Te izvede v enem kadru skozi dobesedne prehode med sobami, ob hkratni menjavi barvne sheme in aktivni ter atraktivni glasbeni podlagi.

Tovrstni pristopi in odlična igra Bena Whishawa v glavni vlogi v film vnašajo dobro mero nekonvencionalnosti in odbitosti, s katero se nam film in posledično tudi protagonist prikupita. Serebrenikov ne prikriva Limonove objestnosti, mizoginije, lenobe ali hedonizma, vendar ga ves čas skuša prikazati kot izgubljeno dušo, kot poeta, ki brezglavo tava po svetu, ta pa ne prepozna njegove genialnosti. Večkrat se celo trudi postaviti vzporednice med Limonovom in Loujem Reedom, kar filmu doda odlično glasbo, a je obenem žalitev newyorškega poeta.

Na koncu namreč ne gre pozabiti, da Eduard Limonov ni bil samo zblojen ruski disident, ki je životaril v New Yorku v sedemdesetih in se v osemdesetih proslavil v Franciji s svojim postmodernim avtofikcijskim romanom Jaz, Edička. Ne, v devetdesetih se je Limonov vrnil v Rusijo, kjer je ustanovil neonacistično stranko in vmes preživel precej časa v družbi Ratka Mladića in Radovana Karadžića v Bosni, kjer je med drugim tudi pomagal obstreljevati Sarajevo. To je prikazano v prelomnem britanskem dokumentarnem filmu Srbski epi, ki ga je režiral prej omenjeni Pawel Pawlikowski, nesojeni avtor tega filma.

V dokumentarcu je jasno, da avtor ne stoji na strani agresorjev in da je Limonov v tem epu zablode o veličini nekega naroda samo stranski lik, nič več kot klovn. A kot rečeno, je Pawlikowski dvignil roke nad Limonovom in Serebrenikov nam je postregel z nečim povsem drugačnim. Limonov je še zmeraj videti kot klovn, vendar kot klovn, ki se bori za pravo stvar. Tako se v Moskvi upira birokratskemu socializmu, v New Yorku potrošniškemu, izprijenemu kapitalizmu, v Parizu pokroviteljskemu odnosu vsevednih francoskih intelektualcev in ob vrnitvi v Moskvo odsotnosti nacionalnega ponosa v ruskem narodu po razpadu Sovjetske zveze.

Pri tem prikladno preskoči srbsko epizodo in čeprav namigne, da Limonov pristane v sibirskem zaporu po lastni neumnosti, saj je njegova politika povsem skladna s Putinovo, se ga še zmeraj trudi predstavljati kot disidenta, kot borca za pravo stvar. In kaj je ta prava stvar? Kot razloži končni napis, je za Limonova očitno prava stvar vojna v Ukrajini; še več, zdi se, da avtor filma obžaluje, da je Limonovu ni uspelo dočakati, sploh bitke za svoj rojstni kraj Harkov. S takim slovesom ob junaški glasbi pusti film v gledalcu precej negativnih občutkov.

Tudi ob upoštevanju dejstva, da mora umetnost imeti proste roke za interpretacijo zgodovine in umetnosti, filmu ne gre oprostiti žalitve Louja Reeda. Tisti, ki jih je glasba Velvet Underground zares navdihnila, so po njej poimenovali svojo revolucijo "žametna" in popeljali Češkoslovaško iz diktature brez nasilja. Najti v njej navdih za nacizem in zatiranje svobode drugih, pa kaže samo na puhlo in prazno pozerstvo.

Iz oddaje Gremo v kino: