Včasih so se igrali tudi s punčkami, nam je zaupala dolgoletna zbiralka igrač Tatjana Bensa. Dobro se spomni svoje prve punčke. Z njo se je najraje igrala, ko je bila stara pet ali šest let, punčki izdelovalca Jugoplastike Split pa je dala ime Ljalica. Jugoplastike ni več in takšne punčke danes ni več mogoče kupiti. Gospa Bensa jo je po kar nekaj letih iskanja našla na boljšem sejmu in zdaj je del njene zbirke.

Gospa je igrače začela zbirati pred 40 leti. Za zbirko je iskala predvsem stare igrače, ki so izstopale po kakovosti izdelave, estetiki in ne nazadnje po tem, da se jim je "videlo", da so jih imeli njihovi prvi lastniki radi. Tako ima danes v zbirki kar nekaj oguljenih plišastih medvedkov, vendar prav ta oguljenost priča o tem, da so jih otroci v nekem preteklem času veliko uporabljali, jih stiskali in jih verjetno imeli radi.

Sama se spomni prav vseh igrač iz svojega otroštva, morda tudi zato, ker jih ni bilo veliko. Spominja se tudi, da je svoji hčeri želela ponuditi več, veliko igrač, a se je na koncu izkazalo, da se morda zaradi prevelikega števila ni navezala na nobeno. To je verjetno tudi ena od razlik med igračami preteklosti in sodobnosti. Danes jih je na voljo več in povprečen otrok ima več igrač, kot so jih imeli otroci prejšnje ali predprejšnje generacije.

Še ena zelo očitna razlika, na katero je opozorila prav tako zbirateljica igrač Majda Marija Sušek, pa so materiali in način izdelave igrač. Danes pri igračah prevladujeta plastika in industrijska izdelava, nekdaj pa je bilo veliko več naravnih materialov in igrače so si otroci izdelovali kar sam: čolnički iz borovega lubja, rogovi iz jelševega lubja, mizice in stolčki iz ločja, punčke iz cunj, žoge iz napihnjenega svinjskega mehurja in še bi lahko naštevali.

Dr. Tanja Roženbergar, kustosinja v Slovenskem etnografskem muzeju, pravi, da je bilo morda pri igri včasih res več iznajdljivosti in ustvarjalnosti, ker preprosto ni bilo pripomočkov za igro oziroma so si jih otroci kar izmislili. Pri tem so uporabljali predvsem to, kar so našli v svoji okolici – od kamenčkov do palčk. Pa ne samo to, igrače so bile včasih tudi statusni simbol. Kupljene igrače so bile v preteklosti predvsem v premožnejšem meščanskem okolju, redko v ruralnem.

Igrače so bile nekoč zelo drage, še dodaja Tatjana Bensa. Posebej drage so bile na primer tako imenovane karakter punčke, ki so imele obraz in glavo izdelano iz porcelana – vendar ne kar kateri koli obraz, temveč prav obraz otroka, čigar starši so takšno punčko naročili. Toda to pravzaprav sploh niso bile igrače, kajti s takimi se otroci niso smeli igrati.

Vrednost igrač je danes relativna – nekatere so zelo poceni, druge nekoliko dražje. Zares visoke cene pa danes lahko dosegajo stare igrače. V tujini obstajajo celo specializirane popravljalnice igrač, predvsem punč. V takšno popravljalnico je svojo najdragocenejšo punčko nesla tudi gospa Bensa, in čeprav so ji zanjo ponujali veliko vsoto, je punčka Françoisa Gaultiera iz leta 1880 ostala v njeni zbirki.

Morda bo imela zbirateljsko vrednost nekoč tudi nova, pa vendar ne nova igrača Konstrukta. Zasnoval jo je znani arhitekt in industrijski oblikovalec Niko Kralj, že leta 1976 je idejo tudi patentiral, uresničil pa je ni nikoli. S Kraljevo leseno modularno igračo, ki so jo oživili pred kratkim, bi se z veseljem igrali naši predniki in se bodo, verjetno, igrali naši zanamci.