Filmi 31. Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala bodo med 11. in 22. novembrom na ogled na spletu, tokrat prvič prek t. i. platforme VOD (video na zahtevo).

Sorodna novica Program 31. Liffa: Od Houellebecqa v toplicah do reportaže iz Vuhana

V program je bilo prvotno sicer uvrščenih 55 celovečernih filmov, od tega 17 iz retrospektive Federica Fellinija, pri katerih gre za filmske kopije, ki jih tako ali tako ne bo mogoče prikazati digitalno oz. na daljavo. Od 38 naslovov nove produkcije bo na spletni platformi na voljo 22 filmov, saj za druge ni bilo mogoče pridobiti pravic za spletno prikazovanje, ampak zgolj za predvajanje v dvorani.

Programski direktor festivala Simon Popek upa, da bodo druge filme lahko v kinodvoranah predvajali decembra – kajti kinematografi bodo obiskovalce v prihodnosti še krvavo potrebovali. In obratno: "Ko bo trenutne situacije enkrat konec, se bo pojavila velika lakota po druženju," je prepričan.

Popek sicer priznava, da je letošnji festival "en sam velik eksperiment", zato si odziva publike in števila gledalcev niti ne upa napovedovati. Vsem kritikom cene vstopnic – ogled vsakega filma bo stal 6,90 evra – pa že vnaprej polaga na srce: "Razumem, da se bodo marsikomu naše vstopnice v primerjavi z Netflixovo mesečno naročnino zdele drage – a vendarle gre pri Liffu za uveljavljeno festivalsko okolje, kjer ljudje pričakujejo pameten izbor filmov, razmislek o tem, kaj bomo predvajali."

Več o letošnji ponudbi svetovnih festivalov, zagati filmske industrije in prihodnosti kinodvoran pa v spodnjem intervjuju. Razkrivamo tudi nekaj naslovov letošnjega programa.

Nekaj časa je bilo videti, da boste festival lahko izpeljali v kinodvoranah in ob prisotnosti (sicer razredčenega) občinstva. So vas nove epidemiološke okoliščine, zaradi katerih je bilo treba Liffe v celoti preseliti na splet, presenetile?

Od konca avgusta naprej smo načrtovali hibridno obliko festivala, ki bi se odvijala tako v kinodvoranah kot na platformi VOD. Lokalni distributerji razumejo, da bo VOD tudi v času po covidu postal del našega vsakdana – zanima jih, kako se bodo na to odzvali ljudje. Bo to ista publika kot v kinodvoranah? To obdobje je en sam velik eksperiment. Zato se tudi tako krešejo mnenja okrog tega, kakšna cena vstopnic je poštena tako do gledalcev kot do imetnikov pravic. Predvidevamo, da si bosta z eno plačano kodo film povprečno ogledala dva človeka – kar pomeni, da bo popust večji, kot je bil prej študentski ali količinski popust v kinodvorani.

Treba je vedeti, da pravice za predvajanje filma v kinu niso iste kot za predvajanje filma na platformi VOD. Letošnji Liffe je v izvirni obliki štel 56 filmov, če upoštevamo tudi načrtovano retrospektivo Federica Fellinija. Od 40 novih filmov, kolikor smo jih imeli, smo jih na platformo VOD lahko preselili 23. Večja ameriška in zahodnoevropska podjetja preprosto nočejo odobriti pravic za predvajanje v obliki VOD.

Lani so vstopnice za posamezne predstave stale 5,70 evra (oziroma 6,40 evra za sekciji Predpremiere ter Kralji in kraljice) – a s plačilom kinovstopnice smo plačali tudi izkušnjo ogleda filma na velikem platnu in s pripadajočim zvokom. Letos bo torej cena kljub selitvi na domači mali zaslon višja?

Tako je. Cena vstopnice je v resnici največja zagata letošnjega festivala: nihče ne ve, kakšen bo odziv nanjo. Pogovore smo začeli pri vsoti deset evrov in se za zdaj ustavili pri sedmih evrih. To je malenkost več kot v kinu, čeprav so multipleksi ponekod tudi že prestopili to mejo. Cena je vedno (tudi) posledica dialoga z distributerji: velik del od 22 predvajanih filmov je v domeni lokalnih distributerjev. Če bi predvajali samo filme, za katere je licenco plačal Cankarjev dom, bi bile cene vstopnic morda nižje. Situacija ni lahka, tudi ne za distributerje, ki so v škripcih že od prvega, marčevskega zaprtja dvoran.

