Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film Vrh Julijcev je nastal v istoimenskem projektu, ki povezuje partnerje varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, planinstva in turizma za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka. Film skozi oči ljudi, ki v parku živijo, delajo ali ga obiskujejo, predstavlja različne vidike in odgovarja na vprašanja, kako lahko prispevamo k ohranjanju bogastva narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter sobivanju narave in človeka na tem območju. Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in najstarejše zavarovano območje pri nas ter eden najstarejših parkov v Evropi. V prihajajočem letu 2024 v Sloveniji obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Sožitje človeka in narave v Triglavskem narodnem parku je dinamičen proces, ki zahteva dobro sodelovanje med različnimi strokovnjaki varstva narave, gozdarji, kmetovalci, upravljavci voda ter številnimi drugimi. Prostor, ki s svojo bogato raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta velja za enega najbolje ohranjenih delov Alp, je prepleten tudi z vsakdanjim življenjem več kot dva tisoč domačinov v osmih občinah parka. V filmu Vrh Julijcev skozi utrip lokalnih skupnostih spoznavamo tesno prepletenost človeka in narave ter prizadevanja za skupni cilj, da bogastvo Triglavskega narodnega parka ohranjamo za prihodnje generacije. Slikovite podobe neokrnjene narave v filmu dobivajo realistično sliko ob boku enega ključnih izzivov Triglavskega narodnega parka, to je množičnega obiskovanja. Dokumentarni film izpostavlja pomen prizadevanj za ohranjanje narave, kulturne dediščine in trajnostni razvoj v parku, a hkrati opozarja, da so naše današnje navade in njihovo prilagajanje tisto, ki bo v naslednjih 100 letih prispeval k ohranjanju narave Triglavskega narodnega parka. Projekt Vrh Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Če bi opazovalec pestre ptičje in druge favne v naravnem rezervatu Škocjanski zatok na kakšen način lahko »izključil« prometno zvočno podobo mesta Koper in pristanišča, bi se na trenutke počutil kot v divjini obmorske rečne delte in bi ga ne moglo zmotiti niti povsem urbanizirano obrobje rezervata. Pravzaprav to le poudari izjemnost tega ponovno onaravljenega in skrbno vzdrževanega območja s sladkovodnim močvirjem in polslano laguno, ki so ju začeli obnavljati pred dobrimi petindvajsetimi leti. V njegovem živalskem svetu so najopaznejše ptice. Zelo hitro so vzele za svoje trstičja in poplavne travnike, obnovljeno laguno s poloji in slanoljubnim rastlinjem ter vmesna grmišča in obrečno goščavo. V komaj 122 hektarjev velikem rezervatu so v zadnjem desetletju ornitologi opazovali kar 259 vrst ptic. Številne med njimi na selitvah, saj je Škocjanski zatok pomembno postajališče selečih se ptic, a mnoge vrste tu tudi redno prezimujejo. Najbolj razveseljiv pa je porast gnezdilk, ki najlepše potrjujejo dobro in varno naravno okolje, v katerem so našli svoj prostor še številni drugi predstavniki živalskega in rastlinskega sveta. Ves ta pisani vidni in nevidni rastlinski in živalski svet pa je tudi izjemno lepo izobraževalno popotovanje.
Notranjec Anton Steinberg je bil človek baročne popolnosti 18.st., nadzornik deželnih cest, bakrorezec, raziskovalec, jamar in kartograf. Pa vendar je bil – kot odkriva avtorica dokumentarnega filma Magda Lapajne – perfekcionist, ki je svoje bogato tehnično znanje razširil tudi na področje umetnosti. Bil je nadzornik deželnih cest na Notranjskem in v času njegovega službovanja je nastala široka cesta, ki je prek tega dela naše dežele popeljala samega cesarja Karla VI. z Dunaja v Trst. Že kot cestni nadzornik se je Steinberg navdušil nad presihajočim Cerkniškim jezerom. Svoja opažanja je kasneje popisal v knjigi, življenje ob jezeru pa ga je tako navdušilo, da se je lotil tudi izdelave slik in bakrorezov s podobami in utrinki iz življenja, ki mu je bil priča. Podobno so nastajali tudi zemljevidi tega območja, saj se je obenem ukvarjal tudi s kartografijo. Steinberg je kasneje postal upravnik rudnika živega srebra v Idriji. Uvedel je kar nekaj izboljšav na rudniških napravah in izpopolnil napravo za topografsko merjenje. Za nadarjene mlade može pa je ustanovil tudi prvo tehniško in zemljemersko šolo pri nas. Poleg vsega drugega se je ukvarjal še s statiko, hidrostatiko, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. Franca Antona pl. Steinberga je v dokumentarnem filmu odigral Brane Završan.
