Velikim platnom Cankarjevega doma so zavladale podobe in zvoki, ki jih do tedaj po ljubljanskih kinematografih praviloma ni bilo mogoče srečati. Nevsakdanji festival je bil prva leta poimenovan FAF – Film Art Fest in podnaslovljen mednarodni dnevi avtorskega filma, leta 1997 pa se je preimenoval in udomačil v okrajšavo Liffe. Prva direktorica festivala je bila Jelka Stergel, programski vodja pa Silvan Furlan.

Danes je to največji slovenski filmski festival, z dobro znanimi dolgimi vrstami za vstopnice, sploh v predprodaji, in številnim občinstvom, ki v njem najde zavetje pred pozno jesenjo. Zdi se, da se novembra pogovori po Ljubljani pogosto vrtijo predvsem okrog filma: kaj bo kdo gledal in katera projekcija je razprodana. Težko si zamislimo, da so morali organizatorji festivala na začetku novinarje prositi, naj se udeležujejo projekcij, da dvorane ne bodo samevale.

"Na začetku razen majhnega kupčka entuziastov niso ljudje preveč verjeli vanj. Premalo so zaupali, da bi lahko postal res velik festival," razlaga Peter Gombač, ki ga organizatorji Liffa opisujejo kot enega najzvestejših obiskovalcev festivala. Čakalnim vrstam se je vedno izognil in programsko knjižico preučil, še preden se je začela prodaja vstopnic. "Prvi dan prodaje sem bil vedno že na blagajni," zagotavlja Gombač, sicer upokojeni turistični tehnik in oče glasbenika Boštjana Gombača.

"Vročično smo pričakovali začetek festivala. Zame je bil od začetka nekaj posebnega, filmoljubi smo prišli do filmov, ki jih sicer ne bi videli," še pove. Ravno s tem poudarkom je tudi Majda Širca na TV Dnevniku leta 1990 uvedla vest o novem konceptu filmskega programa.

"Nujno kulturniško zlo"
"Tega filma v naših kinematografih zagotovo ne bi nikoli videli, mogoče na kakšni slabi videokaseti ali čez leta na televiziji. Film pač obkrožajo trgovci z novci, saj omogoča odlično ekonomsko poslovanje. Tržno obliko kulture torej, še posebej ko gre za ameriško proizvodnjo. Toda v svetu obstajajo številna dobra avtorska dela, ki se jih komercialne filmske mreže izogibajo, so nekakšno nujno kulturniško zlo."

Nekatere razvite evropske države so zato vpeljale oblike nekomercialne distribucije, na tem temelji tudi prvi Art Film Fest, še pove v prispevku, ki si ga lahko v celoti ogledate v spodaj pripetem videu.

Vizija direktorice in programskega vodje je bila v tistem času ob komercialni kinomreži oblikovati tudi distribucijsko in kinematografsko mrežo, ki bi skrbela za predstavljanje nekomercialnega in avtorskega svetovnega filma.

Sorodna novica 30 let festivala Liffe: "Biti selektor je avtorsko delo, ki terja popolno iskrenost"

Z enega tedna na mamutskih 15 dni trajanja
Festival je prvih osemnajst let vodila Jelka Stergel, nato je vodstvo prevzel Simon Popek. V letošnjem festivalskem katalogu je zgodovino Liffa razdelil na dekade. "Prva desetka je bila obdobje uveljavljanja ter vzpostavljanja strukture in identitete festivala (od FAF do Liffa), druga čas neslutene popularizacije pri občinstvu in programske širitve (z enega tedna na mamutskih 15 dni trajanja), tretja obdobje umirjanja (krčenje na obvladljivih 12 dni in postopno širjenje v druga slovenska mesta), prilagoditve novim tehnološkim standardom (digitalizacija) in načinom sprejemanja medijskih vsebin, od pretakanja prek spleta do vse bolj priljubljenih TV-serij."

Medtem ko prve izvedbe festivala niso imele tekmovalnega programa, danes podeljujejo več nagrad (med drugim nagrado občinstva, pa filmskih kritikov in novinarjev ter nagrado za najboljši kratki film). Najprej so začeli podeljevati vodomca, nagrado režiserju najboljšega filma iz sklopa Perspektive po izboru mednarodne tričlanske žirije. Leta 1996 so prvega vodomca, takrat vrednega 10.000 nemških mark, dodelili ameriškemu neodvisnemu režiserju Tomu DiCillu za film Živeti v pozabi.