Ljudje bodo cene verjetno tudi primerjali s cenami ponudnikov pretočnih vsebin, kot sta Amazon Prime in Netflix. Razumem, da se bodo marsikomu naše vstopnice v primerjavi z Netflixovo mesečno naročnino zdele drage – a vendarle gre pri Liffu za uveljavljeno festivalsko okolje, kjer ljudje pričakujejo pameten izbor filmov, razmislek o tem, kaj bomo predvajali. Na Netflixovem portalu je nametanih na tisoče filmov in velika verjetnost je, da naletiš na filme, ki ne ustrezajo standardom t. i. arthouse publike, torej zahtevnejšega gledalca.

Mislite, da bo dejavnik tudi to, da smo v našem okolju še vedno vajeni piratizirati vsebine, vsaj v primerjavi z anglosaškim svetom? Ali pa smo se po zaslugi ponudnikov pretočnih vsebin tudi Slovenci počasi navadili na idejo plačevanja za filme in glasbo na spletu?

Prav gotovo se je del občinstva navadil na plačevanje, a še vedno gre za dva različna modela. Osem evrov na mesec v zameno za neomejen dostop ni enako kot slabih sedem evrov za en sam ogled enega filma. Računamo na festivalsko publiko, ki ji ni mar za popkorn zabavo. Kljub vsem omejitvam si upam trditi, da bo naš izbor dvajseterice filmov predstavljal presežek filmskega leta, kakršno koli je pač bilo. Vemo, da so skoraj vsi letošnji poletni festivali odpadli, od Cannesa do Locarna in Karlovih Varov. Razen Berlinala in rotterdamskega festivala pred prvo krizo in beneškega po njej filmov tako rekoč ni bilo. Prav gotovo imamo nabor najboljšega s teh festivalov – še več pa bomo lahko predvajali, če in ko bo festival na voljo v fizični obliki. Takrat bo na primer na ogled beneški zmagovalec Nomadland.

V resnici bi bil najpravičnejši hibridni sistem festivala, ki bi odpravil večino zagat. Cena ogleda filma v kinodvorani bi bila standardna, cena na VOD pa nižja – ljudje bi se lahko sami odločili, katera oblika jim bolj ustreza. Če bo decembra uporaba kinodvoran mogoča, bomo še enkrat predvajali filme, ki jih novembra ponujamo na platformi VOD. Seveda pa v tem trenutku ne morem obljubiti, da bo to izvedljivo.

Kakšna so torej vaša pričakovanja glede prodaje vstopnic? Kakšen je najbolj optimističen scenarij?

V tem trenutku je naš cilj izpeljati festival brez zapletov. Zaslužek seveda ni nepomemben, a dejstvo je, da je Cankarjev dom letos znižal stroške produkcije festivala. Razumem pa, kakšen pomen ima zaslužek za distributerje, ki so "na hladnem“ že skoraj celo leto; pri njih gre dejansko lahko za preživetje. Nekdo, ki je plačal od pet do deset tisoč evrov za pravice distribucije filma, ne more z njim zaslužiti samo po en evro na vstopnico – kar bi se zgodilo, če bi bila cena naših vstopnic v rangu treh evrov.

Ali ponujate gledalcem kakšen dodaten "bombonček“, na primer pogovore z ustvarjalci ali drug spremljevalni program na spletu?

Izvedli bomo nekaj strokovnih srečanj in okroglih miz v okviru spremljevalnega programa. Zavod Motovila pripravlja strokovno srečanje Pogled v prihodnost AV industrije po pandemiji. Odpadli bodo nekateri vzgojno-izobraževalni dogodki za mladino: ne zdi se nam smiselno, da bi jih še dodatno obremenjevali z dejavnostmi na spletu, saj trenutno tako opravljajo že šolske obveznosti.

Ovira za pogovore z režiserji je v tem, da na festivalu ne bomo imeli "predstav": vsi filmi bodo na voljo vseh 12 dni festivala. Kako naj torej organiziramo pogovor, da ga bodo ljudje spremljali? Srednjo pot smo poiskali tako, da avtorje prosimo, naj nam pošljejo nekaj minut dolg video, v katerem spregovorijo o zasnovi filma. A ljudje se odzivajo različno: nekateri avtorji so priložnost izkoristili za pozdravni nagovor in ne povejo ničesar o svojem procesu, o temi … Festival je med drugim tudi interakcija med ustvarjalci in občinstvom, kar je letos delno okrnjeno.

