Veronika Zakonjšek v polju filma ne deluje samo kot kritičarka, od leta 2023 je tudi predsednica društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk Fipresci, temveč tudi kot vodja strokovnih programov in članica selekcijske komisije različnih festivalov, tako domačih kot mednarodnih.

Na vprašanje, katerih pet naslovov letošnjega Liffa bi uvrstila na vrh svoje lestvice obveznih, je Veronika Zakonjšek zapisala:

"Priporočila Liffovih filmov je vedno težko zreducirati na zgolj pet naslovov, zato mi na "lestvico" nikoli ne uspe uvrstiti prav vseh filmov, ki bi si zaslužili svoje mesto.

Sorodna novica Ekranovo priznanje Veroniki Zakonjšek, raziskovalki filmskega sveta z izbrušenim kritiškim okusom

Naj zato vsaj na kratko omenim naslove, ki bi si prav tako zaslužili svoje mesto v družbi "častnih" pet: dokumentarni prvenec Cent'anni režiserke Maje Doroteje Prelog, ki z intenzivnostjo čustvenega vrtiljaka preizprašuje, kaj resnično pomeni "biti skupaj", in z neustrašno iskrenostjo pokaže vse vzpone, padce, prepire in življenjske izzive para, ki zgodbo o premagovanju bolezni prevrnejo v proces globoke (samo)refleksije; canski zmagovalec Anora Seana Bakerja, ki svoj pogled ponovno usmeri na temno stran t. i. ameriških sanj, tj. na družbeni rob, margino, bedo in revščino individualistične, kapitalistične "hustle" kulture; ter vizualno osupljiv etnografski dokumentarec, popotniška melodrama, eksistencialni potopis Veliko potovanje portugalskega režiserja Miguela Gomesa, ki skozi preplet fikcije in dokumentarizma odpira razpravo o tem, kako Zahod izkrivlja in romantizira svoje kulture pridobitve z Vzhoda.

A če so omenjeni filmi s pred kratkim osvojenimi vesnami na Festivalu slovenskega filma in nagradami v Cannesu prejeli že dovolj medijske pozornosti, spodaj izpostavljam pet filmov avtoric, ki so se doslej morda izmuznili radarju gledalcev, ki jim – kot meni – mesec november pomeni sinonim za film; za Liffe."

Strupeno, r. Saule Bliuvaite, Litva, 2024
V jedru celovečernega prvenca litovske režiserke Saule Bliuvaite, ki je letos v Locarnu pobral zlatega leoparda, je žensko telo. Telo kot projekt, valuta, predmet poželenja in vir bolečine, ki najstnicam, ujetim v revno, neperspektivno industrijsko mestece, v katerem arhitektura rjavi in propada, kakor propadajo tudi ljudje, ki v sivem vsakdanu zgarano, utrujeno in zapito čakajo, da nanje posije žarek sonca, ne dopušča drugega, kot da svoje telo unovčijo za lokalno modno agencijo. Film, v angleščini naslovljen Toxic, tako nosi določene vzporednice z žanrsko hibridno avtofikcijo Eve Mahkovic, ki skozi nemogoče lepotne ideale zahodne družbe obdukcijsko secira svoje telo; kakor ga secirajo tudi samodestruktivne trinajstletnice, ki svoje telo v Strupenem neprestano merijo, tehtajo, stradajo, kritizirajo, zmerjajo in prebadajo.

Toksičnost se tako skozi film razliva na različne načine: z najstniškim izživljanjem nad lastnim telesom, ki je prisiljeno čim prej (seksualno) odrasti, in kruto tekmovalnostjo med dekleti, katerih prijateljstva prej predstavljajo anomalijo v sistemu kot pa pravilo grajenja mladostniških odnosov. A primarno strupenost predstavlja predvsem surovost okolice, ki dekletom že v startu onemogoča, da bi živele brezskrbno, naivno adolescenco, v katerem edini izhod iz bede ne bi predstavljali bulimija, zauživanje trakulje in seksualiziranje svojega še nedoraslega telesa.

Vsi odtenki svetlobe, r. Payal Kapadia, Indija, Nizozemska, Luksemburg, ZDA, Francija, 2024
Indijska režiserka Payal Kapadia je nase opozorila že leta 2021, s svojim eksperimentalnim dokumentarcem Noč nevednosti, ki je fiktivno ljubezensko zgodbo sopostavil ob množične privatizacije, medijske manipulacije, rastočo cenzuro, kastno diskriminacijo, femicide, islamofobijo ter vzpon brahmanizma in policijske države, ki je mlade politično angažirala in zbrala na ulicah univerzitetnega kampusa. Političen film, upovedan kot poezija.

