Prav gotovo vam ni ušla informacija, da celovečerec Pokvarjeno predmestje, za katerega sta scenarij napisala brata Coen, v sekciji Predpremier prihaja na spored letošnjega Liffa. Po prvi festivalski projekciji - 9. novembra ob 19.00 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma - bo sledil pogovor o filmu; svoj pogled bosta prispevala filmska strokovnjaka Matic Majcen in Andrej Gustinčič.

Matt Damon, ki zase pravi, da tako temačnega lika v karieri še ni igral (pa je bil, ne pozabimo, naslovni junak v Nadarjenem gospodu Ripleyju), je v Pokvarjenem predmestju Gardner Lodge, na prvi pogled čisto vsakdanji prebivalec Suburbicona, mirnega predmestja, ki v filmu statira kot resnični Levittown. Idilična predmestna eksistenca družine Lodge se neke noči, po skrivnostnem in nasilnem vlomu dveh robatežev, sesede kot hiša iz kart. Vzporedno izvemo, da se približno takrat, poleti 1959, v sosesko priseli prva temnopolta družina, Mayersovi.

Medtem ko se skuša Gardner prekopati skozi "temno zakulisje izdaje, prevar in nasilja", kot temu pravi sinopsis filma, se Mayersovi otepajo preostalih prebivalcev Suburbicona, ki glasno protestirajo proti spremembam v njihovi do tistega trenutka popolnoma belski soseski.

Pokvarjeno predmestje je predvsem zgodba o Gardnerju Lodgeu; tak scenarij sta že v devetdesetih spisala brata Coen. A posvetimo se raje ozadju filma, ki ima v prvem tednu predvajanja v ZDA kljub zvezdniški zasedbi presenetljivo nizko gledanost.

Navdih za družino Mayersovih - igrajo jih Leith M. Burke, Karimah Westbrook in Tony Espinosa - pa sta resnična zakonca William in Daisy Myers z otroki, družina se je poleti 1957 priselila v belski Levittown. "Kupil sem hišo in v njej nameravam živeti, ne glede na vse," je takrat 34-letni William Myers izjavil za časopis The Inquirer.

A rasistični izpad zaradi njihovega prihoda se je začel skoraj takoj. Ko so Myersovi v hišo nosili pohištvo in prtljago, so jih vrli staroselci Levittowna spremljali z žvižgi in psovkami. Zaradi razbitih oken, v katera so ljudje metali kamenje, je bilo aretiranih pet ljudi.

Podobni incidenti so se vrstili več tednov, vključno z demonstracijami in shodi, na katere je prihajalo po več sto pripadnikov skupnosti. 43-letna Eva P. Dombroski, denimo, je bila aretirana, ker je hodila od vrat do vrat in ustavljala naključne avtomobile, da bi rekrutirala še več ljudi za proteste. Lokalne oblasti so vse skupaj nekaj časa tolerirale, nato pa so z odredbo prepovedale shode ljudi, ki štejejo več kot tri osebe. (Zadnji skupinski protest proti Myersovim, na katerega je prišlo 250 ljudi, se je zgodil 17. avgusta tistega leta.)

Vest o izgredih je kmalu dosegla Harrisburg in guvernerja, ki je javno obsodil "rasno nestrpnost" in v Levittown poslal patrulje, ki so razganjale gnečo pred domom Myersovih; časopisni arhivi poročajo, da je kar nekaj ljudi na lastni koži izkusilo boleči konec gumijevke.

Srhljiva peticija
Belska večina Levittowna je uporabila tudi birokratske metode: sprožili so peticijo, s katero so hoteli nabrati podporo najmanj 51 odstotkov vseh lastnikov domov v soseski. V poziv so zapisali, da sami sicer "nimajo predsodkov in ne diskriminirajo", da pa kljub temu v mestu nočejo temnopolte družine. "Kot moralni, verni in zakone upoštevajoči državljani si želimo, da naša soseska ostane zaprta skupnost in tako varuje lastne interese."

Kljub vsem pritiskom pa se zakonca Myers nista nameravala vdati. Čeprav so se tudi po tem, ko se je prvo ogorčenje poleglo, grozilni telefonski klici nadaljevali, sta v Levittonu vztrajala vrsto let, preselila sta se šele, ko je Williama služba premestila v Harrisburg.

Soseska je sčasoma postala bolj rasno mešana - a proces je bil zelo počasen, tudi zato, ker je gradbenik Levitt nakup temnopoltim prepovedoval še desetletja po tem, ko je vrhovno sodišče razsodilo, da je to neustavno.

Daisy je v ljudeh videla dobro
Čas je vendarle prinesel nekakšno spravo. Mesto je Daisy Myers leta 1999 uradno povabilo v goste in ji ponudilo uradno opravičilo; pred mestno hišo so posadili drevo, ga krstili za Ms. Daisy in priredili banket.

Daisy, ki se je je prijel vzdevek "Rosa Parks Severa", je dogodke v Levittonu leta 2005 popisala v knjigi Sticks ’n Stones: The Myers Family in Levittown. "Dobro se spominjam hudih dni in noči," piše v njej. "Ampak spominjam se tudi dobrih dni, dobrih ljudi in njihovih dobrih del, V resnici sta bila za vsak trenutek zla vsaj dva ali več lepih trenutkov."

"Mislila sem, da so se rasni odnosi v Ameriki občutno popravili," je v nedavnem intervjuju za The Hollywood Reporter komentirala Daisyjina hčerka Lynda. "Potem pa je bil Trump izvoljen za predsednika. Ljudje so dobili občutek, da lahko na glas povejo, kaj si zares mislijo. Zdaj imajo vsi proste roke, da sovražijo, kogar hočejo sovražiti. Občutek imam, da je bil na vsem skupaj obliž, ki je bil zdaj odstranjen."