Vsi filmi bodo torej na voljo od 11. do 22. novembra. Ampak vsaka vstopnica verjetno pomeni en sam, neprekinjen ogled?

Ko kupiš kodo za določen film, si ga lahko ogledaš kadar koli v času festivala. A ko ogled enkrat začneš, ga bo treba dokončati v določenem časovnem okviru, najverjetneje štirih ur.

Letošnja svetovna festivalska scena je bila ... drugačna, če uporabiva evfemizem. Vodstvo canskega festivala je sklenilo, da je "bistvo filmskega festivala kolektivna izkušnja" in se odpovedalo virtualni izdaji. Številni drugi festivali so, nasprotno, sprejeli kompromis in se preselili na splet. Kakšno je vaše stališče glede "kolektivne izkušnje"? Manjši festivali verjetno izgubijo manj, ker za razliko od Cannesa ne stavijo toliko na prisotnost zvezd in na pridih ekskluzivnosti. Vseeno pa ima tudi Liffe za Ljubljančane izrazit element druženja. Dogodek presega golo gledanje filmov.

V smislu lokalne kulture in druženja smo izgubili veliko več kot Cannes – francoski festival, ki je strogo profesionalni dogodek, tega ne pozna, tam je vse zgolj posel. Za Liffe je odsotnost druženja velika izguba in seveda stremimo k izvedbi v živo v naslednjih letih. Nihče ne more zares vedeti, kakšna bo čez eno leto situacija s covidom, a če bodo vse kapacitete odprte, se vračamo k formatu prejšnjih let. Kdo ve, morda pa si bodo distributerji želeli tudi prisotnost filmov na platformi VOD? Gledalec iz Gornje Radgone, ki se sicer ne bi pripeljal v Ljubljano, bi si morda z veseljem ogledal film na spletu.

Ne glede na to, da je na platformi VOD v teoriji mogoče neomejeno število ogledov določenega filma, smo se zavestno odločili, da bomo ohranili enako število vstopnic, kot bi jih imel Liffe v fizični obliki. To izhaja iz naše skupne želje – zaščititi kinoizkušnjo. Distributerji in prikazovalci si ne želimo ekscesnega ogleda prek spleta. V resnici smo zelo zadržani glede napovedi, koliko ljudi bo filme gledalo prek platforme VOD, a če bi se vendarle izkazalo, da je zanimanje veliko, bodo posamezni filmi lahko "razprodani" – pa naj se zdi komu to še tako noro.

Konec koncev bo tudi Cankarjev dom v naslednjih mesecih filme z Liffa predvajal na svojem sporedu – prav tako kinematografi Art kino mreže in nekateri multipleksi. Če bi si na Liffu določen film ogledalo pet tisoč ljudi, bi izčrpali vso njegovo potencialno publiko v art kinematografih. Pet tisoč gledalcev zanje pomeni že ogromen ogled. Na Liffu poskušamo ravnati dolgoročno: prihodnost še vedno vidimo v kinodvoranah.

Morda se slabši časi v dvoranah obetajo le najkomercialnejšim ameriškim uspešnicam, zanje se zna veliko spremeniti. Na ravni umetniškega filma in festivalov pa bo kino še naprej uspešen. Ko bo trenutne situacije enkrat konec, se bo pojavila velika lakota po druženju, po obiskovanju ne samo kina, ampak tudi koncertov in gledaliških predstav. To se je pokazalo že junija, ko nas je zapoznela izvedba Festivala dokumentarnega filma pozitivno presenetila: občinstva je bilo zaradi omejitev seveda manj, a zelo malo gledalcev je vrnilo vstopnice, kupljene v predprodaji. Ljudje iščejo stik s kinom.

Kaj bomo lahko – poleg 23 filmov iz prvega "paketa" - videli na decembrskem delu Liffa, če ga bo seveda mogoče izpeljati?

Če vse skupaj odpade, bodo nekateri od teh filmov vseeno pozneje prišli v kinematografe, še posebej tisti, ki so vezani na slovenske distributerje. Za Nomadland to lahko trdim, predvsem če bo film resen kandidat za oskarje, kar vsi pričakujemo. Ostali filmi bodo verjetno počakali do naslednjega Liffa. Čisto mogoče je, da bo naslednje leto ponudba spet okrnjena: nihče še ne ve, ali bosta Berlinale in rotterdamski festival, prva dva velika dogodka leta, v 2021 izpeljana. Obstaja možnost, da bomo tudi naslednji Liffe sestavljali z zelo omejeno ponudbo.