Nehotno, nenadno, ponavljajoče se mežikanje, smrkanje, obrazne grimase in trzanje glave je le nekaj tikov, ki so v otroštvu in mladostništvu precej pogosti in večinoma prehodni. Če ima nekdo več gibalnih tikov in vsaj enega glasovnega najmanj eno leto, govorimo o Tourettovem sindromu. Čeprav tiki ne vplivajo na intelektualne zmožnosti posameznika, ga lahko ovirajo in stigmatizirajo, posebej ko gre za hujše, bolj moteče tike, denimo cviljenje, preklinjanje, samopoškodovalno vedenje. Spoznajte Tina, Izo in Roka, katerih osebnosti in življenje ne krojijo le tiki, temveč tudi njihovi talenti, želje, družine, prijatelji. O vzrokih, posledicah in zdravljenju tikov pa več tudi strokovnjakinji. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Božo Grlj. Film TIKI je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.
V tretjem delu letošnje serije se odpravimo v slovensko zamejstvo, k mladim ustvarjalcem iz štirih zamejskih skupin. Na tržaškem koncu spoznamo striparja in ilustratorja Jurija Devetaka, ki je po znamenitem avtobiografskem romanu pisatelja Borisa Pahorja ustvaril izjemen risoroman Nekropola. Iz Nabrežine jo mahnemo na Koroško, točneje v Celovec, kjer deluje lutkarska skupina Mladi Celovčani, ki z gledališčem in glasbo ohranja slovenski jezik. V Porabju nam mlada literatka in folkloristka Noemi Illeš predstavi svoje delo na slovenskem radiu Monošter, naše zamejsko popotovanje pa sklenemo z glasbo na hrvaški strani Istre. Rečan Natko Štiglic je končal študij kitare na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani, hkrati pa se kot mladi raziskovalec na Institutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani tudi profesionalno ukvarja s Slovenci v hrvaškem zamejstvu.
Krek je bil teolog in eden najvplivnejših slovenskih intelektualcev 20. stoletja. Bil je začetnik krščanskega socializma na Slovenskem. S profesorjem teologije dr. Janezom Juhantom smo se pogovarjali o tem, kaj je Krek pomenil za sodobnike, še posebej za Cankarja, pa tudi o njegovi resnično evangelistični vlogi in izjemnih organizacijskih sposobnostih. Sociolog dr. Srečo Dragoš nam je predstavil osnovne značilnosti najpomembnejšega Krekovega dela Socializem, pri čemer nam je pojasni tudi, kakšno vlogo ima v Krekovi misli država kot porok pravičnosti. V okolju murskosoboškega gradu smo se srečali s pisateljem Štefanom Kardošem, in ta nam je povedal anekdoto o Krekovem klobuku, ki mu Žižek pripisuje močno senco, saj naj bi pod njegovimi krajniki namreč nastajala slovenska literatura.
Luiza Pesjakova, učenka samega Franceta Prešerna, je v 20. stoletju skoraj docela utonila v pozabo, danes pa ji priznavamo njeno vlogo v razvoju slovenskega slovstva. Hči znanega ljubljanskega pravnika, politika in mecena Blaža Crobatha, sicer izobražena v več jezikih, je ljubezen do slovenščine odkrila pod vplivom Prešerna, kasneje pa Vraza in Levstika in ji v svojem javnem delovanju in literarnem ustvarjanju ostala strastno in predano zvesta do smrti. Luiza Pesjakova je bila predvsem pesnica, pisala pa je tudi novele in prvi slovenski »ženski« romantični roman Beatin dnevnik. Napisala je tudi libreto za opero Gorenjski slavček Antona Foersterja. O srečanju s Prešernom, ki jo je kot rosno mlado deklico usmeril na pot slovenskega jezika in poezije, je mnogo kasneje zapisala: "V veliki, svetli, z rumenkastimi vzorci poslikani sobani je stala velika miza, z zelenim suknom pogrnjena, vsa obložena s knjigami in pismi. Tamkaj je sedeval, zakopan v pravde. Vendar me je vselej ustavil, kadar sem sobo prehodivši šla k ljubemu očetu v dotično pisarno. Razgovarjal se je z mano, povedal mi kaj veselega ter smejal se mojemu smehu in mojim otročjim odgovorom tako, da so mu solze prihajale v oči." To srečanje jo je zaznamovalo za vse življenje. Ponosno in neomajno je sledila spominu na svojega velikega vzornika. Kratki portret Luize Pesjakove, ki ga kot avtorica podpisuje Anka Pirš, skuša odstreti večplastno osebnost ženske, soproge, matere in pisateljice, ki je bila otrok svojega časa, pa kljub temu v svojih mislih in nemalokrat tudi smelih javnih nastopih veliko pred njim. Njen mili, toda odločni pogled lahko danes občudujemo na portretu, ki ga je naslikal Mihael Stroj in je na ogled v Narodni galeriji.
