Od velike zlate arene za najboljši film, nagrade občinstva zlata vrata Pulja do nagrade Zveze filmskih kritikov Evrope in Mediterana (fedeora) in še zlate arene za režijo, glasbo in montažo.

Film je zasnovan na dnevniku Zagrebčanke, po rodu Avstrijke, ki je v nacistični Neodvisni državi Hrvaški iz taborišč rešila približno deset tisoč srbskih otrok. Ena od največjih humanitarnih zgodb druge svetovne vojne pa je bila desetletja popolnoma zamolčana, saj so jugoslovanske oblasti takoj po vojni Diani Budisavljević odvzele kartoteke otrok, ki do danes niso najdene. O filmu, ki je nastal v hrvaško-slovensko-srbski koprodukciji, smo se v Pulju pogovarjali s hrvaško režiserko Dano Budisavljević, ki je bila do zdaj znana predvsem kot režiserka dokumentarnih filmov (Nije ti život pjesma Havaja, Hulahop, 2012).

Kako naj drugače začnemo ta pogovor kot s čestitkami. Čestitam vam za izjemen uspeh, ki ga je vaš prvi celovečerni film dosegel na ravnokar končanem filmskem festivalu v Pulju. Veliko medijev je že pisalo o zmagi Dnevnika Diane Budisavljević. Kako se vi počutite?
Počasi čutim utrujenost in padec adrenalina, saj je bilo to veliko presenečenje. V hipu, ko so se podeljevale nagrade, se sploh nisem zavedala, kakšna redkost je, da en film dobi vse tri osrednje nagrade. Povedali so mi, da se to nikoli prej ni zgodilo v zgodovini puljskega filmskega festivala. Potem sem še dobila informacijo, da velike zlate arene režiserka ni dobila od leta 1959. To mi je zelo pomembno, ker sem bila kot feministka udeležena pri strokovnih pobudah o povečanju udeleženosti žensk v filmu. Spremljali smo svetovna gibanja za vključitev več žensk v žirije. Znano je, da je v Cannesu le ena ženska dobila zlato palmo. Zelo malo žensk je dobilo oskarja, če odštejemo igralke. Imela sem občutek, kot da bi se nekaj tektonsko premaknilo, in to je zelo izpolnjujoče. Pozneje sem se pogovarjala z žirijo, in mi je dejala, da o tem ni razmišljala. Ljudje se pogosto niti ne zavedajo, kako so ženske nevidne. Seveda, nihče med nami ne razmišlja o filmu na podlagi spola, ker ne obstajajo ženski in moški filmi, ampak ko pogledamo statistiko skozi leta, vidimo, da nekaj manjka. To leto smo v Društvu filmskih režiserjev organizirali konferenco na temo Ženske v filmski industriji, in številke so bile res porazne. Zato me zelo veseli, da se ta trend tudi pri nas počasi spreminja.

Koliko odgovornosti prinaša ta nagrada?
Že sam film nosi ogromno odgovornosti. Gre za zelo težko in kontroverzno temo za našo družbo. Čutila sem veliko odgovornost do zgodbe, ki je sedemdeset let nihče ni poznal, in tudi do Diane Budisavljević kot resnične ženske, ki po vojni o svoji humanitarni akciji do smrti nikoli več ni govorila. Potem ko so ji odvzeli kartoteko z imeni otrok in ji prepovedali delo pri združevanju otrok in njihovih staršev, jo je tako prizadelo, da nikoli več ni govorila o tem. Šele po njeni smrti je vnukinja našla njen dnevnik, ki je bil veliko let pozneje tudi objavljen. Sama sem ga prebrala veliko let po objavi. In potem sem potrebovala še deset let za snemanje filma. Zato sem res čutila veliko odgovornost, da to staro zgodbo povem, tako kot je treba.

