Film Ravno obratno (Volveréis) je dobil nagrado Art kino mreže Slovenije na lanskem festivalu Liffe. Foto: Kinodvor
Film Ravno obratno (Volveréis) je dobil nagrado Art kino mreže Slovenije na lanskem festivalu Liffe. Foto: Kinodvor

Film 'prizorov iz zakonskega življenja' v mnogočem izhaja iz intelektualne tradicije Ingmarja Bergmana in njegovega stalnega samoanaliziranja, vendar premore tudi šarmantno lahkotnost in celo duhovitost Woodyja Allena.

Gorazd Trušnovec

Njun vsakdanjik poteka brez posebnih pretresov, a tudi brez posebnega zadovoljstva – dnevi strasti so se že dolgo tega izpeli. Sporazumno sprejmeta odločitev, da bi se lahko razšla in med dogovarjanjem o logistiki te poteze Alex predlaga, da bi za skupne prijatelje organizirala ločitveno zabavo – skratka, ravno nekaj nasprotnega od poroke.

Celovečerec Ravno obratno španskega režiserja Jonása Truebe, ki je imel premiero lani v Cannesu, je na osnovni ravni film te oziroma ene ideje, ki pa jo nadgrajuje z metafilmskimi vložki. Ale namreč končuje montažo svojega novega filma, v katerem nastopa Alex in ki se v mnogočem navezuje na njuno razmerje, prehodi med temi ravnmi pa niso vedno očitni. Očitno je tudi, da oba nista v enaki meri odločena o smiselnosti razhoda in tudi prijatelji njuno idejo, da je lahko ločitev tudi proslava novega začetka, sprejmejo z mešanimi občutki.

O predlogu, da bi ljudje morali proslaviti razhod kot civiliziran konec skupne poti, za katerega ni nujno, da je sovražen, je namreč pred leti razpravljal režiserkin oče, ki ga v filmu igra oče dejanskega režiserja, znan španski filmski avtor Fernando Trueba.

Film "prizorov iz zakonskega življenja" v mnogočem izhaja iz intelektualne tradicije Ingmarja Bergmana in njegovega stalnega samoanaliziranja, vendar premore tudi šarmantno lahkotnost in celo duhovitost Woodyja Allena. Skratka, prežet je s številnimi literarnimi in kinematografskimi referencami, ki jih resnici na ljubo niti ne skriva. Še preden bi mu jih lahko očitali, nam jih namreč prikaže kar avtor sam, vključno s Sørenom Kierkegaardom in njegovimi tezami o pomenu ponovitev in vztrajanja v povezavi z vsakdanjo eksistenco.

Ker je tudi tega, namreč ponovitev, v filmu kar precej, ampak to se spet navezuje tudi na sam akt filmskega snemanja, ki je sestavljeno iz številnih ponovitev kadrov in prizorov …

Skratka, film Ravno obratno je nekakšna vaja v intelektualiziranju. A obenem uspe kljub skoraj popolni odsotnosti prave "akcije" ali vsaj ključnih preobratov v teku pripovedi ustvariti lika Alexa in Ale kot celovitih osebnosti. Poleg tega prek njunega vsakdana spoznamo madridski kulturniški miljé, v katerem delujeta, ter različno intimno dinamiko parov, s katerimi se srečujeta in z njimi debatirata o svoji odločitvi. Odlika dveurnega filma je tudi nekakšna šarmantna lahkotnost, ki ga preveva, in glede na temo nikakor ni samoumevna.


Iz oddaje Gremo v kino.

Ravno obratno
Petra Seliškar se te dni z dvema dokumentarcema predstavlja na dveh festivalih, film Ravno obratno pa išče pozitiven odnos do razhajanja para