Simfonični orkester, zbor in solisti SNG Maribor vas bodo popeljali v svet romantičnih opernih arij. Posnetek izvedb, ki je nastal na otvoritvenem koncertu 33. Mednarodnega festivala Imago Sloveniae in Poletja v Stari Ljubljani, bogatijo doživete in občutene interpretacije solistk in solistov: Sabine Cvilak, Valentine Čuden, Petye Ivanove, Rebeke Lokar, Andreje Zakonjšek Krt, Irene Petrove Martina Sušnika in Jakija Jurgeca. Glasbenike je v lepem, večernem ambientu Kongresnega trga vodil dirigent Simon Krečič.
Dokumentarni portret ene najboljših slovenskih pesnic in prevajalk poezije . Z nemškimi verzi popisane ovojnice toaletnega papirja, gostilniški meniji, listki iz kavarne Union in številni papirnati škrniclji, na katere je sproti zapisovala svojo poezijo, so le manjši del literarne zapuščine »nore grafne«, kot so ji v tistem času pravili ljudje. Hranijo ga v rokopisnem arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, tu pa je še najmanj 679 pesmi v nemščini, ki nikoli niso bile objavljene. V starem mestnem jedru še vedno živi spomin na gospo, ki je povezovala ljubljanske literate v prvi polovici 20. stoletja. Njeno bronasto obličje nemo zre na mimoidoče s pročelja ene najbolj znanih hiš v stari Ljubljani, na Starem trgu 11. Poznajo jo vsi, pa vendar skoraj nihče. To je Lili Novy. V dokumentarni skici jo spoznamo s pomočjo pričevanj njenih najbližjih sorodnikov in tistih, ki jih je spodbudila k pisanju, ustvarjanju in življenju – kot osebo in kot umetnico. Prvič pa so predstavljene tudi njene pesmi v nemščini.
Z zakonom predpisana dvojezičnost zahteva dvojezične table, v obeh jezikih morajo biti zapisana in objavljena vsa javna obvestila, dvojezičnost se uporablja v javnih prostorih, kot so upravne enote, banke, pošte itd. Vendar na območju italijanske narodne skupnosti šole niso dvojezične, temveč pouk poteka v slovenščini ali italijanščini. V oddaji se družimo s skupino srednješolskih prijateljev iz Kopra – pol jih prihaja s slovenske, pol pa z italijanske gimnazije, njihovo razumevanje večkulturnosti pa se precej razlikuje od starejših generacij. V dvojezičnem okolju sta rastla in danes ustvarjata tudi primorska raperja Drill in Out-Lot, ki rapa v italijanskem jeziku. Tudi zaradi glasbe je jezikovna odprtost del vsakdana mladih v slovenski Istri. Omogoča jim več možnosti in odpira vrata v prihodnost. Ali kot pravi dr. Vesna Mikolič, jezikoslovka in znanstvena svetnica v ZRS Koper: »To, da slovenščina stopa v stik z različnimi jeziki v naši državi, je izredno dragoceno. Dvojezičnost širi obzorja!«
V ciklu glasbenih oddaj Moj klasični hit boste lahko znane Slovence spoznali na prav poseben način, s klasično glasbo. Iz sveta medijsko najbolj prepoznavnih osebnosti se v tretji sezoni oddaj predstavijo štiri zanimive osebe različnih poklicev, ki spregovorijo o svojih najljubših klasičnih delih. To so Slavoj Žižek, Martin Golob, Manca Košir in Tilen Artač. Violončelist, komik in imitator Tilen Artač je ustvarjalcem oddaje zaupal svojo zanimivo glasbeno zgodbo. Idejna zasnova, scenarist in urednik oddaj Daniel Celarec, režija Aleksander Šmuc, mojster montaže Andrej Modic, direktor fotografije Uroš Hočevar.