V filmu velikokrat slišimo stavek "Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da se to dogaja?" Tudi sama moram zastaviti enako vprašanje: Kako je mogoče, da je tako velika in pomembna zgodba o ženski, ki je rešila več tisoč otrok v drugi svetovni vojni, toliko let ostala zamolčana?
Po eni strani je to res neverjetno. Po drugi strani pa, če malo pogledate resničnost, v kateri živimo, to postane verjetno. Diana ni bila sprejemljiva za komunistični režim, zaradi svojega rodu, ki je bilo avstrijski in buržujski. Do smrti o tem ni več nikoli govorila. V času, ko je njena vnukinja dojela, kako pomemben je dnevnik, ki ga je našla, so se že začele priprave za vojno v devetdesetih letih. In v tem času nihče več ni želel slišati, kako mi pomagamo drug drugemu in kako hrvaške družine rešujejo srbske otroke. Spet je bilo treba misliti na produkcijo antagonizma in sovraštva. Po zadnji vojni spet nikogar ni zanimala zgodba o reševanju Srbov na Hrvaškem. Zdi se, da sedemdeset let zelo hitro mine prav zaradi konteksta in politik, v katerih nenehno živimo. In to so politike, v katerih vsak zmagovalec reče: zdaj se vse začne od ničle in vse se začne z menoj. Sama sem absolutno na strani protifašistov, ampak so očitno tudi oni trpeli za istim sindromom. Ko so zmagali v vojni, so vse zasluge pripisali sebi, čeprav niso bili edini, ki so se uprli fašizmu, ustašem in nacizmu. Film je zgodba o uporu meščanskega razreda. (Diana Budisavljević je bila Avstrijka, poročena v Zagrebu s srbskim kirurgom). Meni je bila ta zgodba fascinantna, saj sem v tem videla novi Zagreb in nove ljudi. Ne vem, kako je v Sloveniji, na Hrvaškem je revizionizem zelo prisoten. Družba je razdeljena na ustaše in partizane. Ampak vsa razprava je popolnoma nefunkcionalna. Nihče ne spreminja svojega mnenja, samo "streljajo" se s težkim orožjem. Na Hrvaškem smo že leta in leta priča poskusu državne in visoke politike, da se ustaški režim in NDH na različne načine amnestirata, v smislu, da so bili to ljudje, ki so samo želeli neodvisno državo. Gradijo jim spomenike, ne obsojajo njihovega pozdrava “za dom pripravljeni”, zanikajo, da so v NDH-ju veljali rasni zakoni in vse do tega, da zanikajo obstoj taborišč, kot je Jasenovac. To je v hrvaškem javnem prostoru zelo prisotno. Po eni strani imamo tiste, ki imajo tega dovolj in o tem sploh ne želijo več razmišljati, po drugi strani pa imamo mlajše generacije, ki so popolnoma zmedene in se sprašujejo, ali smo nasledniki ustaške države ali pa je naša država nastala na temeljih protifašizma. Ko smo snemali film, sem to večkrat opazila. Želeli smo posneti mesto, kjer je bilo taborišče in je gospa rekla: Ne, tukaj nikoli ni bilo taborišča. Tako se je odzvala, ker se je bala, da ji bo lokalni samodržec v majhnem mestecu, ki je desno usmerjeno, delal težave, če dovoli snemanje na tem mestu. Tako je to prispelo v vse pore družbe in se ljudje ne upajo o tem ne govoriti ne razmišljati. Zato mislim, da je vrednost tega filma, da stvari spet postavi na svoje mesto skozi humanitarno zgodbo, zgodbo o Diani Budisavljević, ki ni politično pripadala nikomur, ne ustašem ne komunistom. Skozi njeno zgodbo, skozi reševanje otrok iz taborišča NDH, se stvari uredijo. Mislim, da po tem filmu nihče več ne bo mogel reči, da niso obstajali taborišča in rasni zakoni. In tudi tega, da so se komunisti po vojni res vedli kot zmagovalci oziroma da niso dovolili zaslug za to nikomur drugemu.

Film se je očitno dotaknil tako žirije kot tudi občinstva, sodeč po nagradah in večminutnih aplavzih v puljski areni. Ste pričakovali takšen uspeh filma, ki je tukaj imel svojo svetovno premiero?
Še vedno imam zelo močne vtise, saj mislim, da je to bilo nekaj več kot filmska premiera. Vzdušje ob gledanju filma, tišina, ki je nastala, in pozneje ovacije, ki jih je bil deležen film ... Bila sem na več puljskih filmskih festivalih in sami Puljčani so mi povedali, da se že desetletja ni zgodilo kaj takega. Mogoče malo zmedeno govorim, saj si sama poskušam razložiti, kaj je v tem filmu, kaj je izzvalo takšen odziv. Vidim tudi odziv družbe, koliko medijev je spremljalo film, koliko so ljudje komentirali na družbenih omrežjih, da se je tukaj zgodilo nekaj, kar je pomembnejše in večje od filma. Še ne znam odgovoriti na vprašanje, kaj je to, ampak čutim, da se je nekaj zgodilo. Mogoče gre za upanje, da nismo vsi tako slabi.

Mislite, da bo film lahko spodbudil debato v družbi in v javnosti o velikih temah, ki so bile do zdaj zanemarjene?
Deset let smo načrtovali film in raziskovali to temo, da bi odkrili resnico. Mislim, da občinstvo čuti, da gre za resnico. Film je narejen iz igranega in dokumentarnega dela, ampak ga čutite kot dokument. Mislim, da so ljudje to potrebovali, da je nekdo rekel, da so bili ustaši kriminalci, da so prišli na oblast zaradi Nemcev, da so res držali otroke v taboriščih in delali res najhujša grozodejstva in da je to zares najtemnejši del naše zgodovine. To je danes na Hrvaškem precej zrelativizirano. Ne razumem, zakaj bi bil nekdo ponosen na ustaše, ampak tako je. Pogovarjala sem se s tujci, ki jim ni jasno, zakaj je nam ta film tako pomemben. Razlagala sem jim o naši politični desnici. Toda oni ne razumejo, saj se pri njih desnica ukvarja s sodobnimi temami, na primer z migranti. Pri nas je pa tako, da še vedno živimo v letu 1941. Pri nas je desnica navezana na leto 1941, pri njih pa ima povsem druge teme.

Ko ste že omenili migrante, se mi zdi, da je film pravzaprav zelo aktualen. Med filmom sem večkrat pomislila na Donalda Trumpa in njegovo politiko prisilnega ločevanja otrok od staršev v ZDA ter na njegove centre za pridržanje otrok. Ti centri so ostro kritizirani, češ da gre pravzaprav za taborišča za migrantske otroke. Pomislila sem na ljudi, družine, otroke z Bližnjega vzhoda, ki umirajo na zunanjih mejah Evropske unije oziroma tu pri nas, na hrvaški meji, in na odnos policije do mladoletnih ljudi. Zdi se, da je javno mnenje neobčutljivo, saj v javnosti migrante prikazujejo kot “druge”, tiste, ki niso kot "mi". Zdi se podobno temi, o kateri govori vaš film.
Ves čas sem vse to imela v glavi. Med snemanjem se je zgodil veliki škandal ločevanja otrok od staršev v ZDA. Nenehno gledamo trpljenje migrantov. Film se dogaja v času med letoma 1941 in 1945, ampak želela sem, da ima film univerzalno sporočilo. Zato vedno rečemo, da je "to film o najboljših ljudeh v najhujših časih". Gledalci in gledalke, ki so bolj občutljivi, vidijo, da gre tukaj za večslojno zgodbo. Film nam sporoča, da se v različnih oblikah takšni časi vedno vračajo in da se je treba vedno postaviti na stran humanosti.

Se vam zdi, da je sporočilo tudi malo pesimistično, v smislu, da navadni ljudje ne moremo ustaviti zla, lahko samo olajšamo posledice s humanitarnim delom, kot ga je Diana Budisavljević skupaj s prijatelji. Veliko hrvaških družin je takrat pomagalo, pošiljalo pomoč v taborišča, posvojilo otroke in zanje skrbelo, ampak niso mogli ustaviti ustaških grozodejstev. Danes pa lahko naredimo enako – pošljemo humanitarno pomoč na mejo in pomagamo migrantom, posvojimo migrantskega otroka, ne moremo pa ustaviti nasilja nad njimi.
To je res tako, lahko le lajšamo posledice, ne moremo pa ustaviti zla. Nekoč me je nekdo vprašal o kapitanki Carole Rackete, ki so jo pred kratkim zaradi reševanja migrantov prijeli in hoteli obsoditi na več let zapora. Svetovna zgodovina je zgodovina destrukcije. Ampak mislim, da brez ljudi, kot sta Diana in Carole, človeštva že zdavnaj ne bi bilo. Moja japonska prijateljica, umetnica je pogledala film in sem jo vprašala, ali se film dotakne tudi drugih kultur. Po filmu mi je rekla: "Dana, ko gledam film, se mi zdi, kot da je tudi mene nekje v zgodovini rešila neka neznana ženska". Mogoče nas je vse. Nenehno se učimo o vojskovodjah, o zgodovini destrukcije, človeštvo pa stoji pravzaprav na plečih takšnih ljudi, mogoče najpogosteje žensk. To je posvetilo eni takšni ženski, Diani Budisavljević, in njenim sodelavcem iz tistega časa. In seveda preživelim otrokom. Ampak, gotovo je to sporočilo tudi za nas danes.

