Pogosto nas silijo, da se prilagodimo, premislimo o prioritetah in včasih celo na novo določimo svojo življenjsko pot. Nekateri spremembe sprejemajo kot priložnost za rast in osebni razvoj, drugi jih doživljajo kot vir stresa in negotovosti. Ključno vprašanje pa je, kako se z njimi spopadamo in kaj se ob tem naučimo o sebi.

Borut Veselko je dramski igralec, ki ga poznamo tako z gledaliških odrov kot s filmskega platna, preizkusil se je tudi v direktorski vlogi, v srca številnih pa se je zasidral kot odličen televizijski voditelj. A njegova pot je sprva nakazovala povsem drugo smer. Doštudiral je medicino, tik pred začetkom zdravniške kariere pa je zavil v svet umetnosti. Medicino je izbral predvsem zato, ker se ni znal odločiti drugače, medicina pa se mu je zdela precej široka.

Njegova naravna radovednost pa ga takoj po končanem študiju medicine pripeljala še na avdicijo na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Prepričan je bil, da mu bodo tam rekli, da to ni poklic zanj, in se bo mirno, brez morebitnih obžalovanj, lahko posvetil medicini: "Potem sem imel pa to smolo, da so me sprejeli na akademijo." Spremembe načrta ni nikoli obžaloval: "Nazaj ne moreš, lahko greš le po poti naprej, pa ta zavije levo ali desno."
Borut Veselko se sprememb še danes ne boji, so mu pa seveda bolj všeč tiste na bolje.

Marsikdo pa se za spremembe ne odloči prav zlahka. Zakaj nekatere spremembe vodijo do osebne rasti, druge pa nas lahko ohromijo? Psihoterapevt Uroš Perko poudarja, da je odzivov na spremembe toliko, kolikor je sprememb, saj so te lahko majhne, velike, pompozne ali pa pridejo zelo počasi. Upor proti spremembam pa je povsem naraven. Tudi kadar bi bile spremembe zaželene ali celo nujne, se zanje ne odločimo, ker nas je celo pri izrazito pozitivnih spremembah strah pred neznanim, tako da negotovost pred novim lahko prepreči odločitev za spremembe. Čas zanje pa na koncu pride, ko nas življenje v to prisili, še dodaja Perko. "Ko je neka kriza dovolj velika, ko je travma dovolj velika, ko je neugodje dovolj veliko in pritisk po spremembah toliko naraste, da ga ne moremo več prenašati, se odločimo za spremembo." Lahko pa je pot do spremembe tudi neki uvid ali doživetje aha. Vsekakor pa nam bo težje, če se bomo proti spremembam in tistemu, kar prinašajo, borili, zato Perko svetuje, naj spremembe vzamemo kot izziv, in ne kot grožnjo.

Vsekakor pa bomo tudi spremembe lažje sprejeli, če se bomo nanje pripravili, kadar je to seveda mogoče in nas te ne presenetijo – tako kot se je to zgodilo Ninu Batagelju, ko mu je življenje načrte v trenutku obrnilo na glavo. Pri 22 letih je bil ambiciozen športnik, ki je uspešno tekmoval v hitrostnem rolanju, prostovoljni gasilec in študent multimedije. Nato pa ga je nesrečen skok v vodo prikoval na invalidski voziček. Toda življenje se takrat zanj ni ustavilo, tudi on se ni spremenil, so se pa spremenili načrti. Njegov prvi cilj je bila ponovna samostojnost. Želel je ohraniti aktivnega Nina, takega, ki gre naokoli, ki se ukvarja s športom, počne stvari, ki so mu všeč. "S poškodbo hrbtenjače živim 15 let. Brez poškodbe hrbtenjače sem živel 22 let. Kako bi šla moja pot brez poškodbe hrbtenjače, si ne morem niti predstavljati."

Tako kot mu je nesreča veliko vzela, mu je tudi marsikaj dala. Priznava, da sploh na poklicnem področju ne bi doživel toliko, kot je: "Izzivi so in izzivi bodo – če boš vztrajal pri tem, da dosežeš, kar hočeš, ali če ne vztrajaš. Ta izziv bo tam ostal, ne glede na to, ali se ga lotiš ali ne. Spremenilo pa se bo, ali ga boš premagal ali ne."

Izzivov se ne boji niti Marija Jakopin. Čeprav pravi, da se kot povsem normalen človek upira spremembam, se tudi zaveda, da se tako v naravi kot v življenju vse ves čas spreminja. Marija je diplomirala iz matematike in takoj po študiju začela delati kot programerka. Pozneje se je preizkusila še v marketingu, in čeprav je imela svojo službo rada, je pred nekaj leti sledila svojemu srcu. Pri 42 letih je diplomirala iz gozdarstva in pisarno zamenjala za gozd.

Spremembe so morda strašljive, zgodbe o spremembah načrtov, predstavljene v oddaji Ah, ta leta!, pa prav zagotovo navdihujoče.