Festival Liffe se po epidemičnem letu "na kavču" vrača v kinodvorane: med 10. in 21. novembrom bo na ogled ponudil 79 celovečercev in izbor 16 kratkih filmov z vsega sveta.

Za tiste, ki najraje izbirate "že preverjeno" dobre filme, Televizija Slovenija ponuja cikel devetih filmov s preteklih Liffov, ki se bodo na prvem programu zvrstili do 27. novembra. Vsi celovečerci so kritiško hvaljeni, pogosto festivalsko nagrajeni presežki, ki zastopajo tako evropsko kot tudi azijsko kinematografijo.

Sorodna novica Filmska recenzija: Nočne ptice

Beda lepih in bogatih, ki pa presune
Prvi film iz cikla je tudi tisti z najzgodnejšo letnico nastanka: modni oblikovalec Tom Ford je svoj drugi celovečerec, Nočne ptice, svetu predstavil leta 2016. V njej je strnil dve žanrsko popolnoma različni zgodbi; prva se dogaja v svetlih, minimalistično dizajniranih sobanah razkošnih vil in galerij; otožna Amy Adams tišino prebada z dolgimi, hrepenečimi pogledi. Druga zgodba je umazana, krvava in nasilna: Jake Gyllenhaal kot mož na misiji maščevanja v zahodnem Teksasu. Psihološka drama o tem, kako smo na koncu vsi žrtve ravno tistih odločitev, ki smo se jim hoteli ogniti, in srhljivka s pridihom vesterna.

Meja med tema diametralno nasprotnima svetovoma se vse bolj in bolj briše, dokler se ne prepleteta v en sam vrtinec maščevanja, bolečine in obžalovanj. Tom Ford dokazuje, da je tudi sam izredno redka vrsta ptice: ne le velik modni oblikovalec, ampak tudi izjemen filmski umetnik, ki je na film prenesel svojo ljubezen do podrobnosti. Noben detajl v tej vizualno skoraj pregrešno razkošni melodrami ni naključen, a obenem tudi noben element ni zgolj v službi spektakla. Tudi najmanjši predmeti imajo svojo simbolično vrednost. Več o kompleksni drami lahko preberete v naši filmski recenziji.

Maščevanje, ime ti je ženska
Film ženskega maščevanja je specifičen podžanr, ki je razcvet doživel v sedemdesetih, a ni nikoli dokončno zamrl: Francozinja Coralie Fargeat je leta 2017 precej uspeha doživela s srhljivko Maščevanje; film lahko 30. oktobra ujamete v terminu Sedmega pečata. V njem nas avtorica popelje na slikovito lokacijo v puščavskem kanjonu, kjer se trije (poročeni) bogataši vsako leto snidejo na tradicionalnem lovu. Tokrat je eden od njih s sabo pripeljal mlado ljubimko, privlačno Jen (Matilda Anna Ingrid Lutz), ki hitro vzbudi pozornost njegovih kolegov. Poskušata se polastiti Jen, ko pa ju ta zavrne, se osvajanje hitro stopnjuje v nasilje. Moška družba dekle po krutem napadu prepusti smrti sredi puščave. A Jen je brutalno nasilje preživela; njeno edino poslanstvo postane kar najbolj okrutno maščevanje. "Telesno ranjena, ljubka in neznatna lutka se vnovič rodi kot ostra, zverinska in neizprosna ženska. S katero nihče ne more manipulirati ali je zlorabljati," je o preobrazbi svoje junakinje povedala režiserka.

Sorodna novica Nažgani

Lahko alkohol pozdravi krizo srednjih let?
V prvem tednu novembra bo cikel nadaljeval film, o katerem najbrž veste že vse: letošnji dobitnik tujejezičnega oskarja, Nažgani. Lepota najnovejšega filma danskega mojstra Thomasa Vinterberga je predvsem v tem, da štirje osrednji liki – prijatelji, ki sklenejo, da bodo v imenu boljše kakovosti življenja v krvi ves čas vzdrževali pol promila alkohola – niso samo dvodimenzionalne karikature t. i. "buddy komedije", ampak ljudje iz mesa in krvi, ki jim je mar za svet okrog njih, čeprav to mogoče pokažejo na izkrivljen način. Njihov zdrs v alkoholizem je predvsem obupan klic po človeškem stiku in povezanosti, ne pa otročji beg pred staranjem in odgovornostjo. Med njimi seveda izstopa Mads Mikkelsen, ki v antologijskem sklepnem prizoru pokaže, da še ni pozabil na svojo prvo kariero: prvih deset let poklicnega življenja se je preživljal kot plesalec.

Sorodna novica Filmska recenzija: Nesrečniki

Nesrečniki – tokrat brez petja
Nesrečniki, ki bodo na sporedu 6. novembra, so celovečerni prvenec malijsko-francoskega režiserja Ladja Lyja, ki se je s filmom potegoval tudi za zlato palmo. V zgodbo nas popelje s pomočjo formulaičnega nastavka testosteronskega policijskega trilerja. Spremljali bomo 36 ur v življenju Stéphana (Damien Bonnard), policista s podeželja, ki se je pravkar pridružil ekipi v kulturno raznoliki pariški četrti Montfermeil. Če vam je to ime znano, je zato, ker je prav tam Victor Hugo napisal svoje Nesrečnike – in dalo bi se argumentirati, da se življenjske razmere od časov Jeana Valjeana niso zares izboljšale. Moralna dilema mozaične zgodbe se zgosti okrog vprašanja: ali bi bilo treba incident policijske brutalnosti zakriti in pokopati, če bo to pripomoglo h krhki spravi v soseski, ki si še ni opomogla od prejšnjih izgredov?