Vsi odtenki svetlobe, Kapadiin igrani prvenec, je zato izrazito drugačen film, a v sebi še zmeraj nosi podobno poetiko in nežno melanholijo, tokrat usmerjeno v medicinski sestri različnih generacij, ki živita v kaotičnem, živahnem, nikoli spečem Mumbaju; mestu, ki prekipeva od vsega življenja, zvokov in vonjav. A tudi tukaj se pod umerjenim tonom filma, ki v ospredje postavlja osamljenost, prijateljstva in tegobe neodvisnih žensk v moderni Indiji, tiho tlijo politične teme, ki se dotikajo dogovorjenih porok, nemogoče ljubezni med posameznikoma hindujske in muslimanske vere, okrnjenih pravic ovdovelih žensk in izkoreninjenosti medosebnih vezi med meščani, ki so v želji po zaslužku zapustili svoje vasi, da lahko zdaj odtujeno poganjajo neusmiljeno kolesje indijske modernizacije.

April
Gruzijska režiserka Dea Kulumbegashvili, ki se nam je na Liffu leta 2020 predstavila s svojim celovečernim prvencem Začetek, se tokrat vrača z zgodbo o ginekologinji Nini, katere kariero ob rojstvu mrtvorojenca zamaje zlovešča nevarnost patriarhata, ki pod krinko ortodoksne cerkve neusmiljeno zatira podeželske ženske ob vznožju kavkaškega gorovja. Te so v poroko pogosto prisiljene še pred polnoletnostjo, onemogočen pa jim je tudi dostop do kontracepcije, rednih ginekoloških pregledov in splava, ki jih Nina ponoči na skrivaj opravlja ženskam, ki se zaradi stigme brez vednosti svojih mož in družine odločijo zanj. Film, poln statičnih kadrov, tihe groze, nasilja, mizoginije in robustne poezije, ki ves čas niha med življenjem in smrtjo, a v sebi obenem nosi močno empatijo do svoje protagonistke in žensk, ki jim požrtvovalno, nesebično, do svojega lastnega življenja, pa tudi (samo)destruktivno pomaga.

Dahomej, r. Mati Diop, Senegal, Benin, Francija, 2024
Dovršen 68-minutni dokumentarno-fiktivni hibrid francosko-senegalske režiserke Mati Diop, ki je na letošnjem Berlinalu prejel zlatega medveda, v središče zgodbe postavlja restitucijo šestindvajsetih artefaktov, ki so jih med francosko–dahomejsko vojno leta 1892 iz zahodnoafriškega kraljestva izropali francoski kolonialni vojaki. A vrnjeni kipi in umetnine predstavljajo zgolj majhen okrušek od sedem tisoč oropanih in zaplenjenih kulturnih zakladov, prisilno iztrganih iz domovine, ki danes ne obstaja več. Kjer je nekoč stal Dahomey, militaristična kraljevina, ki je v 18. in 19. stoletju predstavljala eno večjih trgovin s sužnji, danes stoji država Benin, oropana svoje umetnosti, zgodovine in jezika.

Diop vrnjenim artefaktom, polnim kolonialnih spominov, identitetnih travm in kulturnih izbrisov, zato vdihne element mističnega in onostranskega, s tem ko bojevniški ikoni kralja Gheza in zoomorfni skulpturi kralja Gleleja, ki ju razstavijo v predsedniški palači, v inovativnem spoju dokumentarizma in magičnega realizma pokloni glas: mogočno, poetično naracijo v starodavnem regionalnem jeziku fon, sestavljeno iz zloveščega, breztelesnega kolaža na desetine moških in ženskih glasov, s katerimi prek javne univerzitetne razprave v dialog stopijo tudi drugi, sodobni glasovi mladih intelektualcev in študentov. Ti drzno preizprašujejo pomen vrnjenih zakladov, pa tudi svojo kulturno in nacionalno identiteto v odnosu do njih, ob čemer (belskemu) gledalcu izzivalno postavljajo vprašanje: gre res za dogodek, vreden slavljenja, ali za arogantno politično potezo Francije, ki izgublja moč na ozemlju svojih nekdanjih kolonij?

Žetev
Žetev grške režiserke Athine Rachel Tsangari predstavlja precejšen tematski odmik od režiserkinih predhodnih del, ki so z ostrino družbene alegorije in političnega komentarja odsevale našo sodobnost. A s priredbo istoimenskega romana Jima Cracea se tokrat prvič uzre v preteklost: v neimenovano škotsko vas, postavljeno v predindustrijsko dobo, v kateri vladajo vraževerje, rituali, poganstvo in divjina. Prebivalci tam živijo v trpkem sožitju z naravo, ki jo negujejo z žetvijo in obdelovanjem zemlje, ki se jim zažira v obleke, za nohte in predstavlja lepilo njihove majhne skupnosti. To zamaje šele prihod tujcev – popotnikov, risarja zemljevidov in kapitalista, ki pod krinko družbenega napredka in sprememb v našo prihodnost zarišejo nov koncept zemljiške lastnine, pohlep in kolonializem.