Dr. Vesna Švab iz Centra za duševno zdravje starejših Logatec pojasnjuje, da katastrofe in vsa nenadna huda doživetja v nas sprožijo akutno stresno reakcijo. Ta se na začetku kaže kot otopelost, občutek nemoči in strah, kar se sprevrže v žalost. Tak odziv je popolnoma normalen in ga v življenju večkrat doživimo: na primer ob izgubah bližnjih, izgubi službe, neuspehih pri stvareh, ki nam veliko pomenijo, zato tem reakcijam, vsej njihovi burnosti navkljub, ni treba pripisovati patoloških znakov. Še posebej če ta stiska, nemoč, globoka žalost, ki nas ohromijo, minejo v nekaj urah, dneh ali tednih. Da je najhujše minilo, ugotovimo, ko postanemo spet aktivni in organizirano iščemo rešitve. Travme so namreč del življenja. Seveda pa lahko travma človeka tudi zlomi, a so razlogi za to navadno kompleksnejši in zlom ni posledica samo enega travmatičnega dogodka.

Kako se bomo odzvali na neki dogodek, je odvisno od življenjskih izkušenj. Pri tem je lahko starost celo prednost, saj so starejši ljudje preživeli več življenjskih preizkušenj. To je pokazala že pandemija koronavirusne bolezni, v kateri so se starejši veliko lažje prilagodili vsem ukrepom in omejitvam. Zato bi se lahko od starejših učili, kako se pobrati po negativnih dogodkih.

Kljub izkušnjam pa so posledice poplav psihično naporne tudi za starejše, še posebej tiste, ki so izgubili dom, predvsem pa predmete, ki so jih spominjali na otroštvo njihovih zdaj že odraslih otrok, na lepe družinske trenutke. Zato ni čudno, da zdaj mnogi vse svoje sile usmerjajo v obnovo in čimprejšnjo vrnitev domov, čeprav so jih sorodniki, prijatelji, sosedje lepo sprejeli in dobro skrbijo zanje. Dejstvo je, da vsak med nami potrebuje svoj prostor, kjer se počuti doma in varnega, kjer ima mir in občutek, da je na svojem in si lahko na primer skuha kavo, kadar si jo sam želi. Zato tudi za starejše krizne namestitve in odhod v dom za starejše, ker so ostali brez doma ali pa je pot do njihovih domov neprevozna, ne morejo biti trajna rešitev. Čeprav so v življenju že marsikaj doživeli, so starejši ob nenadnih spremembah najranljivejši, saj se težje prilagajajo novim okoliščinam, pogosto imajo tudi težave s spominom, razumevanjem, zato lahko postanejo tesnobni, zmedeni in padejo v depresijo. Takrat je potrebna strokovna pomoč.

Ob katastrofičnih dogodkih moramo biti posebej pazljivi na komunikacijo s prizadetimi; biti mora spoštljiva, zmerna, spodbudna, usmerjena v iskanje rešitev, ne v katastrofiranje. Nikakor ni primerno prigovarjanje, da so vse stvari, ki so jih izgubili, nadomestljive. Velikokrat je bolje, da samo prisluhnemo in sprejemamo njihova čustva, ker ljudje potrebujejo predvsem sočutje in razumevanje, torej spoštovanje. Prav tako ni primerno, da človeka, ki je doživel stisko, sprašujemo, kako naj pomagamo in kaj si želi, ker tega v trenutkih po dogodku zaradi pretresa, ki ga je doživel, ne more vedeti. Ključno je, da smo mi tisti, ki ga spodbujamo in vključujemo v iskanje rešitev ter spoštujemo njegove želje in odločitve, tudi če niso skladne z našimi. Najslabše je, da se delamo, kot da ni nič, da ga ne upoštevamo in ne slišimo; to je najhujša diskriminacija, ki so je najpogosteje deležni prav starejši.

Če pri sebi opažate, da vam je težko, da se nikakor ne morete postaviti na noge in dejavno reševati težav, se ne bojte poiskati strokovno pomoč. V Zdravstvenem domu povprašajte po Centru za duševno zdravje ali pa si na spletni strani nacionalnega programa za duševno zdravje MIRA, poglejte, kje vse lahko dobite psihološko pomoč.

Seveda pa pomoč poiščite tudi, če ste v finančni stiski ali če potrebujete pomoč pri popisu škode, izpolnjevanju vlog in podobnem. Od začetka septembra deluje klicni center s telefonsko številko 114, na katerem vam bodo pomagali z nasveti ali pa vas bodo samo poslušali, saj pravijo, da pogosto sogovornik že med pogovorom sam najde rešitev in občuti olajšanje, ker se je z nekom pogovoril. Če pa svetovalci v klicnem centru ne bodo znali takoj odgovoriti na vaše vprašanje, bodo poiskali rešitev in vas poklicali nazaj.

Včasih se človeku zdi, da je v svoji nesreči sam, a to pogosto ni res in tudi ni treba, da bi bil.

Posnetek celotne oddaje: