Tipičen film grškega mojstra Yorgosa Lanthimosa je tako nadrealistična izkušnja, da jo je v resnici težko ubesediti. Ne gre za vizualni nadrealizem, pač pa za čustveno izkušnjo: njegove zgodbe gledalca popeljejo v bizarne svetove in skrajne, pogosto izprijene okoliščine. Lanthimos že leta snema grozljivke, v katerih prelije zelo malo krvi ali pa še te ne. Ubijanje svetega jelena je po Jastogu njegov drugi film v angleščini in z zvezdniško igralsko zasedbo: v glavno vlogo je, tako kot v Jastogu, postavil Colina Farrella, ki pod Lanthimosovo taktirko dosega svoje najpreciznejše igralske rezultate. Irec je kalibriran tako, da mu do popolnosti uspe monoton, neekspresiven nastop, ki ga režiser zahteva od svojih protagonistov in ki samo še poudari globoko vsajeno drugačnost njegovih zgodb. Drugi znani obraz na platnu je Nicole Kidman, edina, ki sme pokazati vsaj kakšno čustvo, kar v kontekstu preostalih vlog deluje še toliko bolj srhljivo.

V srcu Lanthimosovih zgodb je vedno kompleksna, skrajno konceptualna premisa: v primeru Ubijanja svetega jelena je to urok, ki visi nad družino Murphy. Nepošteno bi bilo razkriti več, a lahko si predstavljate, da razplet narekuje nemogočo izbiro in moralno dilemo, vredno klasične grške tragedije. Pater familias Steve (Colin Farrell) je kardiolog, njegova žena Anna (Nicole Kidman) pa oftalmologinja. V zakonu sta se jima rodila Kim (Raffey Cassidy) in Bob (Sunny Suljic), obstaja pa še en, satelitski član njihove družine. Steve se skrivaj dobiva z najstnikom Martinom (neprekosljivo srhljivi Barry Keoghan) in njun odnos gledalcu ne bo razumljiv, dokler ga Lanthimos ne pojasni. Je Martin kirurgov skrivni mladoletni ljubimec? Nezakonski sin, za katerega Anna ne ve?

V navezi s svojimi stalnimi sodelavci - med njimi so soscenarist Efthymis Filippou, direktor fotografije Thimios Bakatakis in montažer Yorgos Mavropsaridis - Lanthimos naslika nihilističen, srce parajoč, skoraj mizantropen portret družbe. Da ne bo pomote, "Jelen" ni film, ki bi se sadistično, voajersko naslajal nad bolečino, kot se je denimo mati! Darrena Aronofskega, je pa – neodpuščajoč. Brez milosti odpira vprašanja zamere, pokore in maščevanja. Njegovo brezkompromisno vizijo sveta se da zdržati ravno zato, ker se v načinu podajanja približuje nadrealistični vaji iz sloga, ker je s prosojno opno ločen od naše vsakodnevne izkušnje. Ubijanje svetega jelena je uganka, ki bi vam jo lahko v šoli zastavil profesor filozofije: to, da najbolj očitne rešitve dileme, v kateri se znajde družina, Anna niti z besedo ne omeni, je čudovito zgovorna podrobnost in vpogled v sebičnost človeške narave.

V Ubijanju svetega jelena se na preizkušnji in pod drobnogledom znajde starševstvo, a na drugačen način kot v režiserjevem Podočniku, ki je pred sedmimi leti na Liffu osvojil nagrado vodomec. V Podočniku so starši kruta bitja, tukaj samo nemočna in človeško nepopolna. Starševstvo je, prosto po Lanthymosu, sizifovski napor, v katerem neizogibno uničiš ali psihološko poškoduješ svoje otroke.

Metafora iz grške mitologije je na mestu, kajti cel film se da brati kot klasično tragedijo, v kateri morajo protagonisti odgovarjati nerazumnim, muhastim bogovom. Na tako interpretacijo napeljuje tudi naslov: v Ajshilovi tragediji Agamemnon, prvem delu Oresteje, naslovnega grškega kralja (tistega iz trojanske vojne) žena umori za kazen, ker je za srečo v boju žrtvoval njuno hčerko Ifigenijo. (Nenehni krog maščevanja pripelje do tega, da sin Orest nato umori njo in njenega ljubimca, a to je že druga zgodba). Kakšno zvezo ima to z jeleni, sprašujete? V Evripidovi tragediji Ifigenija v Avlidi je razlog za Ifigenijino žrtvovanje podan malce drugače: Agamemnon se mora z žrtvovanjem hčerke pokoriti, ker je po nesreči ubil svetega jelena, ki je bil last Artemide, boginje lova. (Ne krivite me za kvarnike, to so 2400 let stari podatki.) Evripid se v svoji drami sicer razkrije kot humanist: Artemida Ifigeniji v zadnjem hipu prizanese (podobno zgodbo najbrž vsi poznamo iz Biblije).

Morda velja omeniti še, da hiša Atrejcev, ki ji pripada Agamemnon, pri Ajshilu simbolizira ekscese in napuh človeštva. Agamemnon bo moral z žrtvovanjem v resnici plačati za celo množico incestuoznih grehov svoje rodbine. Smo povedali, da Martin in Anna živita v razkošni vili, natrpani s pritiklinami lagodnega življenja? Drugače: prebivalci prvega sveta smo krivi bolj, kot smo pripravljeni priznati, in najbrž bolj, kot se zavedamo.

Nekje od druge tretjine naprej na zgodbo naleže občutje neizbežnosti in vnaprejšnje določenosti; Steve in Anna nihata med obupom in srboritostjo, neznanski stres pa razkrije razpoke v njunem na prvi pogled idiličnem razmerju (ki pa je že prej v spalnici nakazovalo rahlo nekonvencionalnost.) Zelo grd – in človeški – obraz dobi tudi rivalstvo med sorojencema, ki intuitivno (ali pa po kaki nadnaravni poti) popolnoma razumeta položaj.

Yorgos Lanthimos pač ni tu zato, da bi nam do potankosti razložil vsak "kako" in "zakaj" svojih fantazijskih svetov. Ne pričakujte končnega razkritja, ki bi pojasnilo predzgodbo ali vdahnilo racionalnost videnemu. Če vas moti, da ne boste dobili lično zapakiranih odgovorov ali miselne uganke v maniri Christopherja Nolana, s tem filmom raje ne izgubljajte časa. Če lahko, podobno kot predlani pri Jastogu, sprejmete premiso in vstopite v Lanthimosov bizarni svet, bo Ubijanje svetega jelena markantna filmska izkušnja.

Ocena: -5; piše Ana Jurc