Beli lotos je po slovesu Igre prestolov postal eden največjih kronskih draguljev v HBO-jevem repertoarju. (Najbrž ni škodilo, da nam je prva sezona leta 2021 dala, kar smo po pandemičnih omejitvah krvavo potrebovali: seksi intrige na eksotičnih lokacijah, iluzijo dekadentnega dopusta in predvsem pobeg.)
Serijo je ustvaril Mike White, ki tudi napiše in režira vse epizode – to je veljalo tako za prvi dve sezoni kot tudi za tretjo, v kateri je bila včeraj (po slovenskem času) predvajana sklepna epizoda. Beli lotos v vseh svojih inkarnacijah raziskuje svet luksuznega turizma in se posredno sprašuje, kakšen vpliv imajo (obsceno) bogastvo, rasa in družbeni status na najlepše naravne lokacije na svetu in na njihove prebivalce. To je v enaki meri serija o razvajenih, vase zaverovanih bogataših kot tudi o domačinih; ti so prisiljeni z nasmehom na obrazu streči turistom, ki se obnašajo, kot da so v svojem zasebnem zabaviščnem parku.
Na ravni zgodbe je vsaka sezona zgrajena okrog ugibanja o identiteti trupla: v prvi epizodi izvemo, da se je zgodil umor, v zadnji se razkrije, kdo je mrtev in kdo morilec. Vsem smrtim je skupno samo eno: tisti, ki bi si najbolj zaslužili vzgojno karmično intervencijo, vedno odnesejo celo kožo. Ta struktura se je seriji počasi začela maščevati. Čeprav umor nikoli ni bil mišljen kot osrednja poanta, ampak prej kot vaba za gledalce, ki jih samo obet karakternih študij ne bi privabil, se je razmahnil v predmet neskončnih špekulacij in teoretiziranja. Fani so novo sezono na spletu analizirali nič manj fanatično kot Severance ali videospote Taylor Swift. (Kaj pomenijo opice? Zakaj so na Lochlanovi srajci narisani krokodili? So namigi skriti v uvodni špici? In podobno. Čeprav se White dejansko rad igra s simboliko in pomenljivimi motivi, tako pedantno seciranje škodi širši sliki.)
Ni naključje, da se Beli lotos za emmyje ne poteguje v kategoriji komedij, v katero bi spadal, pač pa v kategoriji dram: biti hoče Resna Umetnost s tehtnimi uvidi na temo kapitalizma, rase in privilegiranosti. Kljub temu satira ostaja bolj ali manj na površju: najprej nakažemo, da petični turisti lokalno kulturo in običaje dojemajo zgolj kot kuliso za svoje eskapade, potem pa se v celoti posvetimo intrigam, tračem in lažem. Obenem se White očitno zaveda, da serijo gledamo predvsem zato, ker nabor izjemnih igralcev (kasting v tej nadaljevanki je neprekosljiv) vsakokrat ponudi sijajne karikature zgornjega odstotka, njihovih utvar, selektivne slepote in nečimrnosti. Fascinantno je gledati absurdno premožnega tepca, ki z enim samim brezbrižnim zamahom svojega svilenega kaftana seje razdejanje, kamor pride.
Po počitnicah na Havajih in na Siciliji nas je tretja sezona odpeljala na Tajsko, kjer nov nabor Američanov terorizira osebje hotela verige Beli Lotos. Če smo že na Havajih odprli temo turizma kot novodobnega kolonializma, zdaj pozornost preusmerjamo na industrijo "velnesa" in z njo povezane instantne duhovnosti. Zahodnjaki, ki duhovnost Vzhoda komodificirajo in si jo prisvajajo kot modni trend, so plodna tla za satiro. Na žalost pa se veliko globlje od teh izhodiščnih nastavkov nikoli ne spustimo. S tem, da budizem prikaže samo v grobih obrisih kot nekakšno mistično, eksotično religijo, serija sama zapade v past orientalizma, ki naj bi ga kritizirala.
Tretja sezona je še občutno šibkejša od predhodnih dveh: brezsramno reciklira značajske tipe in družinske dinamike, s katerimi nam je postregla že v preteklosti, in samo na najbolj splošen, ohlapno zastavljen način odpira vprašanja, ki jih omenjam zgoraj. Vse bolj se zdi, da je družbeni komentar le še neizogibno breme, ki pač pride z naslovom "prestižne televizije", in odžira prostor sočni žajfnici, s katero bi se White raje ukvarjal.
Čeprav smo dobili epizodo več kot lani, so številni liki ostali premalo razdelani in posledično njihove usode manj zanimive. Na Koh Samui prispejo: disfunkcionalna petčlanska družina Ratliff pod taktirko finančnika iz Severne Karoline, par s precejšnjo starostno razliko in trojica dolgoletnih prijateljic v štiridesetih, ki se pretvarjajo, da ne vidijo, kako zelo se razhajajo v pogledih na politiko, staranje in življenjske cilje. Vsi liki ustrezajo predvidljivim arhetipom: finančnik (Jason Isaacs) ima na grbi finančne malverzacije, njegov najstarejši sin (Patrick Schwarzenegger) je oglas za toksično moško sfero na dveh nogah. Trofejna punca (Aimee Lou Wood) je ustrežljiva in vdana, njen partner (Walter Goggins) pa ljudomrzen in odrezav; prijateljice se izkažejo za deloholičarko (Carrie Coon), nečimrnico (Michelle Monaghan) in skrivno republikanko (Leslie Bibb).
Osebju hotela posvetimo manj pozornosti kot v kateri koli od prejšnjih dveh sezon – do te mere, da je skoraj treba sklepati, da so njihove vloge ostale na tleh montažne sobe. Zakaj bi White najel Christiana Friedla (spomnimo se ga iz Interesnega območja) in predvsem korejsko superzvezdnico Liso (iz skupine Blackpink), če jima ni nameraval dati nobenega pametnega dela?
Sledijo kvarniki za tretjo sezono Belega lotosa.
Krovna tema vseh osmih epizod je bila, tako White, posameznikovo iskanje duhovnega smisla – in nihče od protagonistov v tem naprezanju ni prišel do kakšnega pomenljivega preboja. Piper Ratliff (Sarah Catherine Hook), ki je celo družino privlekla na Tajsko gledat samostan, v katerem namerava preživeti leto dni v meditaciji in askezi, mora na koncu staršem skrušeno priznati, da se vendarle ne zmore odpovedati lagodnemu življenju. Ni hotela biti budistka, hotela je samo stran od svojcev. (Njen trenutek streznitve je sijajno odigran prizor, tudi po zaslugi Parker Posey v vlogi njene mame, a Piper je bila celo sezono preveč enodimenzionalen in obstranski lik, da bi ta katarza za gledalca imela pravo težo.)
Rick (Goggins), ki je na Tajsko prišel, da bi se maščeval domnevnemu morilcu svojega očeta, je v sebi našel pomiritev in spravo – a samo začasno. V ključnem trenutku se namreč zlomi. Cela sezona se je stopnjevala proti velikemu razkritju, ki ga ni bilo pretirano težko uganiti vnaprej: da Jim (Scott Glenn) ni morilec Rickovega očeta, pač pa kar njegov oče osebno. Ko do tega razkritja končno pride, ne dobimo nobenega pomenljivega soočenja ali časa, da bi s to informacijo kaj naredili. Namesto grške tragedije smo dobili prazno, nedokončano razrešitev.
Enako žalostno izzveni pripovedni lok družine Ratliff: pater familias Timothy (Jason Isaacs) se je večino sezone poigraval z mislijo, da bi raje ubil sebe in celo svojo družino, kot pa priznal, da jih doma zaradi njegovih goljufij čakata javni škandal in bankrot. V zadnjem trenutku si premisli in jim ne postreže z zastrupljenimi koktajli – samo zato, da lahko najmlajši sin Lochlan (Sam Nivola) potem po nesreči vseeno zaužije strup. In ne umre. Timothy na koncu družini skesano pove, da so pred njimi težki časi, a njihove reakcije, proti kateri so stopnjevali celo sezono, nikoli ne vidimo. To je še ena antiklimaktično razpletena zgodbena nit.
Gaitok (Tayme Thapthimthong), ki se je od samega začetka boril z dilemo, kako se budistična zapoved nenasilja sklada z njegovo službo oboroženega letoviškega čuvaja, na koncu vendarle dokaže svoj pogum in osvoji ljubljeno punco – a za kakšno ceno? V hrbet je ustrelil neoboroženega človeka. Gaitokova smrt je torej duhovne narave, a je bil celo sezono preveč karikiran slabič in slabo napisan lik, da bi imela pravo težo. Razkritje, da je zaradi uboja Ricka napredoval v službi, bi moralo biti grenko, a samo izzveni v prazno.
Edini zgodbeni lok z nekaj teže dobita Belinda in Gary, znanca iz prejšnjih sezon. Belinda (Natasha Rothwell), ki je ugotovila, da je Gary (Jon Gries) morilec, ki ga išče italijanska policija, po začetnem omahovanju svoj molk proda za petmilijonsko podkupnino. V sekundi, ko se denar pojavi na njenem računu, sklene Tajsko obesiti na klin – in z njo tudi načrte za velnes, ki sta ga nameravala odpreti z lokalcem Pornchaijem (Dom Hetrakul). Naredila je torej točno to, kar je Tanya v prvi sezoni naredila njej – dokaz, da bogastvo sfiži še tako "čisto dušo". Belindina krutost odmeva glasneje kot vse streljanje v isti epizodi.
Na osrednje vprašanje duhovne praznine verjetno najbolje odgovori Laurie (Carrie Coon): v življenju je ni izpolnila kariera, prav tako ne romantična zveza in ne materinstvo. Globlji pomen njenemu življenju daje "čas": na neki ravni je torej dovolj že samo to, da preprosto smo. Amor fati, bi rekla Chloe. Ta (na videz) banalni odgovor je tudi obliž za Lauriejin odnos s prijateljicama: čeprav so glavno vezivo med njimi pasivna agresija in stare zamere, so zaradi skupne preteklosti neločljivo povezane za vedno. Končajo torej na podobni točki kot Ratliffovi: ne glede na vse naše napake in spodrsljaje imamo v življenju samo drug drugega. Na koncu to šteje več kot materialno bogastvo.
Čeprav je White v sklepnih 90 minut skušal strpati več šokantnih preobratov, v resnici usoda nobenega od likov ni presenetljiva; fatalizem Belega lotosa je zdaj že del njegovega kanona. Nihče se nikoli ničesar ne nauči. Čeprav je tretja sezona dosegla rekordno gledanost (in s tem seveda zagotovila tudi, da bodo snemali naprej), je bil tempo nedosleden, liki pa linearno začrtani in zato manj tragični. Rastočo praznino v srcu franšize so delno zamaskirali nepotrebni stranski zapleti (ruski roparji), impresivne epizodne vloge (Sam Rockwell) in spogledovanje s tabujem (incest!). Morda pa smo samo pogrešali Jennifer Coolidge?
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje