Edward Berger je v prvem projektu po epopeji Na Zahodu nič novega blatne jarke in minska polja prve svetovne vojne zamenjal za veliko bolj svetlo, a nič manj nevarno lokacijo – Vatikan. Konklave je priredba istoimenskega romana Roberta Harrisa iz leta 2016, spušča pa se v rituale ob smrti prejšnjega papeža ter zakulisne spletke ob izvolitvi novega.

Kardinal Thomas Lawrence (Ralph Fiennes) se po nepričakovani smrti svetega očeta znajde v vlogi organizatorja konklava, torej kardinalskih volitev za novega papeža. V nekaj dneh se bodo v Vatikan usuli najvišji cerkveni funkcionarji, mnogi med njimi z neprikritim apetitom po najvišji službi v Cerkvi. ("Vsak kardinal si je na skrivaj, tudi če tega niti sebi ne prizna, že izbral svoje papeško ime," bo iskren eden od njih.) Jasno je, da Berger konklave obravnava kot prispodobo za kakršne koli volitve, ne samo za ameriško predsedniško tekmo. V mnogih državah Zahoda smo v vsakem predvolilnem obdobju priča žolčnemu razkolu med konservativno in liberalno strujo.

Rutino že kmalu razbije prihod skrivnostnega kardinala, za katerega ni do tistega trenutka nihče vedel, da sploh obstaja: kardinal Benitez (Carlos Diehz) je tih možak z nežnim glasom in prodornim pogledom. Stanovski kolegi so do njega v hipu sumničavi, a dokumentacija potrjuje, da ga je pokojni papež na funkcijo v Kabulu imenoval in pectore (brez oznanitve imena). Kaj bi torej Benitez rad, kakšna zavezništva bo sklenil in zakaj ga ni papež nikomur omenil?

Lawrence vsem tem vprašanjem ne more posvetiti veliko časa, ker ima že tako ali tako polne roke dela z različnimi intrigami. Na uho so mu namreč prišle govorice o nekakšnem prikritem škandalu kardinala Tremblaya (John Lithgow), favorita konservativne struje Cerkve. Še bolj desno od Tremblaya se za glasove borita skrajno desničarski kandidat Tedesco (Sergio Castellitto) in kardinal Adeyemi (Lucian Msamati), ki bi bil prvi temnopolti papež, a nima v resnici nič bolj naprednih stališč od bolj tradicionalističnih kandidatov. Njihova protiutež je napredni kardinal Bellini (Stanley Tucci), ki se iz lažne skromnosti pretvarja, da si funkcije ne želi, a se kmalu izkaže za enako častihlepnega, kot so drugi.

Vsak od teh mož ima svoje skrivnosti in okostnjake v omari in Thomasova dolžnost je, da se izogne neprijetnim presenečenjem in škandalu, ki bi izbruhnil ob izvolitvi kontroverznega človeka. Njegova ušesa in oči po kotičkih Vatikana so različni pomočniki, tudi sestra Agnes (Isabella Rossellini). Agnes ima kot ženska v kolesju Vatikana seveda zelo obstransko vlogo, a je vse prej kot slepa za tajne mahinacije in manevre svojih nadrejenih. (Njena tišina je ob malenkostnih sporih in narcisoidnih izpadih moških še toliko bolj glasna.) Stoični nastop Isabelle Rossellini je mojstrski tečaj vnašanja pomena v na prvi pogled nepomembno vlogo.

Thomasa teži tudi intimna kriza vere, zaradi katere bi že pred časom zapustil Vatikan, če bi prejšnji papež sprejel njegov odstop. Ob vsem tem lahko kardinali v svoji klavzuri jasno slišijo nemire in celo nekakšne eksplozije – v Rimu so očitno izbruhnili protesti, a o tem uradno ne smejo vedeti ničesar, dokler so odrezani od sveta. V ozadju pa ves čas tiktaka ura: dolg konklave bi vernikom sporočil, da je Cerkev v krizi in da nima jasne vizije za prihodnost; odločiti se bo treba v najkrajšem možnem času.

