Številka 55, ki je bila posneta v produkciji nacionalne hrvaške televizije, je zgodba o četi Zbora narodne garde (ZNG), ki se septembra 1991 z oklepnimi vozili odpravi na izvidnico v okolici Pakraca, a v vasici Kusonje, ki je od daleč videti prazna in opustela, pade v srbsko zasedo. Vojaki se zatečejo v najbližjo hišo, ki nosi številko 55, in se spustijo v boj s sovražnikom. Gre za prvega od šestih filmov o najpomembnejših bitkah na hrvaških tleh v vojni v devetdesetih, za katere je HTV scenarije že odkupil, in obenem za prvi akcijski film na temo balkanske morije v devetdesetih. Tisti bolj naklonjeni kritiki ga opisujejo kot "žanrski film par excellence", tisti malo manj (in mednje bi se štela tudi spodaj podpisana) pa kot hujskaško propagando, ki nasprotnike prikaže kot pijane, krvoločne živali, ki nemočne ujetnike koljejo in podobno sadistično pokončujejo. Zanimala ga je samo perspektiva protagonistov, priznava tudi sam Milić, ki je iz fokusa zavestno črtal tudi kakršen koli prkaz cene vojne za civilne žrtve.

Film, ki deluje kot dobro uro dolga videoigra iz žanra "streljačin" - levji del dogajanja je odmerjen za obleganje in obstreljevanje - je hitro tempiran, oster, na mestih precej nazoren in natrpan s stilističnimi prijemi in računalniško podkrepljenimi eksplozijami. Dogajanje je ovito v ekspresionistični spekter rjavih odtenkov, na katerih še toliko bolj izstopa prelita kri.

Sicer ne pretirano gostobeseden režiser, ki pa ni skop s kritikami na račun nekaterih hrvaških novinarjev, ki so po njegovem film čisto prepovršno gledali, se je v času festivala oglasil tudi v Ljubljani, in priložnost smo izkoristili za nekaj vprašanj v zvezi z nastankom filma.

Še med snemanjem se je Številko 55 oglaševalo kot "prvi hrvaški film o vojni na Hrvaškem". Zakaj mislite, da doslej takega filma še ni bilo - še posebej če vemo, da so žrtve in psihološke posledice vojne rdeča nit številnih filmov z območja nekdanje Jugoslavije? Zakaj je, po vašem mnenju, treba posneti tudi film s poudarkom na dobesedni akciji vojne?

Zdi se mi, da je bil doslej največji problem strah pred tovrstnimi filmi, saj praviloma preveč stanejo. Po zaslugi moderne tehnologije jih je zdaj malo lažje realizirati, a še vedno nimamo dovolj denarja, da bi bil končni izdelek lahko na res visoki ravni. Poskušali smo narediti, kar smo pač lahko.

Film je videti precej drag, vsaj glede na scenografijo, uporabljeno pirotehniko, gotovo tudi na poprodukcijske stroške posebnih učinkov ... Kakšen je bil proračun projekta in kje je ta številka v primerjavi s povprečnim hrvaškim filmom?

Proračun se je gibal okrog milijona evrov, celo malo manj smo porabili. Toliko načeloma stane vsak hrvaški film, tudi če se v njem ves čas samo dva človeka pogovarjata v hiši - vsaj če se vse sodelujoče plača po nekih realnih cenikih. Številka 55 je bil posnet za relativno malo denarja.

Kolikšen odstotek bojnih prizorov je bil dodan v poprodukciji? Kakšen je delež vizualnih posebnih učinkov?

Ni jih tolko, kot se morda zdi; posnetemu smo dodali še največ deset, petnajst odstotkov, večino pa smo posneli v živo in kasneje samo malce okrepili. Moram reči, da smo imeli odlično poprodukcijo, vse pohvale fantom.

Znano je, da HTV producira serijo 12 filmov, ki bodo osvetljevali posamezne bitke med hrvaško domovinsko vojno. Je – v luči uspeha tega filma – naslednji že dobil zeleno luč in ali ga boste prav tako režirali vi? Je že odločeno, katere boje boste tematizirali?

Številka 55 je bil zamišljen kot "pilotni" film, ki bo dobil nadaljevanja, če se dobro obnese – obenem pa je prvi tudi daleč najcenejši; vsi ostali bodo morali biti veliko, veliko dražji, tako da je še vedno pod vprašajem, ali bodo res realizirani. Jaz bi moral režirati celo serijo, ampak videli bomo, kako se bo izteklo.

Prikazati smo hoteli bitko v Maslenici, Vukovarju in seveda operacijo Nevihta, pa tudi nekatere manj znane spopade. Napisali smo šest od prvotno planiranih dvanajstih scenarijev, potem pa so nas ustavili, češ da bomo sproti videli, kako bo šlo.

Zanimivo je, da ste že za prvi film izbrali zgodbo s tako temnim zaključkom, bitko, ki se je za hrvaško stran končala tragično.

Hoteli smo slediti kronološkemu zaporedju in na začetku vojne je bilo razmerje moči res približno tako. Prve bitke smo izgubljali, v tem filmu prikazana bitka pa je bila tudi prva množična grobnica te vojne.

Film začnete s prizorom, iz katerega je jasno, kako se bo film končal, tudi za tuja občinstva, ki za to bitko morda še niso slišala. Namen filma torej ni preprosto podajanje zgodbe.

Ljudem smo hoteli pokazati, kako se je bitka končala, obenem pa merili na to, da jih bo zgodba tako pritegnila, da bodo vmes pozabili, kaj so videli na samem začetku. Kljub temu da poznajo zgodovinska dejstva, morajo trepetati za protagoniste in v napetosti čakati, kaj se bo zgodilo. V tem je po mojem tudi glavna moč filma in mislim, da nam je uspelo, kar smo si zadali.

Večina vojnih filmov ima vsaj na deklarativni ravni protivojno sporočilo. Je bil to tudi vaš namen?

Absolutno vidim v Številki 55 tudi protivojno sporočilo, kot ga v vsakem drugem poštenem vojnem filmu.

Se strinjate, da je "težava" vojnega filma pogosto v tem, da je obremenjen z navijanjem za eno samo stran in dogodke prikazuje črno-belo? Ali pa je taka narava žanra, ki pač temelji na delitvi na "dobre" in "slabe"?

V skoraj vsakem filmu imamo protagoniste, ki jih zgodba spremlja, in nanje se seveda bolj navežeš. Skušali smo biti karseda objektivni in sovražnika prikazati tako, kot bi ga videl nekdo v položaju naših protagonistov: od daleč, samo za sekundo ali dve … Zdi se mi, da nam je uspel zelo realen pristop.

Film se osredotoča izključno na hrvaško stran spopada, sprva tako to ni film, ki bi tematiziral trpljenje civilnih žrtev. Osredotočen je izključno na boje.

Da, tako smo se odločili, še preden je scenarij sploh začel nastajati; drugo stran smo sklenili prikazati kot "nevidnega sovražnika". Zanimali so nas samo osrednji protagonisti.

Pri produkciji sta sodelovala tudi hrvaško notranje in obrambno ministrstvo. Je šlo samo za posojanje opreme ali pa tudi za čisto vsebinske napotke glede koreografije boja?

Večinoma je šlo samo za posojanje bojne opreme, rekvizitov in podobnega.

Po vaši letnici rojstva sodeč ste imeli v času v filmu prikazane bitke ravno dobrih dvajset let. Je vaše osebno doživljanje vojne na kakšen posreden način pristalo v končnem filmu?

Seveda je to name vplivalo; vsak, ki je preživel vojno, s seboj nosi določene duhove, kot temu rečemo. Zaradi teh izkušenj smo lahko naredili film s težko atmosfero, v katerem se lahko prepozna vsak s podobno preteklostjo; še posebej veterani ga težko gledajo, ker se jim zdi tako zelo resničen.

Nedavno smo v hrvaških medijih lahko zasledili vest, da se je posebna projekcija vašega filma za vojne veterane končala precej slabo: obtožili so vas, da napadate predsednika Tuđmana. Vas je tak odziv presenetil?

Ne vem, verjetno so ljudje film gledali samo na pol pozorno, ali kako naj si to razlagam. V filmu je enemu od vojakov ime Franjo in njegov kolega v nekem trenutku izjavi „Ma jebo te, Franjo!“ Če je kdo iz tega zaključil, da sem se hotel obregniti ob Franja Tuđmana, se temu lahko samo smejim, ker je res za lase privlečeno. Če se ljudje med filmom pogovarjajo, jim bodo jasno določene stvari ušle in bodo narobe povezali pike; lahko pa bi pomislili, preden bleknejo neumnost.

