Ob tem filmu usmerja pogled še na najnovejšo transgresivno in šokantno senzacijo francoske režiserke Julie Ducournau, pa tudi slovenski film o neprilagojeni ženski, umetnici, t. i. prasici Evi.

Njeni predlogi so tretji v seriji naših strokovnih komentatorjev, ki na MMC-ju že tradicionalno z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi smeli zamuditi. To so tisti filmi, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti, ali pa so to filmi, ki se jih posebno veselijo.

Vabljeni k branju njenih priporočil z letošnjega Liffa.

Titan
Titan, najnovejša transgresivna in šokantna senzacija francoske režiserke Julie Ducournau, se odpre kot eksplozija surove, ognjene energije, ki nas od prvega kadra bučnega avtomobilskega podvozja, iz katerega curlja kri, drži priklenjene na sedež. To je filmski spektakel v najboljšem pomenu besede: bizarno poigravanje z našimi pričakovanji in ustaljenimi filmskimi konvencijami, ki vedno znova skrenejo na nepričakovane, čudaške, provokativne, a premišljeno intrigantne tirnice. To je film o osamljenosti, ljubezni, fluidnosti spola in seksualnosti, a predvsem tudi o na novo stkanih družinskih vezeh, ki se izgrajujejo na požarnem pepelu biološkega sorodstva.

Pohodi plin!
Tankočuten, a hkrati energičen in s pronicljivim humorjem prežet režijski prvenec Panaha Panahija – sina iranskega auteurja Jafarja Panahija – je film ceste, v katerem pravega razloga za pot nikoli ne izvemo in končnega cilja nikoli zares ne dosežemo.

Sorodna novica Na londonskem festivalu nagradili film ceste Panaha Panahija

A destinacija je pravzaprav irelevantna, ko skozi prisrčne dogodivščine v utesnjenem avtomobilu spremljamo družino, ki z vsako šalo zakriva svojo bolečino; ki z vsako pikro, duhovito pripombo zadržuje svoje solze. To je potovanje proti svobodi pod krinko družinskega izleta; film, prežet z realizmom, prašnimi cestami in čudovitimi pokrajinami, ki pa nas v končni magični sekvenci vendarle za trenutek ponese tudi med zvezde, v vesolje brez sporov, vojn in avtoritarnih režimov.

Kelti
Beograd, 1993, kjer se skozi en sam dan težko pričakovane rojstnodnevne zabave 10-letne Minje pred nami razgrne družinski mikrokozmos, skozi katerega se premeteno preslikavajo družbene, politične in ekonomske situacije tega specifičnega časa. Osebno postaja vse bolj politično, medtem ko nas film skozi spontane interakcije, prepire, ljubosumne izpade, na novo ogrete strasti in vse bolj pijane diskusije o srbski identiteti in nacionalizmu popelje v brbotajoči vrelec neskladnih mnenj, političnih prepričanj, materialnega pomanjkanja in rapidnega večanja razrednih razlik.

Kje je Venera?
Zgodba o odraščanju, pod katero se skriva cela plast sporočil o ženski solidarnosti in tihem boju za emancipacijo. Venera je najstnica, ki se v blatni, od nedavne vojne in spodletele ekonomske tranzicije opustošeni vasici ruralnega Kosova, kjer družinsko dinamiko še zmeraj uravnavajo strogo določene spolne vloge, ki ženske zadržujejo v zaprtih, kontroliranih prostorih, začenja počutiti vse bolj utesnjeno. A mlada Venera se vendarle ob vsaki priložnosti trmasto upira svoji zapečateni družbeni vlogi, ki jo narekuje in usmerja njen avtoritarni oče, ter nikoli ne neha iskati svojega individualnega izraza in avtonomije.

Sorodna novica Tijana Zinajić: "Če ne ustrezaš pričakovanjem, hitro obveljaš za prasico"

Prasica, slabšalni izraz za žensko
Film o neprilagojeni ženski, umetnici, slikarki, t. i. prasici Evi, ki ne upošteva družbenih pravil, dela stvari po svoje in hedonistično sledi užitku. Ki pije, kadi, se drogira, pove, kar si misli, in v eksistenčnem krču, brez pravih ciljev in motivacije, službe, lastnega stanovanja, zveze, perspektive, posledično pa – od stresa! – tudi menstruacije, v iskanju pravega smisla in umetniškega navdiha, bluzi po Ljubljani. Je jezna, robustna, politično nekorektna, hipokritska, jebivetrska – s tem pa najbolj kontroverzna, zanimiva, celostna in zabavna protagonistka slovenskega filma do zdaj.