialektologa dr. Tjaša Jakop in dr. Peter Weiss, domačini pa so v svoji sočni govorici predstavili številne svoje zanimive dejavnosti in predvsem svojo lepo deželo Štajersko. Med štajerskimi ustvarjalci je med drugim o lepoti, pomenu in brezčasnosti narečne besede razmišlja tudi Tone Kregar, slovenski glasbenik in zgodovinar, znan tudi kot pevec in avtor besedil pri priljubljeni štajerski skupini Mi2. Vsi sogovorniki pa so si bili enotni, da bo njihovo narečje, tako pojoče in temperamentno, kot so tudi Štajerci sami, še naprej gradilo in utrjevalo njihovo identiteto ter jih še dolgo povezovalo celo bolj, kot sam prostor, na katerem živijo.
V prvi oddaji voditeljica in scenaristka Neva Novljan z ekipo odkriva posebnosti, melodičnost in bogastvo govorov primorske narečne skupine, v katero uvrščamo kar devet narečij: rezijansko, obsoško, tersko, nadiško, briško, kraško, istrsko, čiško in notranjsko. V oddaji izpostavljeno kraško, obsoško in istrsko so ji pomagali odkrivati priznani slovenski dialektologi in številni domačini, ki v svojem narečju pišejo poezijo, prozo, pojejo, pripravljajo gledališke igre, obujajo stare običaje, otroci iz vrtcev in osnovnih šol…torej številni domačini, ki so vse bolj ponosni na svoje narečje in so veseli, da se odnos do narečij v zadnjih letih spreminja na bolje. V oddaji sodelujejo tudi številni ustvarjalci, ki jim narečna beseda blizu in na nek način sveta: novogoriški goriški kantavtor in gledališki igralec Iztok Mlakar, kantavtor in poustvarjalec istrske glasbene kulturne dediščine Rudi Bučar, pesnica in pisateljica Nelda Štok Vojska, pesnica Alferija Bržan, pevke Buške čeče in številni drugi. Kajti, kot pravi Iztok Mlakar, so se narečne besede stoletja kot kamen v vodi stoletja brusile, oblikovale in postale tako lepe….zato bi jih bilo izgubiti!
Ljubljansko barje je redko poseljena ravnica med vznožjem dinarskega in predalpskega hribovja sredi Slovenije, s površino okoli 150 km2. Prepoznaven videz ji daje gosto prepredena mreža travnikov, njiv, izsuševalnih kanalov, tisoči kilometrov mejic in značilne jutranje meglice. V filmu je predstavljeno Ljubljansko barje, ki je kulturna krajina, saj ga oblikujejo in vzdržujejo naravni procesi in človekovi posegi. Zaradi izjemnosti pokrajine je bil večji del območja leta 2008 razglašen za krajinski park. Tu živijo številne ogrožene živali in rastline, zato je Ljubljansko barje del evropskega omrežja varovane narave Natura 2000. Zaradi kulturne dediščine nekdanjih kolišč je tudi svetovno priznano UNESCO območje. Pomembna je njegova funkcija zadrževanja vode v prostoru, blaženja klime in čiščenja vode. Dejavnik, ki vse to omogoča, pa je poleg posegov človeka, prisotnost vode. Film je nastal v okviru projekta PoLJUBA, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
Nedeljsko kosilo, goveja juha, narodno-zabavna glasba in frajtonarica – tipično slovensko, stereotipno slovensko. Koliko in v čem je harmonika, sicer po svetu razširjen inštrument, zares naša, posebna, kako o njej razmišljajo in kaj nanjo igrajo, ustvarjajo, bodo v besedi, sliki in z glasbo govorili naši uveljavljeni harmonikarji. Janez Dovč, Sašo Avsenik, Marko Hatlak in Miha Debevec s svojimi glasbili vstopajo v za harmoniko (ne)tipične, različne glasbene zvrsti, od ljudske in narodno-zabavne do klasične in pop glasbe. S svojo tehtno, strokovno besedo pa bo harmoniko v širši kontekst časa in družbe postavil antropolog in etnolog prof. dr. Rajko Muršič. Scenaristka Milica Prešeren, režiserka Urška Žnidaršič, direktor fotografije Aleš Živec, montažer Martin Kastelic.
