V poplavi Netflixovih vsebin, ki so neredko vprašljive kakovosti, trenutno izstopa ena najboljših nadaljevank letošnjega leta, britanska miniserija Adolescenca (Adolescence), skupni projekt scenarista Jacka Thorna in zvezdnika Stephena Grahama, ki ima poleg soavtorske tudi eno od glavnih igralskih vlog v projektu.

V domovini je serija tako odmevna, da se laburistični poslanci zavzemajo za to, da bi jo predvajali v razredih, ministrica za izobraževanje pa je napovedala, da bodo začeli resen pogovor o prepovedi pametnih telefonov v šolah. Ideja za scenarij ni ravno iztrgana iz časopisnih naslovnic, je pa Grahama po lastnih besedah k pisanju spodbudila zgroženost nad tem, da so za nasilje nad dekleti vse pogosteje krivi "mladi fantje, ne moški": "Prebral sem vest o tem, kako je mlad fant zabodel dekle … In potem nekaj mesecev pozneje še en mlad fant še eno dekle. Če sem čisto iskren, me je zabolelo srce." Rodila se je Adolescenca, ki na najbolj banalni ravni zadosti našim kriterijem prestižne televizije (kos je težkemu režijskemu izzivu), poteši našo voajersko žejo po analizi "resničnih zločinov" – ter obenem z vso resnostjo, brez senzacionalizma ali moraliziranja nastavi zrcalo družbi. Pokaže, ne pove.

Ura je šest zjutraj, anonimno britansko predmestje se zbuja v običajen, siv dan – razen družine Miller, ki se ji bo življenje vsak hip nepovratno postavilo na glavo. V njihov dom vdre do zob oborožena policijska enota, ki pa ni prišla po družinskega očeta Eddieja (Stephen Graham) in ne po njegovo ženo Mando (Christine Tremarco). Ne, v lisice vklenejo suhljatega, prestrašenega 13-letnika Jamieja (Owen Cooper). Panični fant se ob tem pomoči v pižamo in v policijskem kombiju objokan kliče svojo mamo. Odvedejo ga na policijsko postajo, kjer iz nočne more birokratskih procedur izluščimo, da je obtožen umora sošolke Katie.

Sledijo manjši kvarniki za nadaljevanko Adolescenca.

V enako otrplem šoku kot zmedena družina Miller se znajde gledalec: potisnjeni smo v vrtinec obtožb, razkritij in sumov, ki sodijo k preiskavi umora. Ob tem ne moremo kaj, da si ne bi mislili: "Tale otrok? Niti slučajno." Skoraj nemogoče se je otresti pričakovanja, da sledi proceduralna kriminalka, ki bo razkrila, kdo je fantu zločin podtaknil. Tudi Jamiejevi starši in sestra očitno ne verjamejo, da bi bil mali sposoben tako nasilnega dejanja.

Vsaka od štirih enournih epizod serije je posneta v enem samem, neprekinjenem kadru: Millerjeve tako spremljamo v "resničnem času", brez rezov in preskokov, od trenutka, ko jih zbudi razbijanje po vratih, pa do trenutka razkritja glavnega bremenilnega dokaza proti Jamieju, ki ga vidimo slabo uro pozneje.

Napetost v zraku bi lahko rezali z nožem – pretreseni niso samo Millerjevi, ampak vsi vpleteni, od detektiva Bascomba (Ashley Walters) do zdravnika, ki pregleduje fantovo golo telo za poškodbe. "Sovražim primere mladoletnikov," vzdihne medicinska sestra, ki mora preveriti Jamiejevo prisebnost in dojemanje položaja. To občutje je očitno skupno vsem – a Adolescenca ni serija o policijskem nasilju. Medtem ko opazujemo pedantno rutino policijskega postopka, postaja jasno, da vsi vpleteni svoje delo opravljajo dosledno in po pravilniku.

To je bil šele prvi del. Naslednje tri epizode so postavljene v različne trenutke naslednjega leta in pol, kolikor traja preiskava. Bascombe in njegova partnerica Misha Frank (Faye Marsay) tri dni po aretaciji obiščeta šolo, kamor sta hodila tako žrtev kot osumljenec. Tokrat neprekinjeni kader stopnjuje klavstrofobijo njunega kroženja po šolskem labirintu: najti morata priče, sostorilce ali morilsko orožje ali pa vsaj razumeti Jamiejev vzgib za zločin. Bascombe tava v temi, dokler ga na stran prizanesljivo ne potegne njegov lastni sin. Pojasniti mu mora, kar vsak najstnik razume na prvi pogled: da emodžiji pod Jamiejevimi objavami na Instagramu – rdeče tabletke – niso spodbuda ali naključen okrasek, pač pa krut posmeh.

Tretja – in daleč najbolj šokantna – epizoda je omejena na en sam prostor: psihologinja (Erin Doherty), ki Jamieja obišče v psihiatrični ustanovi, mora podati strokovno mnenje, ali je sposoben sesti na zatožno klop. V sklepni epizodi skočimo še kako leto naprej, k Jamiejevi družini, ki skuša nekako pobrati črepinje svojih življenj in si ustvariti vsaj utvaro normalnega vsakdana, pri tem pa se spopada z bremenom neznanske krivde. Ne pomaga seveda, da so postali lokalne zvezde – Eddiejev službeni kombi neznanci počečkajo z obscenostmi, kar pripelje do njegovega besnega izbruha. Razumljiva katarza ali dokaz potlačene jeze, ki jo je morda prenesel na sina?

