V odročni gruzijski pokrajini med vasjo na hribu in mestom v dolini poteka žičnica. Nekega dne se za službo žičničarke prijavi Iva, ki službo deli z Nino, s katero se vsaka v svoji gondoli vozita gor in dol, dokler ne mine dan. Na polovici poti se srečata, sčasoma pa začneta dolgčas monotone službe preganjati z raznimi hudomušnimi domislicami. Čeprav jima skuša zagrenjeni upravnik to preprečiti, pa se dekleti ne dasta: gondola postane vlak, avtobus, raketa in zaklonišče, peljeta se do postaje St. Moritz, v New York, celo na Mars. Meja med službo in zasebnim življenjem pa se s tem počasi, a vztrajno briše.

Več o filmu pa v spodnjem intervjuju.

Ne moremo mimo tega, da je film brez dialogov, česar niste naredili prvič. Kako ste prišli na to idejo?
Odgovorov na to vprašanje je več. Zelo težko je najti zgodbo, ki jo lahko povemo brez besed. Tudi režirati je ni lahko, saj je prepričati igralce, da jim ob tem ni nelagodno, še posebej velik izziv; obenem pa jih tudi ni veliko, ki bi jih to sploh zanimalo. In vendar je vredno vložiti ta trud, saj nam rezultat prinese to, kar film v svojem bistvu resnično je. Naj ponazorim s primerom: v najstniških letih sem naletel na knjigo Le Cinéma selon Hitchcock, ki jo je François Truffaut napisal na podlagi pogovorov z Albertom Hitchcockom. Med drugim sta se ure in ure pogovarjala o tem, kako v filmih ne bi smeli uporabljati govora, saj je ta namenjen televiziji. "Ampak, saj so vajini filmi polni dialogov!," sem pomislil (smeh).

Ljudje moje filme včasih označijo za neme, s čimer se ne strinjam, saj zvok obožujem in mu v samem procesu posvetim veliko časa in energije. Dialog v filmu zavzame ogromno prostora. Če ga odstranimo, ostane za njim praznina, ki jo moramo nekako zapolniti, zakaj je ne bi torej z zvokom? Lahko vam podam še en primer: ko gremo na prvi zmenek, vrzeli tišine radi zapolnimo z govorjenjem, da nam je ob njih manj neprijetno. Ampak v trenutku, ko smo si z nekom res blizu, ko je vez med osebama resnično močna, nas tišina ne ogroža več. Trenutek, ko v odnosu dosežemo stanje, da nam je lahko tudi tišina prijetna, je zame najbolj intenziven trenutek življenja. Isto velja tudi za film: če pomislimo na najbolj impresivne prizore v zgodovini filma, v njih skoraj nikoli nihče ne govori, saj so močne že same po sebi. Moje vprašanje je, zakaj sploh uporabljati dialoge?

Kot ste poudarili sami, je ob gondoli v sami zgodbi velik povezovalec tudi glasba. Kakšno vlogo igra v filmu?
Zame je še posebej težko sodelovati s skladatelji, saj se o glasbi ni mogoče zares pogovarjati; oni so tisti, ki jo morajo ustvariti sami. Raje kot glasbo iz ozadja, ki zgodbi narekuje čustva, vključim zvok kot enega izmed protagonistov. Ta vrsta glasbe je tista, ki v Gondoli resnično pripoveduje, saj jo dekleti uporabljata za medsebojno komunikacijo. To se odlično pokaže v trenutku, ko tamkajšnji prebivalci, ki prej do njiju niso čutili posebne naklonjenosti, zanju priredijo koncert.

Zgodba tako govori tudi o solidarnosti. Vaščani so dekletoma sčasoma povrnili to, kar jim je bilo dano.
Res je. Včasih mi kdo reče, da so moji filmi kot pravljice, vendar tega ne maram preveč, saj ni v njih ničesar, kar se ne bi moglo zgoditi v resničnem življenju. Razumem pa, da trenutno živimo v svetu, kjer je to malce težko predstavljivo – še posebej morda del, kjer ljudje iz razmeroma konservativnega ruralnega okolja tako hitro sprejmejo ljubezenski odnos med dvema dekletoma.

In vendar so film v več trenutkih kljub vsemu elementi pravljice. Ob močnih naukih je to še posebej izrazito v prizoru, ko upravnik gondole zaposli Ivo na podlagi tega, da je uniforma prav njej izmed vseh kandidatov najbolj po meri.
Prav imate. Ta del res malce spominja na Pepelko. Hkrati pa ta trenutek zame predstavlja predvsem skopost. Po smrti žičničarja je upravnik uniformo dodelil naslednji kandidatki, ob tem pa ni niti poskušal prilagoditi njenih mer. Njegovo početje je mešanica skoposti in pohlepa, saj upravnik dekletoma pobere malodane ves prislužen denar, včasih, le redko, pa jima pusti kak kovanec ali dva napitnine. Kar bi rekel, da mu najbolj manjka, je dostojanstvo.