Lipicanci, ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu, so slovenski ponos, tradicija. Najdemo jih v tudi v naši literaturi, na evrskem kovancu, med protokolarnimi darili. Črna žrebeta, ki z leti osivijo do prepoznavne bele, so vzredili Habsburžani, postali pa so slovenski simbol. Zibelka lipicancev, njihov prvi dom, je Lipica, a jih danes najdemo tudi drugod po Sloveniji in v svetu. Koliko in zakaj je lipicanec tipično slovenski in ali je res samo naš? Zakaj ima pri Slovencih posebno mesto?
Zavist se je med Slovenci že zdavnaj udomačila, saj je o njej pisal že Valvasor, svoj prostor pa je našla tudi v številnih pregovorih. Kaj in zakaj zavidamo? Kako močno zavist zaznamuje Slovence? Je res del naše nacionalne biti, značaja? Kako se kaže, od kod izvira, kaj nam povzroča? Se znamo soočiti z njo? Kaj o zavisti pravijo tisti, ki jo občutijo zaradi svojih uspehov, bogastva, bolj zelene trave? Svoje poglede in izkušnje o pregovorni slovenski zavisti razkrivajo strokovnjaki in posamezniki z različnih področij: psihologije, zgodovine, prava, duhovnosti, športa, umetnosti. Dopolnjujejo jih zgovorne upodobitve in ilustracije zavisti slovenskih avtorjev.
Dokumentarni film o delovanju generala Rudolfa Maistra in prve slovenske Narodne vlade v Ljubljani za slovensko severno mejo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo slovesno razglasili 29. oktobra 1918, je torej nastala ob koncu 1. svetovne vojne in propadu 50-milijonske avstro-ogrske monarhije in se je takoj znašla pred številnimi izzivi. V povojni prevratni dobi se je vlada bolj zanašala na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona in samoodločbo malih narodov ter diplomatske rešitve vprašanj, general Maister pa je bolj zaupal vojaški sili in dejanjem. Kljub neodobravanju vlade v Ljubljani je bila na novo ustanovljena Maistrova vojska slovenskih prostovoljcev in domoljubov tista, ki je od novembra 1918 dalje s svojim bojem obvarovala Maribor in slovensko Podravje ter del Koroške pred nemško Avstrijo. Tudi ko je pozneje, 6. junija 1919, vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zasedla Celovec, to Slovencem ni prineslo zadovoljive rešitve severne meje na Koroškem. Posebnost dokumentarnega filma, pod katerega se podpisuje režiser in scenarist Valentin Pečenko, je, da prvič predstavi tudi pogled avstrijske strani ter zakulisno diplomatsko delovanje velike četverice v Parizu in vlogo predsednika Wilsona. V njem nastopijo priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine dr. Andrej Rahten, dr. Jurij Perovšek, dr. Darko Friš, Avguštin Malle, dr. Wilhelm Wadl, dr. Gregor Antoličič, Mira Grašič, Lojze Penič, dr. Aleksandra Berberih - Slana ter pisatelj Tone Partljič.
Kdaj je človek pozabil, da je v povezovanju z drugimi močnejši? Kdaj smo pozabili na prednosti skupnega dela in sodelovanja? V Posočju niso nikoli. Tamkajšnji kmetje so se po osamosvojitveni vojni samoorganizirali in z uspešnim razvojem omogočili preživetje tudi manjšim kmetijam po dolinah in senožetih s pomočjo kmetijske zadruge. V dokumentarni oddaji nastopajo Anka Lipušček Miklavič, Rok Stres, Andrej Grošelj in Franc Žbogar.
Da pridemo v gore, se je treba potruditi, premagati strmino, napor, včasih tudi samega sebe. In potem v tišini uživati. Kaj pa, če bi vstopili na vlak recimo v Ljubljani in bi po nekaj presedanjih lahko izstopili na vrhu Triglava? Kaj če bi lahko pod našim očakom smučali in spali v mondenem turističnem središču pod Triglavom? In kaj če bi pod njegovim vrhom kraljeval ogromen observatorij? Za vse to so obstajali celo načrti ... Peter Mikša nas bo popeljal po poti vseh neuresničenih načrtov za »modernizacijo« Triglava.
Kaj nam pomeni obleka, zakaj je potrošniška kultura naravnana v nove in nove nakupe, kako smo povezani s svetovno tekstilno industrijo in kakšne probleme prinaša modna industrija kot ena največjih industrij v svetu tako iz okoljevarstvenega, socialnega in gospodarskega vidika? In kaj je trajnostna moda, kakšne so alternative – od izmenjevalnic in oblačil iz druge roke do njihove modne nadgradnje za nove modne kreacije in recikliranja? Odgovore nam bodo nizali prof. dr. Breda Luthar, Peter Movrin, prof. Almira Sadar in Simona Lampe, spoznali pa bomo nekatere primere dobre prakse pri izmenjavi in recikliranju oblačil.