Ta hip si ne bi želel biti v koži selektorjev Berlinala, ker res ne vem, iz česa bodo sestavili program. Produkcija je šest mesecev stala, snemanja so se počasi začela šele jeseni. A če začneš snemati film v septembru, do Berlinala prav gotovo ne bo končan – v najboljšem primeru bo to film za v Cannes. Naslednje leto bomo zamik v produkciji še vedno čutili.

Veliki filmski festivali so po navadi začetek posameznih promocijskih kampanj, ki se nato stopnjujejo v sezoni nagrad. Lani je bila za dramo Parazit odskočna deska ravno festival v Cannesu. Kaj odsotnost festivalov pomeni za letošnjo sezono nagrad, t. j. za oskarje? Ali lahko upamo na preboj neodvisnih filmov, mogoče na kakšne manj konvencionalne nominacije?

Nomadland bi bil resen kandidat za nagrade v vsakem letu, ne samo v letošnjem. V Torontu je svoj novi film predstavila Sofia Coppola (On the Rocks, op. n.), še pred koncem leta prihaja tudi celovečerec Georgea Clooneya (The Midnight Sky, op. n.) ... Veliki hollywoodski blockbusterji, ki letos manjkajo, so tako ali tako vedno v igri samo za oskarje v tehničnih kategorijah. V končni fazi bomo verjetno dobili podoben profil nominirancev kot vedno – je pa seveda veliko manj filmov na izbiro.

Akademija vse bolj resno upošteva filme, ki živijo predvsem na platformah VOD, v kinematografih pa se pojavijo samo toliko, da zadostijo pravilnikom. Ali to pomeni, da gostovanje na filmskih festivalih za studie sploh ne bo več pomembno? Bodo filmi potovali naravnost na platforme za pretočne vsebine?

Netflix bo še vedno snubil velike festivale, ker je to zanje prestiž, statusni simbol. Festival A kategorije še vedno lahko filmu ponudi veliko medijsko promocijo. Sploh pa Netflix sicer nikjer ne bi imel rdeče preproge, priložnosti, da se zvezdniki in režiser fotografirajo skupaj … Krvavo potrebujejo festival ali pa vsaj premiero v kakšnem prestižnem newyorškem kinu. Zmaga Rome na beneškem filmskem festivalu jim je neznansko godila, ker jih rešuje pred predstavo, da so zgolj odlagališče smeti in tv-serij.

Trenutno se vzpostavlja novi model, ki bo po mojem mnenju nova realnost za komercialne kinematografe: okno med kinopremiero in začetkom predvajanja filma na platformah VOD se bo zmanjšalo na tri tedne. To se mi zdi idealna rešitev tako za tiste, ki hočejo videti film v kinu, kot za tiste, ki jim je za kino vseeno. Tritedenski zamik je ogromen premik od 3- do 6-mesečnega obdobja, ki je bilo včasih zapovedano pred izdajo DVD-ja.

Kako bodo svojo trenutno zagato rešili veliki hollywoodski studii? Premiere stripovskih spektaklov in drugih blockbusterjev premikajo na poznejše in poznejše datume. Bodo morali prej ali slej kloniti in filme objaviti na platformah VOD, čeprav to ne more povrniti ogromnih finančnih vložkov? Kaj to pomeni za verige kinematografov, ki brez velikih filmov ne morejo preživeti?

Zanimalo bi me vedeti, kakšna je bila izkušnja z Disneyevim filmom Mulan – uradnih številk še nimamo. Ogled filma na platformi VOD so računali 30 dolarjev, in to poleg redne mesečne naročnine na Disney+. Treba je tudi upoštevati, da ima Disney lastno platformo, številni studii pa je nimajo. Koliko bi Netflix lahko ponudil za predvajanje Jamesa Bonda, če bi ga hotel prodati? Bondiada v kinematografih praviloma zasluži milijardo dolarjev. Toliko denarja nima niti Netflix. (Smeh.)

Najbolje se trenutno obnese čas za srednjeproračunski ameriški mainstream umetniški film, kakršne snema denimo Sofia Coppola. Taki filmi, za katere bi bil 50-milijonski zaslužek v kinematografih absolutna zmaga, veliko lažje preživijo na platformah VOD. Blockbusterji pa bodo morali počakati na kinodvorane – in upati, da se bodo ljudje pripravljeni vrniti.