Jelka Stergel je leta 1995, torej leto pred prvim podeljenim vodomcem, v oddaji Osmi dan novinarki Ireni Ostrouška pojasnila, zakaj se ji zdi pomembno začeti podeljevati nagrade. "Če je sekcija tekmovalna, producenti raje dajo filme, ker utegnejo dobiti nagrado, ker utegnejo pridobiti več pozornosti pri distributerjih in s tem lažje prodajo film. In na ta način ima festival večjo možnost premiernega programa." O nastanku tekmovalnih sekcij lahko več izveste v spodaj pripetem prispevku.

Peter Gombač vseeno misli, da je Ljubljana kvečjemu premalo zaznamovana z Liffom, "posebno če dogajanje primerjamo s filmskim festivalom v Sarajevu, ki je začel potekati pozneje". "V komercialnem smislu bi imel festival lahko večji odmev," pravi.

Nekaj komercialnega naboja dajejo Liffu člani žirij, med njimi so se v festivalski zgodovini pojavili tudi sloviti filmski ustvarjalci. Med njimi je bila tudi Anna Karina, francoska igralka danskega rodu, ikonična protagonistka več filmov legendarnega novovalovca Jean-Luca Godarda. Igralka je leta 2002 o vodomcu soodločala ob britanskem filmskem kritiku Neilu Youngu in slovenskem režiserju Igorju Šterku.

Prvi Liffe je odprl Stereotip
Programska shema festivala se je skozi leta poleg tekmovalne narave nekaterih sekcij razširila v vse smeri filmske pokrajine in tudi v več mest po Sloveniji; ogledati si je mogoče vse od predpremier do retrospektiv, od žanrskih ekstravaganc do poetičnih dram. Med njimi so tudi slovenski. Tako je denimo film Stereotip režiserja Damjana Kozoleta leta 1997 odprl prvi festival s prenovljenim imenom Liffe. Tudi sicer je na ljubljanskem festivalu mogoče slišati premisleke o stanju slovenskega filma.

Ko je režiser Matjaž Klopčič slovesno odprl šesti FAF, je v nagovoru poudaril, da "šestletni malček raste in s svojim programom premošča kruto resnico", da je na slovenskih filmskih platnih mogoče videti predvsem ameriške filme, "kot bi bila Slovenija nova ameriška zvezna država", ter da slovenski film velja za slabega, "čeprav ni jasno, da je to res, poleg tega pa potrebuje krizo".

Istega leta je v prispevku za Osmi dan s festivala FAF, ki si ga lahko ogledate spodaj, gledališki režiser Dragan Živadinov pozval k snemanju več slovenskih filmov.

Danes je festivalski program prepojen z več sto filmi. Od začetka festivala je število projekcij naraščalo in najvišjo številko doseglo pred tremi leti, ko jih je bilo 314. Po letu 2002 festival obišče 40.000 gledalcev, še vedno pa rekord drži leto 2004, ko je kinodvorane naselilo 52.000 liffoljubov. Letos pričakujejo milijontega obiskovalca.

Lliffovski dnevi so čas, ko nekateri srednješolke in srednješolci izpustijo uro pri pouku, da bi ujeli dopoldansko projekcijo, ali pa kdo vzame prost dan v službi, da si lahko ogleda več filmov zapored. Gombač pravi, da si je ogledal "le" 15 filmov, ko je še hodil v službo, "več ni šlo".

Sorodna novica 26 plakatov, ki so spremljali Liffe

"Potem v penzionu pa smo si jih lahko ogledali tudi 25." Včasih je "letel iz službe v kino, da bi vsak dan ujel vsaj en film". Ob nedeljah pa si je lahko privoščil dopoldanske projekcije.

Na začetku je izbiral predvsem filme, ki so dobili nagrade po največjih festivalih, in pa kakšen žanrski film. "Stalnice ni pri meni, razen tega, da si želim vsako leto videti vsaj en češki film, ki pa ga letos ni." Najbolj ga veseli, da festival obiskuje veliko mladih. Ko jih opazuje pri nakupu vstopnic, kako naredijo "cel žur iz posvetovanja o izboru filmov, opremljeni s seznami svojih favoritov", si želi, da bi bila predvsem to popotnica festivalu v prihodnost.