Fotografiranje je danes postalo sestavni del našega življenja. Fotografiramo svoje bližnje, pomembne dogodke, hrano, sebe. In tako nastanejo sebki, jazki, svojki, fotografski avtoportreti. Selfiji! Selfije popravljamo, olepšujemo in iz njih odstranimo vse, česar ne maramo. Nekaterim se tako zdijo izraz naše samovšečnosti, drugi vidijo v tem priložnost za samopromocijo, spet tretji način, kako se za trenutek iztrgati iz neusmiljenega kolesja časa in minljivosti. Selfiji kot fenomen mlajših in starejših ter krik novodobnega imperativa biti navzoči in videni.
Tehnologija ima v našem življenju pomembno vlogo in težko si predstavljamo vsakdan brez uporabe računalnikov, telefonov ali kakršnih koli drugih zaslonov. Kje je meja med uporabo in zlorabo, kdaj smo odvisni in kdaj zasvojeni, kolikšna uporaba zaslonov je še sprejemljiva in kje iskati pravo ravnovesje med delom, zabavo in komunikacijo na zaslonih? V izobraževalno-dokumentarnem feljtonu so nam svoje zgodbe zaupali tisti, ki so se srečali s prekomerno rabo in tisti, ki so se zavedali, da je pravo življenje mogoče najti le v realnem, in ne v virtualnem svetu. Scenarij: Nina Cijan Režija: Alma Lapajne
Dokumentarni film o tržaškem pesniku, pisatelju, esejistu, prevajalcu in uredniku Marku Kravosu. Marko Kravos sodi med najvidnejše slovenske literarne ustvarjalce. Njegov književni opus je izredno bogat in raznolik, je dobitnik številnih priznanj, med njimi nagrade Prešernovega sklada, italijanskih nacionalnih nagrad za pesništvo in Schwentnerjeva nagrade. V lanskem letu je postal vitez italijanske republike. Za svojo poezijo pesnik pravi, da v njej poskuša »združevati smeh in bridkoumno pamet; jedko sol in milino pomladnega zelenila.« Film prikazuje del te raznolikosti. Po eni strani utrinke iz njegovega vsakdana od obiska ribarnice in obiranja oljk v kriškem Strmecu do srečanj s prijatelji in obujanja spominov na mlada leta in njegovo dolgoletno urednikovanje pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu. Tu so tudi odlomki njegovih nastopov pred mladimi bralci in na literarnih večerih v Ljubljani in Trstu. Po drugi strani film ponuja vpoglede v pesnikovo ustvarjanje. Dogajanja med sabo povezujejo sprehodi po tržaških ulicah, pospremljeni z njegovimi pesmimi iz ciklusa Grem jaz takole s sprehajalnim korakom. Vsaka pesem gledalca popelje v novo poglavje iz pesnikovega življenja, globoko zaznamovanega z zavedanjem o pomenu jezika in lastnem pesniškem poslanstvu. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec Bernard Perme.
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
Narava ni samo nekaj tam zunaj, za nekoga lepa, za drugega nerazumljiva. Vsi smo del narave, zato je pomembno, da jo ohranjamo v dobrem stanju. V Sloveniji ima varstvo narave dolgo tradicijo. Zavarovanih je približno 14 odstotkov površine države. Imamo en narodni park, tri regijske in 46 krajinskih parkov. To verjetno ni dovolj. Kako še varujemo naravo pri nas in seveda, zakaj, smo raziskali v drugem delu serije Biotopi: Stanje narave v Sloveniji. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Televizija Slovenija se letošnji 250. obletnici Beethovnovega rojstva poklanja s predvajanjem prav posebnega dokumentarno-igranega filma. Film Skrivnosti z Beethovnove ulice v sproščenem, vizualno razgibanem slogu raziskuje povezave med Beethovnom in Slovenijo. Znano je, da je bil Beethoven častni član ljubljanske Filharmonične družbe, znano je tudi, da je tej družbi v zahvalo poslal prepis svoje Pastoralne simfonije z lastnoročnimi popravki. Manj pa je znano, da je bil domnevno povezan s številnimi umetniki slovenskega rodu – pianistko Mario Leopoldino Pachler Košak, violinistom Ignazem Zupančičem (Ignaz Schuppanzigh), skladateljem Jurijem Mihevcem in drugimi. Vsa ta glasbenoforenzična odkritja v sproščenem dokumentarcu povezuje v zanimivo zgodbo igralec in pianist Jure Ivanušič. V filmu mu jih pomagajo razjasniti govorci – ddr. Igor Grdina, dr. Gregor Pompe, dr. Alenka Bagarič, dr. Ingeborg Harer in Lara Oprešnik. Scenarij Jure Ivanušič in Marko Vezovišek, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografka Urška Dolinar, režiser Aljaž Bastič. Urednik oddaje Daniel Celarec.
Biologinja v visokih škornjih brodi po mlaki in išče pupke. Znanstvenik obrača kamne v potoku in lovi rake. Spet tretji ure in ure prebije na travniku, da popiše vse do zadnje travice. Tako potekajo popisi vrst. Na koncu lahko približno ocenimo, koliko živali, rastlin, gliv, lišajev in bakterij živi v Sloveniji. Kako ugotavljamo stanje narave, kako »štejemo« vrste živali in rastlin, nas je zanimalo v letošnji prvi oddaji iz serije Biotopi.
Dokumentarni feljton o pomenu in podobi praznika delavcev danes. Slovenija postaja vse bogatejša družba, toda še vedno so številni delavci med nami prepričani, da bi se bogastvo in dobiček, ki izhajata iz tehnološkega napredka in gospodarske rasti, morala v družbi pravičneje deliti in s tem izboljšati položaj delavca, njegovo delo pa olajšati. Razvoj naj bi zagotavljal boljše življenje. Pa to res drži za vse med nami? Da so zgodbe, ki se skrivajo za kazalniki našega gospodarskega razvoja, mnogo bolj kompleksne in za delavce velikokrat manj bleščeče, opozarja sociologinja dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela, da pa tudi veliki konkurenčni pritiski ne morejo in ne smejo biti glavni izgovor delodajalcev za kršenje pravic delavcev in nepoštene odnose do njih, je prepričan predsednik uprave Domela iz Železnikov. Mešane občutke ob tem, kaj naj 1. maja sploh še praznujeta, pa imata Karin in Marko. Karin, med drugim tudi nekdanja voznica, je po 25-ih letih dela po stečaju podjetja pristala med brezposelnimi. Marko je redno zaposlen v enem od trgovskih podjetij. Oba menita, da delo in predvsem delavec v naši družbi nista dovolj cenjena, delavčeve že v preteklosti priborjene pravice vse prevečkrat kršene in da delo, ki kljub temu, da človeku jemlje vse večji del dneva, marsikomu v naši družbi še vedno ne zagotavlja dostojnega življenja. Obljuba prihodnosti je zanju vse prevečkrat obljuba še večje negotovosti. Scenaristka: Neva Novljan Režiser: Franc Arko Snemalec. Boris Poropat Montažer: Marko Hočevar
Dokumentarni film Pesem upora je nastal v letu, ko je Partizanski pevski zbor, naslednik Invalidskega pevskega zbora, slavil 65-letnico. Takrat, ko smo se obujali spomin na 100-letnico rojstva dirigenta Radovana Gobca. Obe poglavji sta za marsikoga že pozabljena zgodovina. A ne za vse. Režiser Andraž Pöschl je skupaj s snemalcem Alešem Živcem stopil na pot iskanja odmevov partizanske pesmi upora. Po nekaj letih pozabe jo danes lahko slišimo na koncertih, veselicah, v športnih dvoranah… Zdi se, da je ljudje ne želijo pozabiti. Da jo pojejo takrat, ko jim je težko. Udarniške rime in ritmi ohranjajo upanje in prenašajo sporočila o pomenu za mnoge temeljnih človeških vrednot. Ki, kot se večkrat zdi, nezadržno izginjajo v bledenju socialnega okolja. Imeti pred biti, jaz in moje pred vsem ostalim, domovina kot poligon za jumbo-plakate in slepo sledenje potrošništvu, brezskrbnost, celo sovraštvo do drugih. Kdo želi vsaj s pesmijo slikati boljši svet? Zakaj še vedno pojejo in zakaj potrebujemo njihovo pesem? Na katere skrajnosti nas opozarjajo? Oni so: Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič in Garažni ženski pevski zbor Kombinat. Skupaj s številnimi drugimi.
Neveljaven email naslov