Vrnimo se na začetek. Kako je dnevnik Diane Budisavljević prišel v vaše roke? Dnevnik je že objavljen?
Dnevnik sem prebrala leta 2010. Objavljen je bil nekaj let pred tem, ampak ni bil zanimiv za medije. Bil je prepoznan kot vrednost le v ozkih, zgodovinskih krogih. Dobila sem ga zaradi velike podobnosti v svojem in Dianinem imenu. Takratna ravnateljica spominskega parka v Jasenovcu me je vprašala, ali sva z Diano v sorodstvu in ali vem kaj več o njej. Čeprav smo res v zelo oddaljenem sorodstvu, v svoji družini nikoli nisem slišala za to zgodbo. Nekaj je usodnega v podobnosti najinih imen. Verjetno je zaradi tega knjiga prispela v moje roke. Pozneje sem izvedela, da se je moja babica družila z Julijem in Diano Budisavljević, ampak je tudi ona žal že pokojna. Neverjetno je, kako določene stvari izginejo. Nikogar ni več, ki bi ga lahko kaj o tem vprašal. Nenadoma so vsi pokojni.

Ko smo delali raziskavo, smo ugotovili, da ni nikogar, ki bi lahko pričal o takratnih dogodkih in ki je osebno poznal Diano. To je zato, ker je Diana začela humanitarno akcijo, ko je imela že petdeset let. Torej, to je ženska v petdesetih letih, mati dveh otrok, babica ene vnukinje. To je izobražena in premožna gospodinja, ki je, potem ko je izpolnila vse svoje družinske in meščanske dolžnosti, začela avanturo, v kateri se osvobaja njena ogromna voditeljska moč. Pri tem ne meče bomb in ne nosi pištol. Deluje na način, ki bi ga danes poimenovali "državljanska akcija". Zbira prijatelje, ki lahko pomagajo, in vztraja pri tem, da sistem mora delovati ter da se določene stvari niti v vojnih okoliščinah ne smejo dogajati in ne smejo dopustiti. Z neverjetno vztrajnostjo trka na vsa vrata, na vse urade in poziva: "Vi lahko peljete svoje vojne, ampak otroci ne smejo biti v taboriščih. Vi morate poskrbeti zanje." Njena zgodba je zelo moderna za naše čase. Lahko se z njo identificiramo, saj se mi danes lahko zberemo okrog humanitarnega cilja, da pošljemo pomoč migrantom, ogroženim od poplav in podobno. Ona je tako delovala. Slišala je, da obstajajo taborišča in je menila, da lahko pošljejo pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo. Med vojno se je pokazalo, da je edina delovala organizirano, zato so se ljudje začeli obračati nanjo. Korak za korakom je ta akcija do konca vojne prerasla v največjo akcijo reševanja otrok v drugi svetovni vojni.

Kako ste pridobili podatke o številu otrok?
Diana piše o tem v svojem dnevniku. Lahko najdete podatke za od sedem tisoč in pol do dvanajst tisoč otrok. Piše še, da je bilo takrat, ko so ji odvzeli kartoteko, v njej dvanajst tisoč imen. Znano je, da je v poznejšem obdobju popisala vse otroke, ki so iz različnih razlogov šli skozi Zagreb. Od tega lahko sedem tisoč otrok in pol povezujemo neposredno z njo, ampak sama akcija gotovo obsega več kot deset tisoč otrok.

Izhodišče za film je Dianin dnevnik, ampak da bi posneli film, ste morali narediti veliko, večletno raziskavo?
Samo z obsežno raziskavo je lahko ta zgodba postala izhodišče za film, saj je ta prej bila popolnoma neznana. Ko sem prebrala dnevnik, sem videla eno in edino sliko Diane, ki je bila na ovitku dnevnika. Če bi vtipkali ime v Google, rezultata ne bi bilo. Za več kot sto njenih sodelavcev, med katerimi sta bila posebej pomembna Kamilo Bresler in Dragica Habazin, v Googlu ni zadetka. Začeli smo iskati, kdo so bili ti neznani junaki. Po eni strani, kdo so bili njeni sodelavci, kako so bili videti, kako so razmišljali. Po drugi strani smo iskali preživele otroke. Pogovarjali smo se z več kot sto otroki oziroma ljudmi, ki so bili takrat rešeni v okviru te akcije, in nihče se ni spominjal Diane. Otroci so bili takrat premajhni in preveč travmatizirani, da bi si kogar koli zapomnili. Zato sem se odločila, da bo imel naš film metafilmsko nalogo, da bo v enem filmu združil Diano in otroke. Ona ni nikoli spoznala tistih, ki jih je rešila, oni pa nikoli niso vedeli, kdo jih je rešil. Pomislila sem, da jih edino film lahko poveže.

