Preden se Liffe danes z zadnjimi projekcijami poslovi za leto dni, poglejmo še v dva filma letošnjega sklopa Ekstravaganca.

Pri obeh je glavno gonilo maščevanje, izrazno sredstvo zanj pa borilne veščine. A vendarle sta si žanrsko in vsebinsko povsem vsaksebi.

Sorodna novica Nagrade 35. Liffa: glavno nagrado že drugo leto zapored osvojil madžarski režiser

Napet hongkonški akcijski triler Somrak bojevnikov: Zazidani je tipični predstavnik sekcije, ki je bila po besedah programskega direktorja Simona Popka sprva zasnovana tudi z namenom, da bi prikazovala bolj čudaške vzhodnoazijske filme. In Somrak bojevnikov to vsekakor je. Utesnjene ulice legendarnega obzidanega mesta Kowloon, kjer življenje teče po povsem samosvojih zakonih in pravilih, neusmiljeni boj za prevlado v kriminalnem podzemlju, zgodba, ki pritegne in presega običajne okvire tega žanra, ter veliko napetih prikazov borilnih veščin so filmu režiserja Soia Cheanga prinesli tudi izjemen mednarodni uspeh.

Maščevanje, ki v boj do zadnjega diha žene protagoniste hongkonškega spektakla, je v ospredju tudi v odštekani francoski kung-fu komediji Zénithal. Kirurg dr. Sweeper, tipično frustriran filmski zlobnež, hoče namreč ob pomoči velikanskega mislečega penisa uničiti naravno ravnovesje ženskega spola ter se tako enkrat za vselej maščevati za vsa ponižanja in zavrnitve moških v zgodovini. Načrt se v karikirani austinpowerski maniri seveda grozovito sfiži.

Jean-Baptiste Saurel je francoski režiser mlajše generacije, ki očitno že zmore s humorjem, brez zagrenjenosti in tudi brez opravičevanja spregovoriti "o moškosti in moških ekscesih", s čimer filmu Zénithal doda še družbenokritično razsežnost.

Sekcija Ekstravaganca, ta izraziti žanrski posebnež Ljubljanskega filmskega festivala, je že davno presegla enega svojih osnovnih namenov, s katerimi je bila predstavljena gledalcem leta 2003. Čeprav se skorajda vsako leto vanjo še zmeraj uvrsti vsaj po en predstavnik vzhodnoazijske produkcije, so rdeča nit izbora predvsem čudaški humor, eksplicitni akcijski prizori in drznejše poigravanje z mejami družbeno sprejemljivega. Filmi po večini tudi presegajo eskapistično držo, ki je sekcijo zaznamovala pred časom, in vedno izraziteje odražajo duha časa, v katerem so nastali. A seveda na samosvoj, ekstravaganten način.

Iz oddaje Gremo v kino.