Catherine Deneuve v vlogi dive
Resnica (La Vérité) je bil prvi mednarodni projekt velikega japonskega cineasta Hirokazuja Koreede in pripoveduje zgodbo o sloviti francoski igralki Fabienne (Catherine Deneuve), ki jo ob izidu avtobiografske knjige obišče hčerka Lumir (Juliette Binoche) s svojo družino. Ko se izkaže, da je igralka v knjigi močno olepšala dogodke iz resničnega življenja, se v njun odnos prikrade vprašanje, kaj je v njem sploh resnica in kaj potvorjena fikcija.

Sorodna novica Asistentka

Asistentka: Iskanje odgovora na vprašanje, kako je lahko Weinsteinu uspevalo tako dolgo
Drama režiserke Kitty Green Asistentka, ki smo jo v kinematografih gledali ob obsodbi Harveyja Weinsteina na 23-letno zaporno kazen, je lahko iztočnica za pogovor o toksičnem delovnem okolju in kulturi tišine, v kateri lahko storilci ostanejo nekaznovani, ker okolica odvrača pogled od njihovega početja. Film spremlja dan v življenju sveže diplomiranke Jane (Julia Garner), ki stremi h karieri filmske producentke – in v imenu tega cilja se čuti obvezana prenašati toksično delovno okolje. Stilistični prijemi filma – klavstrofobično bližnji posnetki, tesnobna kompozicija in pa seveda bolehna svetloba neonskih pisarniških luči, ki osvetljuje vsak kader – učinkujejo komplementarno s ključno avtorsko odločitvijo: šef, ki bi lahko bil Harvey Weinstein ali pa tudi kdo drug, se pred kamero nikoli ne pojavi. Pred nami je tih film: protagonistka skoraj nikoli ne govori, kaj šele, da bi glas povzdignila nad opravičujoče mrmranje. To tišino zrcali tudi zvočna podoba filma, a je Asistentka kljub temu krik upora proti strupenim delovnim okoljem, ki vsako slutnjo odpora proti seksističnim praksam in zlorabi položaja zatrejo že v kali.

Tragične zgodbe kitajske politike enega otroka
13. novembra bo na sporedu epska kitajska drama Nasvidenje, sin moj. Zgodba zakoncev, ki tragično izgubita edinca, je leta 2019 na Berlinalu prinesla igralski nagradi Vang Džingčunu in Jong Mej. Upodobila sta par v primežu trpke bolečine po nesreči, v kateri je umrl njun sin. Da bi nekako obrnila nov list, se Jaojun in Lijun preselita v mesto in posvojita malega fantka, ki pa ne more popolnoma zapolniti nastale praznine.

Ko se fant v najstniških letih uporniško odloči oditi od doma, se skleneta ostarela zakonca vrniti v rodni kraj, ki po toliko letih kaže popolnoma drugačen obraz. Njuna vrnitev sproži val spominov, vse od proletarske zanesenosti in mladostnih političnih idealov, zaradi katerih sta se bila pripravljena – ali prisiljena? – odreči se še nespočetim otrokom, prek obljub cvetočega kapitalizma do pomirjujoče sprave s preteklostjo, za katero sta nujna odpuščanje in brezpogojna ljubezen.

Sorodna novica Nevidno življenje Evridike

Tropska melodrama o sestrski ljubezni
Brazilski film Nevidno življenje Evridike, ki ga bomo gledali 20. novembra, je bil posnet po predlogi istoimenskega romana, režiral pa ga je izkušeni vizualni umetnik in cineast Karim Aïnouz. Pri njem navdušuje predvsem izvrstna poustvaritev okolja in ozračja petdesetih let ter žitja in bitja povprečne družine iz tega obdobja. Filmski organizem, ki temelji na zakonitostih melodrame in tragičnem ponesrečenem srečanju oziroma zmoti, preseva blag magični realizem, ki ima, kajpak, temeljno domovinsko pravico prav v Južni Ameriki. Moč filma je tudi v tem, da avtor ne razlaga vsega, z marsikatero režijsko elipso spretno preskoči leta, s prefinjeno izbiro barvnih tonov, zvočne opreme, glasbe in dogajalnih prostorov pa se izogne pojasnilom o čutenju in razmišljanju sester Guide in Evridike v danih življenjskih obdobjih. V pretresljivem paradoksu vsaka upa in pričakuje, da je drugi uspelo pobegniti iz predpisanih okvirov na drugem koncu sveta.

Nemi film po palestinsko
"Če so moji prejšnji filmi Palestino želeli predstaviti kot mikrokozmos sveta; moj novi film skuša prikazati svet, kot bi bil mikrokozmos Palestine." Blaga ironija te izjave je reprezentativna tudi za film, ki bo sklenil letošnji liffovsko obarvan cikel.

Režiser Elia Suleiman, ki je v avtobiografski drami To morajo biti nebesa odigral tudi glavno vlogo, zapusti Palestino, da bi našel novo domovino, a v tujini kmalu odkrije, da mu Palestina ves čas diha za ovratnik. Obljuba novega življenja se spreobrne v komedijo napak: ne glede na to, da ga pot nese vse od Pariza do New Yorka, ga nekaj venomer spomni na dom. Film, v katerem protagonist ne spregovori niti ene same besede, je sestavljena iz vsakodnevnih dogodkov in naključnih srečanj. Z opazovanjem sveta režiser raziskuje vprašanja identitete, doma in pripadnosti, da bi mu vendarle uspelo najti miren košček sveta samo zase.