Pedro Almodóvar, mednarodno najbolj uveljavljeni španski režiser, v angleščino ni skočil na glavo: temperaturo vode je prej preizkusil z dvema več kot solidnima kratkima filmoma, Človeški glas in Čuden način življenja. Če ne drugega, je ta prehod omogočil sodelovanje med velikim pripovedovalcem zgodb žensk in dvema izmed najzanimivejših igralk angleško govorečega sveta – Tildo Swinton in Julianne Moore.
Tudi sicer melanholična drama ohranja vse elemente Almodóvarjevega avtorskega podpisa, ki jih imajo ljudje radi: fotografija je prežeta z globokimi odtenki rdeče, zelene in modre barve (to je najmanj temačen film o smrti, v dobesednem in prenesenem pomenu, kar jih boste kdaj videli); precizen, a na trenutke izumetničen dialog preklaplja med melodramatičnim in filozofskim tonom; maksimalistična scenografija in kostumografija sta preprosto neoporečni; osrednja tema so skrivnosti ženskega srca. Ne manjkajo niti camp vložki v obliki spominskih prebliskov in anekdot (na primer o gejevskem karmeličanskem menihu sredi porušenega Bagdada).
Tako kot vsa največja avtorjeva dela je tudi Sosednja soba brez sramu zasidrana v melodrami: z večjo čustveno in retorično intenziteto od običajne pristopa k dilemam in težavam vsakdanjega življenja. (Ne gre za to, da režiser ne bi obvladal naravnega izražanja v tujem jeziku – izražanje njegovih likov nikoli ni stremelo k čistemu verizmu.)
Sosednja soba je ekranizacija romana ameriške pisateljice Sigrid Nunez, pripoveduje pa zgodbo prijateljic, ki v srednjih letih po dolgem času brez stikov spet najdeta druga drugo. Ingrid (Julianne Moore) je ugledna pisateljica, ki je pravkar izdala roman o svojem hromečem strahu pred smrtjo, Martha (Tilda Swinton) pa je nekdanja vojna poročevalka, ki je verjetno veliko smrti videla na lastne oči. Zdaj je zbolela za rakom na materničnem vratu. Ko Ingrid od skupne znanke izve, da se Martha zdravi v New Yorku, jo začne obiskovati v bolnišnici. Sprva je vse skupaj videti spodbudno, a Martha kmalu prejme diagnozo, da je njena bolezen neozdravljiva. Zadnjih mesecev življenja ne namerava preživeti v agoniji, ki bi je oropala identitete in sposobnosti jasnega mišljenja. Ne motivirajo je prazne krilatice o tem, kako se "je treba boriti do konca, ne glede na vse". Ingrid ne prosi za pomoč pri evtanaziji: tabletko je že kupila na temnem spletu. Ne bi pa rada bila sama. Potrebuje družbo, nekoga, ki bi bil v njenih zadnjih trenutkih v sosednji sobi.
Martha za "to posebno priložnost", kot se izrazi, najame čudovito modernistično vilo v bližini Woodstocka. Z izjemo prizorov na ulicah New Yorka je bil film posnet v Španiji, kar verjetno pripomore k nenaravni, estetizirani viziji Amerike: Almodóvarja ne zanima realističen portret ZDA, pred očmi ima slikarstvo Edwarda Hopperja in melodrame Douglasa Sirka, Ameriko Faulknerja in Tennesseeja Williamsa ter spomin na osemdeseta, ko »so se vse pomembne stvari dogajale ponoči«.
Podeželska idila, v kateri se nastanita prijateljici, je tako rekoč antiteza smrti: narava prekipeva od jesenskih odtenkov rastja, v gozdu žvrgolijo ptiči, jutra se kopajo v zlati svetlobi. Martha nima točno določenega dneva slovesa; dogovorjeno je le, da bo tisti večer, ko se odloči vzeti tableto, vrata svoje sobe pustila zaprta. Igra čakanja nad Ingrid visi kot meč: vsak trenutek, ki ga preživita ob gledanju filmov, v debati o knjigah ali leže na soncu, je lahko njun zadnji skupni dan – ali pa tudi ne. Vsako jutro, ko pogleda okrog vogala in vidi odprta vrata, se ji odvali kamen od srca: jasno je, da se je sprva rahlo vljudno prijateljstvo med ženskama že zdavnaj poglobilo v iskreno ljubezen.
Enega redkih zunanjih vdorov v Marthino in Ingridino simbiozo predstavlja Damian (John Tuturro), fatalistično nastrojeni pisatelj, s katerim sta v različnih obdobjih življenja hodili obe ženski. Damian in Ingrid sta ostala prijatelja, in Damian je vedno pri roki za didaktična predavanja o tem, kako neoliberalizem in vzpon politične desnice prinašata konec sveta. (Še celo njegov lastni sin ne govori z njim, ker stari ne odobrava njegove neekološke odločitve za tretjega otroka.) Martha torej ni edina na pragu smrti, sugerirajo Damianove tirade; vse človeštvo si bo kmalu želelo, da bi mu kdo skrajšal muke. Tudi v trenutkih največje lepote – Martha in Ingrid skozi okno bolnišnice opazujeta apokaliptično rožnato obarvan sneg – se skriva klica propada in smrti.
Pedro Almodóvar je prejšnji mesec praznoval 75. rojstni dan in iz njegovega ustvarjanja je že nekaj časa jasno, da se veliko ukvarja z vprašanjem lastne umrljivosti. Velika mojstrovina Bolečina in slava (2019) je bila na pol avtobiografska meditacija umetnika, ki ga skrbi, da so najboljša leta (in stvaritve) že za njim; v Vzporednih materah (2021) je vpeljal temo množičnih grobišč iz časa španske državljanske vojne in iskal epilog za nečloveške masakre.
Sosednja soba seveda ne ponuja nobenih "rešitev" za našo zagato končnosti, saj takih rešitev ne more biti. Zelo nedvoumno pa pokaže, kako daleč je Almodóvar prišel na poti sprejemanja tega, česar se ne da spremeniti. Naj se sliši še tako klišejsko, ampak Sosednja soba ni film o smrti – je film o vseh stvareh, zaradi katerih je bilo sploh vredno živeti. Izguba veselja za umetnost, za naravo in za ljudi, prezgodnje krčenje navznoter, ki včasih spremlja staranje, je tako ali tako že samo zase smrt pred dejansko vdajo telesa.
Čeprav jasno opozarja na absurd tega, da v večini držav na svetu neozdravljivo bolni ljudje nimajo možnosti, da bi (zakonito) odšli pod svojimi pogoji, Sosednja soba ni aktivističen, jezen film. Pokazati nam hoče, da so sijajen sončni zahod, dobra knjiga in objem ljubljene osebe enako dobri približki večnosti kot vsaka religija ali filozofija.
Ocena: 4
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje