Pri tem ne pomagajo govorice, da naj bi Nina po oddaljenih podeželskih krajih opravljala ilegalne splave ženskam v stiski.

April je drugi celovečerec, ki ga kot scenaristka in režiserka podpisuje gruzijska avtorica mlajše generacije Dea Kulumbegašvili. Na beneškem festivalu je prejel posebno nagrado žirije in tudi sicer gre za odmevno delo. Pri njegovi uspešni mednarodni poti ni nepomembno, da je bil podpornik avtorice in koproducent Luca Guadagnino.

Gre sicer za zanimiv filmski organizem, ki v mnogočem temelji na prezenci glavne igralke Ie Sukhitašvili. April predstavlja dvojno potovanje; na prvi ravni spoznamo globoko konservativno, blatno in siromašno podeželsko okolje na vzhodu Gruzije, polno prikritega in odkritega nasilja nad ženskami. Vzporedno pa se spuščamo tudi v Ninino psiho, ki mora na tem svojem potovanju od primera do primera sprejemati strokovne odločitve kot zdravnica in moralne odločitve kot človek. Kot inteligentna oseba, ki za skrajno zadržano zunanjostjo skriva veliko mero razumevanja in sočutja, mora Nina v želji, da bi spremenila stvari na bolje, hoditi po robu zakona ali stopiti onkraj njega. Transgresivno obnašanje ji sicer ni povsem tuje: v zasebnem življenju se za spolno zadovoljstvo ponoči prepušča neznanim, tudi nasilnim moškim.

Poudariti je treba, da je telo v filmu April v vseh situacijah povsem deerotizirano in pri ženskah vir številnih stisk, s čimer avtorica uspešno posreduje občutek skrajnega nelagodja; k temu pripomore še občasna nadrealistična pojava grozljive brezoblične kreature, ki Nino in gledalce opominja na smrtnost. Memento mori.

Avtorsko delo je sicer zasnovano skoraj kot naturalistična pripoved, ki jo mizanscensko sestavljajo številni dolgi, večinoma nepremični kadri; ti poudarjajo težo eksistence na vzhodu Gruzije, daleč stran od večjih mest, hkrati pa s prizori iz narave – še posebej impresiven je prizor rojstva divje nevihte – transcendira to nemilo vsakdanjost.

Dea Kulumbegašvili se je z Aprilom izkazala za dobro "arthouse" učenko. V njenem pristopu lahko prepoznamo številne reference iz polpretekle zgodovine; ne nazadnje je romunski novi val pljusknil na svetovno sceno s prelomnim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva o nezakonitem splavu. Tu je tudi dolga tradicija "počasnega filma", oziroma tistega, čemur je Paul Schrader v svoji znameniti študiji rekel transcendentalni film ...

Seveda pa to v ničemer ne zmanjšuje teže in vrednosti filma, ki je prišel na platna v času, ko so reproduktivne pravice žensk mnogokje znova pod udarom, z njimi pa tudi možnost neke bolj humane prihodnosti za vse …

Iz oddaje Gremo v kino.