Vsak od protagonistov nam ponudi tako rekoč mojstrski tečaj igre: popolni novinec Owen Cooper je našel krhko ravnovesje med izgubljenim fantičkom ter človekom, ki v sebi skriva nedoumljiv vrelec jeze in nasilja. (V tretji epizodi z enim samim prizorom prevesi tehtnico gledalčeve naklonjenosti.) Ashley Walters je odličen kot pronicljiv, vesten detektiv, ki pa tava v temi, ker specifika primera preprosto presega njegovo življenjsko obzorje. Najbolj presunljiv pa je Stephen Graham, ki ponuja točko identifikacije za gledalca – starš, ki mora nekako v sebi združiti predstavo o otroku, ki ga je vzgojil, in strašnem zločinu, ki naj bi ga ta otrok zagrešil.

Tehnična neoporečnost in igralska odličnost sta za dobo "prestižne televizije" že skoraj pogoja, in v resnici to ni glavna prednost Adolescence. Serija, ki naj bi raziskovala klasične parametre zločina – kdo, kako in zakaj – si zastavlja veliko težja vprašanja.

Njen adut je precizen komentar družbe: Jamie ni naključen psihopat, ki bi se rodil brez "čipa" za empatijo ali se zgnetel v družinskem okolju nasilja in zlorab. Ne, Jamie je produkt in zrcalo širše družbe: na vesti ga imamo vsi. To je fant, ki je šele dobro zakorakal v najstniška leta, vse prej kot moški – in kot tak idealna žrtev "moškosfere" z vsemi njenimi škodljivimi dogmami o ženskah in odnosih med spoloma.

Razlogi, zakaj je bil Jamie dovzeten za, z besedami policistke Frank, "sranje Andrewa Tata", so kombinacija vrstniškega nasilja, izločenosti iz družbe in slepote sicer dobronamernih staršev, ki mislijo, da je njihova naloga opravljena že, če se otrok ponoči ne potika zunaj. Eddie potoži točno s temi besedami: "Bil je v svoji sobi. Mislila sva, da je na varnem!"

"Na varnem" v družbi klepetalnic in družbenih omrežij, kjer toksični vplivneži klasične fantovske strahove in frustracije namerno skušajo zgostiti v nekaj veliko nevarnejšega, eksplozivnejšega – v jezo in nasilje. Še preden bi najstnik lahko razumel širšo sliko, mu "moškosfera" pojasni, zakaj je za vse njegove občutke nezadostnosti kriv nasprotni spol.

"Rdeča tabletka" (termin so si pridigarji moške večvrednosti prisvojili iz filmske klasike Matrica) fante in moške uči, da so ženske vir in razlog vseh njihovih težav in frustracij, nasprotnice, ki jih je treba zmanipulirati in nadvladati, ne pa človeška bitja. Uči jih, da zavrnitev zanje, alfa samce, ni sprejemljiv odgovor. Vse ideje o enakopravnosti spolov in privolitvi so zanje le še prazne floskule.

V tem kontekstu ni presenetljivo, da tudi Eddie ves svoj občutek krivde usmerja le v sina – o deklici, ki je bila še pred smrtjo žrtev toksične moškosti (med sošolci so krožile njene eksplicitne fotografije), ne izvemo praktično ničesar, razen njenega imena. Postala je le še ena anonimna žrtev izmed mnogih. (Katiejine najboljše prijateljice Jade, ki prekipeva od besa in očitno vé več, kot je povedala policiji, seveda nihče ne posluša ali natančno izpraša.)

Nasilna mizoginija ni nedoumljiv fenomen ali posledica duševne bolezni, nad katero si lahko umijemo roke, nam skuša dopovedati Adolescenca – nasilje nad ženskami se rojeva doma, v šoli, na spletu. "Inceli" se ne rodijo, ustvari jih okolica, in tega ne odtehta nobeno prižiganje svečk na grobu, ko se zgodi najhujše.

Adolescenca obenem ne spregleda, da je žrtev tudi Jamie sam: mlad, nedolžen fant, ki ga je okolica indoktrinirala v ideji, da ni vreden ljubezni in ga naučila sovraštva do samega sebe – sovraštva, ki ga je moral prej ali slej nekam preusmeriti.

Nadaljevanka ne podeljuje odpustkov in ne odmika pogleda, s svojo neizprosnostjo je ves čas na meji t. i. "pornografije mizerije". Mnogi starši, ki so bežno slišali, za kaj gre, pravijo, da si je ne upajo gledati. Skrajna stališča niso več nišna problematika, s katero naj se ukvarjajo "nekje drugje" – ugnezdila so se v algoritmih in vstopnih straneh družbenih omrežij, ki jih otroci vsrkavajo po več ur na dan. Za politična in svetovnonazorska stališča se ne ozirajo več k staršem, kaj šele h knjigam ali dnevnim novicam v klasičnih medijih – v tridesetsekundnih "reelih" jim jih servirajo nepreverljivi, bombastični viri. Za generacijo alfa življenje na spletu je resnično življenje.

Odvisnost od telefonov, v katero smo zdrsnili v zadnjem desetletju, ni samo nacefrala naše sposobnosti koncentracije in poglobljenega mišljenja – njene najnevarnejše posledice se začenjajo manifestirati na razne nepričakovane, grozljive načine. Enega od njih pred nami razprostre Adolescenca. Tovrstnim krovnim izjavam se praviloma raje ognem, a miniserijo bi si morali ogledati vsi, še posebej starši najstnikov.

Ocena: 5