Vedeti je treba tudi, da profitne margine blockbusterjev sploh niso tako velike. Če film z dvestomilijonskim proračunom zasluži milijardo dolarjev, studiu ostane razmeroma malo, ko odšteje deleže partnerjev, kinodvoran, distributerjev in promocije filma. Mogoče si kdo predstavlja, da gre v tem poslu za groteskne zaslužke, pa sploh ni tako. Glavni dobiček so studii v resnici začeli ustvarjati šele z izdajami na BluRayu in DVD-ju.

Ali obstaja utemeljen strah, da bodo ljudje v času karantene dokončno izgubili potrebo po kinematografih, da bodo naredili prehod na VOD in jih bo po koncu omejitev nemogoče spraviti nazaj v dvorane?

Verjamem, da je marsikdo že sit TV-ekrana in se želi vrniti v kinodvorano. Pred kratkim je nacionalka predvajala film Parazit, ki je lani gostoval na Liffu. Oglasilo se mi je več ljudi, ki so se tako rekoč enoglasno strinjali, da to "praktično ni isti film“, tako velika je bila zanje razlika v izkušnji ogleda. Optimist sem: verjamem, da bodo blockbusterji dejansko vrnili publiko v dvorane – ključ pa so seveda mladi, ki tovrstne filme sploh gledajo. Kako velik del filmske izkušnje bo v prihodnosti element druženja? Se bo še zbralo pet ljudi z goro pokovke, da bodo šli skupaj v kino?

Kateri festival je bil največji "bazen“ za filme, ki jih bomo videli na letošnjem Liffu? Večinoma gre za same evropske filme, z izjemo po enega iranskega (Zlo ne obstaja), kitajskega (Koronacija), ameriškega (Asistentka) in mehiškega (Volkovi).

Mislim, da se je beneški festival letos obnesel zelo dobro – tako v organizacijskem smislu kot tudi glede kakovosti filmov. Na platformi VOD bo imel Liffe sedem filmov z letošnjega berlinskega festivala, tudi dobitnika zlatega in srebrnega medveda, in šest z beneškega festivala. Nekaj filmov nosi tudi oznako "Cannes label", ki jo je canski festival delil namesto uvrstitve v tekmovalni program. Nekaj smo jih nabrali z različnih koncev: Nažgani, novi film Thomasa Vinterberga, je premiero doživel v Torontu.

Prvotno smo imeli na programu več ameriških filmov: njihova trenutna odsotnost je neposredna posledica tega, da producenti ne dovolijo njihove distribucije na platformi VOD.

Kam so se izgubili filmi ženskih avtoric? V celem naboru naštejem le Kitty Green (Asistentka) in delno Fanny Liatard (sorežiserka filma Gagarin). Ne moremo sklepati, da izbire ni bilo: beneški festival je imel v tekmovalnem sporedu rekordnih osem filmov, ki so jih režirale ženske. Prav tako so številni festivali leta 2018 podpisali t. i. parity pledge, zavezo enakopravnosti.

V prvotni izdaji – ko smo imeli še 56 filmov – je bilo od štiridesetih avtorjev enajst žensk, od tega polovica v tekmovalnem sporedu. Je to grozno razmerje?

Dva filma v ženski režiji od 22, kolikor jih je trenutno na sporedu, je slabše razmerje.

To je žal samo posledica okoliščin: vse filme, ki smo jih lahko pridobili za platformo VOD, smo uporabili. Očitno so bili ravno filmi ženskih avtoric tisti, ki bi tukaj gostovali samo na festivalu, brez licence za filmsko distribucijo v Sloveniji. Morda se je treba vprašati, zakaj je tako. Ne gre samo za težavo Hollywooda – filmi ženskih avtoric težko pridejo tudi v evropsko mrežo velikih distributerjev. Drama o splavu Never Rarely Sometimes Always, ki jo je režirala Eliza Hittman, bi prav tako letos lahko bila eden močnih kandidatov za oskarja. Za moje pojme je to najboljši ameriški film leta.

Si upate trditi, da bo najbolj katarzičen film za leto 2020, ko se vsi tako ali drugače borimo s stresom, komedija Nažgani? Thomas Vinterberg, soustanovitelj Dogme, ni ravno znan po lahkotnih filmih, a tokrat se je lotil komedije o alkoholizmu z Madsom Mikkelsenom v glavni vlogi.