Skozi tretji del serije Geopark Karavanke nas vodijo kolesarji. Območje parka v Sloveniji odlikujejo lepe hribovske kolesarske transverzale, v avstrijskem delu geoparka pa še posebno gosto omrežje urejenih kolesarskih poti z delom mednarodne Dravske kolesarske poti. Legendarna Peca je osrednji gorski vrh geoparka: geološko in botanično nadvse zanimiva in prevrtana z rudniškimi rovi skoraj do samega vrha, kraljuje nad Podjuno in se prek nje spogleduje z visokim Obirjem ali Ojstrcem. Med obema je geološko nadvse zanimivo območje Železne Kaple. Tu je tudi osrednje informativni središče Geoparka Karavanke. V osrčju Obirja pa so rudarji, iščoč svinčeve rudne žile, pred 150 leti naleteli na kraške jame. Šele dobrih sto let zatem so te male, a prelestne dvorane bile odprte obiskovalcem. Izpod gora nas popelje reka Drava in sledeč ji poiščejo kolesarji še en zaklad geoparka – svetovno znani mineral dravit.
Drugi del serije popelje v raznoliko in z rudo in redkimi minerali bogato podzemlje Pece. Mežiški rudnik šteje več kot 330 let rudarjenja svinčevo-cinkovega rudnega bogastva, ki je močno zaznamovalo kraje, ljudi in naravo. Po zaprtju rudnika so deli rudišča postali zanimivi kot geološka in tehnološka in kulturna dediščina. S pestro geološko zgodovino in mineralnim bogastvom privablja obiskovalce, ki so željni doživetij in vedenja o skrivnostih podzemlja, in to jih ne razočara! Presenečenje pa je tudi nekdanji rudnik premoga na Lešah – danes skoraj neznan, v času delovanja pa največji premogovnik v Sloveniji. Nad njim kraljuje Uršlja gora – botanični rezervat.
Lepa Vida velja za enega največjih ohranjenih slovenskih folklornih izročil in mitoloških motivov, ki se je ohranil v ljudski baladi. Prav arhetipskost Lepe Vide jo je naredilo nesmrtno, saj gre v njenem primeru za enega najmočnejših simbolnih likov, katerega obravnava se pojavlja skozi vso zgodovino. Njegova vsebinska kontroverznost je tolikšna, da bo še dolgo lahko navdih različnim obravnavam in interpretacijam. Zanimiva in ilustrativna je misel Antona Ocvirka: »Čim bolj daleč je človek od Lepe Vide, tem bližji ji je, čim bližji ji je, tem bolj daleč je od nje. Vsakdo nosi Lepo Vido v sebi, pa vsakdo hrepeni po njej« . Potem, ko je Prešeren objavil leta 1832 v Kranjski čbelici pesem Od Lepe Vide, je ta ljudska balada vstopila v nov svet in Lepo Vido postavila na pot arhetipa hrepenenja. Ivan Cankar jo je ustoličil kot svoje zadnje dramsko delo, Prešernovi žerjavi so se tu dvignili še višje. Hrepenenje je postalo hrepenenje po neskončnem. Lepa Vida je stopala naprej strmo po poti slovenske književnosti, doživela je preko sedemdeset različnih literarnih obdelav. Če je Cankarja navdahnila Prešernova Lepa Vida, pa je Cankar izzval s svojim delom Rudija Šeliga. Njegova Lepa Vida hrepeni po hrepenenju samem. Šele hrepenenje naredi človeka za človeka je resnica, ki jo že stoletja prinaša Lepa Vida in ta resnica ima ne le slovenske pač pa svetovne razsežnosti. Je obče človeška. Pri realizaciji filma, ki je nastal v produkciji Dokumentarnega programa TVS, so sodelovali avtorji: scenaristka Nuša Ekar, režiser Božo Grlj, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Martin Kastelic.
Prvi del serije začenja raziskovalni potep po Smrekovškem pogorju na južni strani geoparka. Na njem se razkrijejo edinstveni geološki prizori iz kamninske notranjosti smrekovškega vulkana. Nastajala je ob izlivih in eksplozijah magme, plazovih vulkanskega prahu in usedanju le-tega na pobočja podmorskega vulkana. Na severni strani pogorja se znajdemo v območju Periadriatskega preloma – zaznamujejo ga sledovi živahnega tektonskega dogajanja še posebno med bližanjem in trkom afriške in evrazijske celinske plošče. To so pasovi kamnin, ki so ob tem nastajale in jih lahko opazujemo na črti preloma, ki tudi ločuje dve veliki geotektonski celoti – Južne Alpe in Vzhodne Alpe. Kamnine spremljajo tudi zanimive botanične zgodbe na teh odmaknjenih območjih.
Neveljaven email naslov