Trenutno v kinematografih lahko gledamo Bes, izvrstni film Davida Ayerja, ki velik del dogajanja postavi v notranjost tanka. Tudi vi ste bili soočeni s tako klavstrofobično predpostavko: potem ko naši protagonisti padejo v zasedo, se mora praktično vse odviti znotraj ene hiše. Je bil to velik izziv, kar se tiče dinamike dogajanja?

Tako prizorišče je v resnici zelo težko snemati, ker mora biti na snemalni lokaciji vedno ogromno ljudi, ki jih je treba nekako porazporediti, da ne padejo v kader. Malo nam je pomagalo, da v zgodbi s strani prihajajo novi vojaki, okrepitve, in smo like lahko razdelili na dve, tri različne skupinice. Veliko težje bi bilo spremljati kontinuiteto, če bi poskušali doseči, da se vse skupaj odvije v realnem času.

Malce smo si pomagali s tem, da smo razbili enotnost kraja, časa in dogajanja – mi je pa že nekaj ljudi reklo, da bi se jim zdelo še bolj zanimivo, če bi se res vse dogajalo samo znotraj te nesrečne hiše št. 55.

Obstajajo kakšni vojni filmi, ki so bili za vas referenca, morda navdih s čisto koreografskega stališča, filmi, v katerih občudujete akcijske prizore? Vem, da imate sami z njimi izkušnje še iz obdobja snemanja filma Živi in mrtvi iz leta 2007.

Vedno sem imel rad filme o vietnamski vojni, denimo Apokalipso zdaj! in Full Metal Jacket, pa tudi modernejše, kakršen je Black Hawk Down. Še posebej slednji ima čisto neposreden vpliv na moj film. Druga referenca je bil Carpenterjev Napad na policijsko postajo, ki niti ni vojni film, seveda.

Kako pomembna je bila za vas zgodovinska natančnost? Govorim predvsem o prikazu dvajseterice, ki je v bitki padla. V zaključni sekvenci vidimo tudi njihove fotografije. Ste kontaktirali njihove družine, skušali tudi vizualno igralce približati likom, morda v scenariju Ivana Pavličića upoštevati kake njihove značajske lastnosti?

Pred premiero filma nismo kontaktirali nobenega od svojcev, ker smo vedeli, da bo to zanje pretežka tema in prevelika travma. Samo eden od likov, vodnik Miro, ima isto ime kot resnični akter teh dogodkov, ostalim pa smo imena popolnoma spremenili. Nismo hoteli, da bi nas kdo kasneje obtoževal, češ da njegov brat ali oče pa že ni bil tak, kot smo ga prikazali, in ni umrl na tak način.

Ko smo pisali scenarij, smo razmišljali tudi o tem, da bi celo spremenili ime mesta in resnično zgodbo uporabili samo kot navdih, ostalo pa si izmislili. A mediji so na tisti točki novico že pograbili in začeli projekt oglaševati kot "resnično zgodbo o bitki v Kusonjah" in na koncu smo morali sprejeti njihovo igro. V resnici smo hoteli posneti univerzalni film, ki bi zgodovino imel samo za navdih. Zavedamo se, da resničnih dogodkov nikoli ne bomo mogli zares rekonstruirati.

Po premieri filma sem spoznal družine padlih vojakov, ki so bile po ogledu sicer v šoku, pretresene, a obenem tudi zadovoljne. Zgodba, o kateri se doslej ni veliko govorilo, jih je travmatizirala zadnjih 20 let in veseli so bili, da so zanjo izvedeli tudi drugi.

Jasno je, da je film v domovini velika uspešnica, dobil je osem zlatih aren na festivalu v Pulju. Kako pa je z distribucijo v tujini? Predvajalo se ga je na sarajevskem filmskem festivalu, toda ali bo na rednem sporedu v kateri od držav nekdanje Jugoslavije? Načrtov za predvajanje v Srbiji najbrž ni?

Težko verjamem, da bo film v Srbiji v distribuciji, čisto mogoče pa je, da bo gostoval na kakem festivalu; bili so tudi že prvi pogovori okrog tega. Na sarajevskem festivalu so ga predvajali v spremljevalnem programu, ki je namenjen iskanju distributerjev.