V tradicionalnem letu bi bil to prav gotovo najbolj gledan film festivala, to si upam trditi. Vinterberg v zadnjem času morda ni snemal najboljših filmov, a je okrog tega filma že toliko pompa, da to sploh ni pomembno.

Veliki Francois Ozon se vrača s filmom Poletje 85, romantično dramo o odraščanju in istospolni ljubezni pred kuliso lepe pokrajine. Se lahko film izkaže za takega ljubljenca občinstva, kot se je pred leti Pokliči me po svojem imenu Luce Guadagnina?

Poletje 85 je veliko bolj "francoski“, kar v praksi pomeni bolj intelektualističen film; morda ne bo všečen tako široki publiki kot Guadagnino. Francois Ozon je v preteklosti že kdaj presenetil s kakim bolj hermetičnim filmom, a očitno mu bolj ustreza mainstreamovski okvir, kamor sodi tudi ta drama o najstniški gejevski romanci.

V tej prvi fazi festivala je v tekmovalni sekciji Perspektive pet filmov. Boste nagrado vodomec letos podelili?

Po navadi je v tekmovalnem sporedu deset filmov, letos jih je bilo v originalni različici festivala osem; svetovna ponudba je bila tokrat pač manjša. Na platformo VOD smo jih lahko preselili pet in to se mi zdi dovolj, da podelimo nagrado. Uspel nam je celo pridih mednarodnosti – ne gre samo za evropske produkcije. Sestavili smo lokalno žirijo: filme bodo presojali Zdravko Duša, Marina Gumzi in Ženja Leiler.

Letos sicer ne bo nagrade občinstva, ker je na izbiro premalo še neodkupljenih filmov, bomo pa podeljevali nagradi združenja Fipresci in Art kino mreže Slovenije ter nagrado za kratke filme.

V Perspektivah se s psihološko dramo izgnanstvo med drugim predstavlja kosovski režiser Visar Morina.

V resnici gre bolj za nemški film, ki ga je režiral kosovski režiser – čeprav je glavni lik prav tako Kosovec. Izgnanstvo ima nastavke trilerja: gre za zgodbo o človeku, ki je prepričan, da ga okolica zaradi njegove nacionalnosti šikanira. Zelo zanimiv in večplasten film, predvsem v primeru, da vemo, da Kosovo nima močne filmske produkcije.

Temo pandemije covida-19 eksplicitno načenja Aj Vejvej v dokumentarcu Koronacija.

Ne vem, če se bo sredi nove karantene še komu ljubilo gledati film na to temo (smeh), a zdelo se mi je primerno, da ga uvrstim na spored. Ne bi bilo smiselno čakati do marca in Festivala dokumentarnega filma. Aj pokaže, kako se je kitajski partijski aparat na virus odzval decembra lani, ko se Evropa še niti ni zavedala nevarnosti. Film ima pridih kontroverznosti – govori se celo, da so ga imeli priložnost na program uvrstiti selektorji Cannesa, Toronta in Benetk, pa ga nihče ni hotel. Te odločitve niso hoteli pojasnjevati, zato ostaja vprašanje, koliko političnega pritiska je bilo v igri. Vsekakor je nenavadno, da veliki festivali nočejo predvajati Aja Vejveja, ki je ključno ime sodobne umetnosti.

Sekcija Ekstravagance je okleščena na en sam film, Mandibule. Quentin Dupieux je reden gost Liffa, v tej sekciji smo ga nazadnje videli lani, s Semiš jakno.

Ekstravaganca in Panorama imata zaradi osipa na VOD-u letos vsaka samo po en film. Quentin Dupieux ima med ljubitelji žanra veliko oboževalcev, ki čakajo na vsak njegov novi film, in tudi meni osebno je ljub.

Lahko torej tudi letos izpostavite tri filme, ki jih na festivalu ne gre zamuditi?

Načeloma med favoriti ne izpostavljam filmov iz tekmovalne sekcije. Čeprav: Gagarin, ki bi v normalnih razmerah odprl festival, je res nekaj posebnega. Med ostalimi bi v trojico uvrstil Dupieuxov Mandibule, zelo ljub mi je tudi bosanski film režiserja Pjera Žalice Zberi se, babica. Moj lanski film leta pa je bil absolutno Martin Eden režiserja Pietra Marcella, močna politična drama po italijansko.