Gotovo je šlo za precej zapleteno raziskavo?
Mislim, da na Hrvaškem nihče ni delal tako velike raziskave. Marsikdo me je od tega odvračal, češ da je to predrago za eno filmsko ekipo in da predolgo traja. Tukaj je bilo veliko fantastičnih zgodb. Vsaka je vredna filma. Zato je tako dolgo trajalo, saj se je bilo treba odločiti, kaj bo vključeno v en film. V filmu je uporabljenih malo podatkov. Veliko je čustev, ampak malo podatkov. Naš prekrasni zgodovinar Silvestar Mileta, ki je vodil raziskavo, je bil zelo ponosen na vse, kar smo našli, je pa bil precej razočaran nad tem, kako malo podatkov se bo uporabilo v filmu. Lotili smo se zelo sporne in občutljive teme in morali smo zadevo zelo dobro raziskati, da bi bili prepričani o tem, kaj govorimo. Ne bi mogli steči na zelenico, če ne bi zares vedeli, kaj se je zgodilo.

Ali načrtujete iz te raziskave narediti še kaj, razen filma?
Že kar nekaj časa razmišljamo, da bi za začetek naredili virtualni muzej, potem pa tudi stalni muzej. Ogromno vrednega gradiva je ostalo, ki ni bilo primerno za film, bi bilo pa krasno za muzej. Mislim, da je treba nadaljevati akcijo, saj sem prepričana, da Dianina kartoteka nekje obstaja. Če bi jo več ljudi iskalo, sem prepričana, da bi jo našli. Nekako je nemogoče, da je ona kar tako izginila. Vemo, da so jo vzeli po koncu vojne, odnesli so jo v ministrstvo za socialno politiko in od tega je najden le album s fotografijami, in sicer na enem šolskem podstrešju. Tja so poslali nekega študenta šole za socialno delo, da bi očistil golobnjak na podstrešju. Ko je zagledal te slike po tleh, je vedel, da gre za nekaj pomembnega. Slike je odnesel v Muzej revolucije, danes Hrvaški zgodovinski muzej, kjer so slike ostale leta in leta. Šele ko je bil objavljen Dnevnik, je človek, ki dela v muzeju, dojel, da gre za fotografije iz Dnevnika. Zato menim, da bomo kartoteko našli le, če jo bomo iskali.

Dobro bi bilo, da bi vse delovne dokumente, ki jih je Diana pustila, sistematizirali, raziskali. Verjamem, da se bo še več ljudi združilo in pustilo svoje zgodbe. To je res obenem najbolj nemogoča in najlepša zgodba zmage dobrega nad zlim. Potomci teh ljudi živijo tudi danes. Zato sem zelo vesela, da je film tako dobro sprejet. Če se to sprejme kot pozitivna zgodba, se bodo ljudje javljali in šele takrat bomo razumeli, koliko življenj je bilo rešenih. Ko je bila premiera v Areni in sem stala na odru in gledala pred seboj štiri tisoč ljudi, sem pomislila, le koliko je to ljudi in kako je Diana rešila dvakrat toliko otrok! Zato sem zelo vesela, da je film sprejet s toliko pozitivne energije, ker bo to začetek neke lepe zgodbe. Ljudem danes manjka občutek pozitivnega. Občutek, da verjamemo v svoje moči, da lahko nekaj spremenimo. Zdi se mi, da smo danes tako zasičeni s slabimi novicami, da čutimo popolno nemoč. Povsod “gori” in smo ves čas obkroženi s tem in se počutimo nemočni, da nič ne moremo in da je bolje, da ničesar niti ne poskušamo. Rada verjamem, da je to celo neka majhna zarota, saj te popolnoma onesposobi. Resnica je drugačna, pravzaprav lahko naredimo ogromno, če se na nekaj osredotočimo. Ne moremo povsod pomagati, in tukaj in tam in na sto strani. Ampak to niti ni treba, saj je dovolj, da se posvetimo eni stvari. Potem lahko naredimo veliko in se zaradi tega dobro počutimo.

