Sedemnajstletna Sam (Lily Collias) se rahlo vdano v usodo pripravlja na konec tedna v gorovju Catskills s svojim očetom Chrisom (James LeGros). Pridružiti bi se jima morala še Chrisov dolgoletni prijatelj Matt (Danny McCarthy) in njegov najstniški sin, a se v zadnjem hipu izkaže, da fant, še vedno jezen zaradi ločitve staršev, izlet bojkotira. Skupinska dinamika se tako v hipu spremeni v nekaj čisto drugega: dva ločena tipa v srednjih letih in punca, ki bi bila raje skoraj kjer koli drugje na svetu.

Predstavljajte si tipičnega brooklynskega intelektualca iz praktično vsakega filma Noaha Baumbacha, "žalostnega fotra", ki posluša The National, in boste imeli dobro predstavo o Mattu in Chrisu. India Donaldson je sicer kot ustvarjalka veliko bližje tihemu observacijskemu slogu Kelly Reichardt (First Cow, Showing Up) in empatiji Debre Granik (Ne puščaj sledov).

Avtorica izjemno subtilno stopi v čevlje protagonistke, ki je v tej neuravnovešeni dinamiki edina ženska, edina kvirovska oseba in kakih štirideset let mlajša od obeh sopotnikov. Jasno, da ju mnenja in življenje "ta male" ne zanimajo zares – tudi kadar jo kaj vprašata (Se veseliš kolidža? Imaš punco?), ne počakata na njen odgovor. Pozneje, ko bodo skupaj sedeli okrog tabornega ognja, bosta celo zdrsnila v govorjenje o Sam v tretji osebi. "Poskušal sem ne zavoziti z njo," pripomni Chris o svoji hčerki, ki se mu je, takšen je konsenz obeh očetov, "posrečila" bolje kot Mattu njegov odnos s sinom.

Dobra je v resnici pripoved o bolj ali manj klišejski krizi srednjih let, kot jo vidi mlada ženska. Matt je postaran igralec, ki je nekoč nastopal na televiziji, danes pa je samo še en zagrenjen ločenec, ki se utaplja v samopomilovanju in godrnjanju o maščevalni bivši ženi. S Chrisom v nedogled razpredata o svojih življenjih, obžalovanjih in zamujenih priložnostih. Dovolj sta zaverovana vase, da Sam vključita v pogovor, kaj bi počeli v življenju, če bi lahko vse skupaj še enkrat začeli. "Mislim, da imam še čas, da izberem pot v tem življenju," je njen stoični odgovor.

Sam premore ogromno empatije in večino tega modrovanja spremlja brez sarkastičnih pripomb ali zavijanja z očmi, je pa iz njenega izraza jasno, da ji nič ne uide in da ima o stvareh tudi svoje mnenje. Lily Collias zna z minimalnimi igralskimi sredstvi nakazati, da se v Sam dogaja veliko več, kot morda pokaže. Na očeta jo veže ljubezen, a očitno tudi leta frustracij in najverjetneje naveličanosti nad njegovo narcisoidnostjo.

Nezgrešljiva poanta je tudi v tem, da se od ženske v vsaki situaciji implicitno pričakuje, da bo tista, ki nudi čustveno oporo, je razumevajoča in razelektri potencialno napete trenutke – pa čeprav je v tem primeru ženska najstnica, oba moška pa dovolj stara, da bi ji lahko prihranila pijanske anekdote o zakonski nezvestobi.

Film si za njihovo pot vzame čas: dlje ko sopihajo skozi apalaško rastje, bolj prihaja do izraza, da so ti pohodniški izleti tradicija – in že več let edina priložnost, da Chris zares preživi nekaj časa s svojo hčerko. Tudi v odnosu med Chrisom in Mattom je mogoče čutiti desetletja skupnih spominov; vsaka mimobežna šala ima svojo predzgodbo; to so prijateljstva, kakršnih en ponesrečen izlet ali prepir ne more pokončati. Pa čeprav je Matt na kampiranje prišel v kavbojkah, spalno vrečo pozabil v avtu ter si nahrbtnik preobtežil s knjigami in … z rezervnimi kavbojkami. Pravzaprav so to vse razlogi, da Chris lahko utrjuje svojo držo večvrednosti: v tem prijateljstvu je on tisti, ki je sistematičen in urejen, tisti, ki je bolje speljal svojo ločitev, in tisti, ki na splošno bolje obvladuje življenje.

Kljub vsemu povedanemu pa je Dobra v prvi vrsti zgodba o Sam in njenem odraščanju / deziluziji: pred kuliso dih jemajočih razgledov in lepot narave se odvija štrena o dolgosežnih posledicah sebičnih dejanj odraslih, ki so hitro zadovoljni že s tem, da "so se trudili po svojih najboljših močeh".

En sam stavek korenito spremeni razpoloženje celega izleta – vsaj za Sam. En sam Mattov stavek, ki bi ga naslednje jutro lahko razelektrili s pogovorom in opravičilom, se razraste v serijo majhnih in velikih izdajstev, tudi od njenega očeta. Ne gre za dramatičen ali šokanten preobrat, a film nam je do te točke Sam že tako zelo približal, da lahko čutimo njeno bolečino in zmedenost. Doletela jo je kruta streznitev v zvezi s tem, kakšno moč ima (oz. je nima) v svetu odraslih.

Dobra je na prvi pogled "majhen" film o običajnih ljudeh, ki pa ravno z nepretencioznostjo učinkovito podčrta svojo poanto. V filmu, v katerem se na papirju zgodi zelo malo, je bil – kot se izkaže v retrospektivi – osrednji konflikt prisoten že od prvega prizora naprej. Razmerja ne klecnejo v enem koncu tedna, počasen razkroj se začne že veliko prej.

India Donaldson, ki je svoj celovečerni prvenec predstavila na festivalu Sundance, ima neverjetno sposobnost opazovanja ljudi, ki nikoli niso enoznačno dobri ali slabi. Ugotovitev, da so tudi starši samo nepopolni ljudje, je konec koncev lahko tista prelomna točka, na kateri mlad človek končno prevzame vajeti lastnega življenja.

Ocena: 4,5