Kljub tej množici pripovednih niti in likov je Konklave pregleden in zmerno tempiran film. Berger zgodbo v koncentričnih krogih stopnjuje proti neizbežni končni odločitvi; k ohranjanju napetosti veliko pripomore glasbena podlaga Volkerja Bertelmanna. Spogleduje se tudi z žanrom klasične detektivke: v iskanju Tremblayeve prikrite afere mora Lawrence rekonstruirati zadnje dneve papeževega življenja.

Od filma, kakršen je Konklave, gledalec pričakuje izjemno scenografijo: veličastni interieri vatikanskih palač in dih jemajoče freske se tako rekoč sami ponujajo kot slikovita kulisa. Bergerjev film je presežen predvsem v odmiku od pričakovanega; za protiutež poduhovljeni veličini Vatikana postavi klinično izpraznjene, asketsko minimalistične prostore za bivanje in sekvestracijo kardinalov.

V vsakodnevnih ritualih se cerkveni možje razkrijejo kot preprosti državni uradniki pod bremenom rutine. Režiser rad sopostavlja privzdignjeno in posvetno, arhaično in sodobno: kardinal z orjaškim križem okrog vratu si iz ultramoderne naprave za kavo natoči lično skodelico espressa. Domnevna nadčasovnost njegove funkcije je na vsakem koraku v trku z različnimi vidiki sodobnosti.

Film se ne trudi imeti posebej globokega uvida v naravo ali pomen vere, je pa zelo pazljiv pri spoštljivi obravnavi njenega pomena za ljudi – edine kritične bodice so izrecno uperjene proti institucionalni korupciji Cerkve. Zgovorna je narava verske krize našega protagonista: od izkušnje duhovništva sta ga odtujila pompoznost in politični značaj življenja v Vatikanu, nikoli pa ni izgubil zaupanja v Boga.

Iz doslej povedanega bi bilo napak skleniti, da je Konklave suhoparen film: v sklepnem poglavju dobi melodramatičen preobrat, ki v hipu poruši njegovo pretvezo verodostojnosti. Z razkritjem, kakršnega se ne bi sramoval niti najbolj šund roman Dana Browna, smo zajadrali globoko v polje fikcije. Pozitivno presenečenje je, da se film, ki se je do tega trenutka jemal smrtno resno, ne boji poseči po senzacionalnosti in elementu šoka. Malo manj navdušujoče je, kaj nam ta preobrat sporoča.

Prijazno branje filma sugerira, da je v središču Bergerjeve pozornosti dialektično soočenje med silami, ki bi rade Vatikan obdržale v temi reakcionarnih stališč, in bolj liberalno vizijo prihodnosti Cerkve. Cerkev se namreč – znotraj svojih okvirov – vedno ravna po načelih moža, ki zasede papeški stolček. V resnici pa je Konklave v prvi vrsti film o političnem boju za oblast, brez utvar o tem, da volitve za najvišje mesto v organizaciji potekajo po demokratičnem procesu. Ne glede na to, v katero smer se nagne tehtnica, k naprednemu ali nazadnjaškemu papežu, Cerkev torej ostaja v primežu svoje lastne hermetične ceremonialnosti in pompa, ki je predvsem predstava za javnost.

Ko se film znajde na pragu logične izpeljave svojih nastavkov (organizacija je nepopravljivo nagnita in korumpirana do obisti), se s končnim preobratom raje nasloni na veliko bolj svetlo, optimistično sporočilo o sprejemanju in vseobsegajoči Božji ljubezni. Kar je seveda legitimno – in bo zelo koristno v bližajoči se bitki za oskarje, a pusti grenak priokus zamujene priložnosti.

Če Konklave sprejmemo kot to, kar je, torej napeta srhljivka o skrivnostih in zarotah ter alegorija sekularne politike, ponuja ogromno gledalskega užitka. Brezplodno pa bi bilo v njem iskati resno soočenje s kontradikcijami in dilemami sodobne Cerkve. Film ji (sicer z nežnim pozivom k večjemu vključevanju) gladko nameni odpustek.

Ocena: 4,5