Kako je potekalo posvajanje otrok? Kam so šli otroci?
Otroci so posvojeni na območju tedanje NDH, ampak danes otroci, s katerimi smo se pogovarjali, živijo po celotnem območju nekdanje Jugoslavije. Največ majhnih otrok je bilo posvojenih v Zagrebu, saj je bilo zanje lažje skrbeti v velikem mestu, starejši otroci pa so šli v vasi in v Dianinem dnevniku natančno piše, kje so posvojeni otroci. V Zagrebu so se ljudje sami javljali, da bi posvojili otroke. Ampak to ni bilo dovolj. In tukaj Diana priznava, da ji je pomagal kardinal Stepinac, ki je privolil, da bo prek mreže lokalnih duhovnikov razporedil otroke. Tako je bilo v kratkem času posvojenih pet tisoč starejših otrok. To je bila Dianina zamisel, da bi prek te mreže posvojili otroke, saj duhovniki dobro poznajo svojo skupnost in vedo, kdo lahko vzame otroka in kdo ne.

Zakaj ste se odločili za kombinacijo dokumentarnega in igranega dela v filmu in zakaj tako malo izvemo o Dianinem zasebnem življenju?
Lahko rečemo, da je to ena izmed pomanjkljivosti dnevnika, saj je ona to imenovala poročilo o delu. Njen dnevnik ne vsebuje zapisov o njenem možu, otrocih, razmišljanjih. To je kot ladijski dnevnik. Diana je vsak dan zapisala, kaj je bilo narejeno in kaj je treba narediti. To je res enkratna rutina. Pisati je prenehala leta 1945, ko so ji odvzeli kartoteko. Mi smo delali po dnevniku. Mož je preživel vojno, takrat so mu delo odvzeli, ampak se je po koncu vojne vrnil na svoje delovno mesto. Zanimiv mi je bil njun odnos, v katerem je bil Julije v senci, ona pa v prvem planu, kar se mi je zdelo zelo moderno za tisti čas. Glede na to, da sem prej ustvarjala dokumentarne filme, se mi je bilo zelo težko izmišljevati. Želela sem, da ljudje res verjamejo v to zgodbo in da jo povem verodostojno.

Razlog za kombinacijo dokumentarne in igrane tehnike je bil združitev otrok in Diane. Diane ni več in edino, kar o njej govori, je ta dnevnik. Če bi želela, da se o njej več ve, bi že napisala. Saj je živela še 30 let. Otroci so že danes v resnih letih, in sem mislila, če jih ne bomo posneli, bomo mogoče tudi zanje prepozni. Torej je Diana govorila v svojem imenu in otroci so govorili pristno v svojem imenu. Vesela sem, da se je to združilo na koncu, ker je veliko ljudi govorilo, da je bolje, da posnamem ali dokumentarni ali igrani film, ampak sem se odločila, da moram najti način za to, da bodo oni skupaj. Ne obstajajo takšni filmi in do zdaj nisem še videla, da so dokumentarni in fikcijski liki združeni in da se sploh ne opazi prehajanja iz enega medija v drugega. Ker sem po poklicu montažerka, sem na to zelo ponosna.

Zakaj črno-bela tehnika?
O tem smo razmišljali že od začetka. Najprej smo snemali v barvni tehniki, potem pa smo pri montaži videli, da je boljša črno-bela tehnika, ker so potem vsi deli v istem času, tako arhiv kot dokumentarni in igrani film. Ni vizualnih skokov in mislim, da se je na koncu zelo lepo izšlo.

In za konec, kakšno bo nadaljnje življenje filma? Kako bo vse to vplivalo na vaše profesionalno življenje in koliko je na vas zasebno vplivala sama Diana?
Mogoče je še prezgodaj govoriti, kako bo to vplivalo na mojo kariero in življenje. Mislim pa, da sem se veliko naučila od Diane, predvsem to, da se osredotočim na stvari, ki so mi blizu in na katere lahko vplivam. To pomeni, da bom poskusila po tem prekrasnem odzivu občinstva dobiti čim večjo kinematografsko distribucijo, vsekakor priti v Portorož na Festival slovenskega filma, poiskati distribucijo v Sloveniji in Srbiji ter dati možnost občinstvu, da spozna Diano Budisavljević. Mislim, da je v njej zares nekaj posebnega. O tem sem prepričana, čeprav včasih tega ne znam razložiti. Vsekakor ponuditi občinstvu priložnost, da jo spozna, da spozna njeno moč in da to uporabi v svojem življenju.

Spodaj lahko še prisluhnete posnetku intervjuja!