Film je pa tudi izrazito gledališko zasnovan. Geste so poudarjene, povezavo pa odražajo tudi sami kadri. Kako vidite odnos med gledališko in filmsko umetnostjo?
Zame sta to dve precej različni vrsti umetnosti. V svojem delu raje vidim, da igralci naredijo manj kot več; vse se da povedati z očmi. To pa v gledališču preprosto ni mogoče, saj ljudje na primer v 32. vrsti ne bi mogli v celoti razumeti emocij posameznega trenutka. Včasih so moji igralci užaljeni, ko jih prosim, da ne igrajo, temveč zgolj razmišljajo. Menim, da je to skupaj s čutenjem dovolj, saj se vse izrazi v očeh; te pa so v filmu ključnega pomena. Tukaj vidim morda največjo razliko v primerjavi z gledališčem.

Odnos med dekletoma se začne s partijo šaha. Ko vzameta tega v svoje roke, postane igra njuna.
Čeprav sem o upravniku rekel veliko slabih stvari, do njega čutim tudi sočutje. Naenkrat je iz začetnega odnosa, ki ga je s šahom z Nino vzpostavil prav on, izključen. Tudi ko poskusi pristopiti k obema dekletoma hkrati, ga zavrneta. Njegova zloba tako izhaja predvsem iz osamljenosti. Izraz na upravnikovem obrazu me na neki način spominja na zapuščenega psa, v čemer vidim prav posebno tragiko ...

Zanimivo je, da je dalo pobudo za začetek odnosa tisto dekle, ki je nosilo hlače.
To je bilo pa naključje (smeh). Ves odnos se gradi na ugibanju, kdaj bo katera izmed njiju prevzela pobudo. Ta projekt mi je predstavljal še poseben izziv, saj je film dramaturško precej preprosto zasnovan. Vsebina je omejena na neke vrste dnevno rutino, v okviru katere sem želel razviti ljubezensko zgodbo.

Ob zgodbi deklet pa vzporedno kot v neki miniaturi poteka podobna zgodba majhnega fanta in dekleta, ki ponavljata vzorce svojih odraslih dvojnikov. Zakaj to "ogledalo"?
To miniaturno zgodbo sem v film vključil zato, ker v svoji repetitivnosti zgolj poudarja krog življenja, ki ga skozi osnovno zgodbo prikazujeta dekleti. Tega verjetno ne veste, a scenarij je bil prvotno napisan za moškega in žensko, vendar v procesu izbiranja igralcev nisem naletel na nobenega moškega, ki bi bil dovolj prepričljiv za vlogo ljubimca. Po drugi strani pa sta bili igralki, ki smo ju na koncu izbrali, za vlogi popolni, zato sem se odločil vzeti obe in spremeniti scenarij. Izkazalo se je, da mi ni treba spreminjati veliko več od imen, kljub temu pa je film s to odločitvijo postal nekaj popolnoma drugega. Če je prej govoril o dekletu, ki se iz mesta preseli v majhno gruzijsko vas zato, da dela na žičnici, je zdaj v ospredju odnos, ki je za tamkajšnje prebivalce sprva popolnoma nesprejemljiv. Vsako njuno še tako majhno dejanje je nenadoma problematično.

Med snemanjem sem večkrat pomislil, da bi bilo tudi za vzporedno zgodbo bolje izbrati dva fanta ali dve dekleti in tako obdržati določeno konsistenco, vendar bi s tem film postal preveč fokusiran na določeno sporočilo oz. agendo, ki pa je zame zgolj eden izmed elementov sicer veliko večje zgodbe.

Obe zgodbi nakazujeta, da je za razvoj odnosa potreben čas.
Časovni okvir dogajanja v filmu nikoli točno določen, tako da nihče ne ve zares, kako dolgo traja, da se dekleti resnično zbližata. Želel sem, da bi tovrstna interpretacija ostala v domeni domišljije gledalca. Res pa je, da so določeni kazalniki, kot je prijava za mesto stevardese, na katero Nino sčasoma dobi pritrdilen odgovor, zaradi katerega se Iva počuti izdano. Zame so vsi koraki v filmu minimalni, premikamo se milimeter za milimeter in vse, četudi pogosto nepredvidljive stvari, ki se zgodijo na tej dolgi, brezčasni poti, se mi zdijo izjemno zanimive.

Film Gondola pa ni vaš prvi film, ki je prikazan na festivalu Liffe – pred Gondolo smo si lahko ogledali sodobno reinterpretacijo zgodbe o Pepelki z naslovom Modrček. Kaj lahko pričakujemo prihodnje leto?
Moj proces ustvarjanja filma traja približno tri leta, vendar pa ravnokar zaključujem prvi film, namenjen otrokom, v katerem so glavni liki živali. Protagonist je opica, ki pobegne iz živalskega vrta zato, da osvobodi vse živali v mestu. Film pa kljub temu ni animacija, temveč igrani. Lahko se zgodi, da bo na Liffu na ogled že naslednje leto.