Zadnje časa se iz različnih razlogov pogosto namesto z avtomobilom vozim s kolesom. Eden od razlogov je gotovo moja ekološka naravnanost, če pa sem čisto iskren, mi neskončno paše kolesariti, ker se razgibam, ker ni zastojev na stezi in ker se mi ni treba ukvarjati s parkirnimi mesti. Predvsem pa čutim ponos, saj vem, da ves tisti smrad na cesti ni nastal zaradi moje vožnje.

A pri vsem svojem trudu, da bi spremenil življenjske navade, se dostikrat počutim ogroženega in hkrati razočaranega nad tem, kakšni sebičneži smo ljudje in kaj to pomeni za naš svet ter konec koncev tudi za nas same, saj uničujemo svoj življenjski prostor. Na cesti velja zakon močnejšega in seveda zakon egotripanja, prometni predpisi in enakopravnost udeležencev na cesti pa kot da ne obstajajo. En dan, ko sem na kolesu pravilno čez zebro prečkal cesto, me je skoraj povozila gospa srednjih let in zmajevala z glavo, češ kako sem jo izsilil, saj ona pa ja sedi v svojem velikem avtu in ima zato prednost.

Podobno se mi dogaja dan za dnem in vedno bolj opažam človeško sebičnost in brezbrižnost za vse okoli nas. Mislimo le nase, kot da se naša dejanja ne dotikajo drugih ljudi in preostalega sveta. Tonemo v globalno krizo, predvsem krizo duha, in zato tudi v hudo ekološko krizo.

Samo poglejte, kdo vlada svetu. Amerika se je odrekla vsem ekološkim zavezam in na veliko poudarja svoje bogastvo, ki temelji na izkoriščanju narave. Gospod slovenski zet se nikoli ne vpraša, kaj bo pustil zanamcem, važno je le, da je njegov ego potešen. Enako je tudi drugod po svetu in enako je tudi pri nas.

Ko se lotim introspekcije, je kljub mojemu drugačnemu prepričanju tako tudi pri meni. Kakor koli se navidezno trudim delovati ekološko, sem navsezadnje tudi sam eden tistih, ki zaradi svojega udobja svinjajo svet. Vozim električni avto in se zato sam sebi zdim napreden in ekološko ozaveščen, hkrati pa pozabljam, koliko so samo baterije, ki avto poganjajo, že naredile škode. S takšnim početjem gladko ignoriram naravo in izkoriščanje šibkejših držav in si drznem celo predstavljati, kako pripomorem k reševanju podnebnih zagat.

Ker se v glavnem ukvarjam s hrano, je na mestu tudi pomislek, kaj jemo, od kod ta hrana prihaja in kako njena pridelava vpliva na naš ekosistem? Zelo, veliko bolj, kot se zavedamo oz. smo si pripravljeni priznati. Ogromen problem predstavlja že prevoz, saj vemo, kakšno onesnaženje povzročajo ladje in letala. Potem je tu pakiranje, ki ustvarja gore plastike in s tem odpadkov. Pesticidi in druga škropiva, ki omogočajo, da hrana "zdrži" dolge transporte. In tukaj je še krčenje deževnega pragozda za pridelovalne površine.

Ko sem bil pred 30 leti v Braziliji, so se bali, da bo avtocesta do Manausa uničila gozd, a je projekt zaradi pomanjkanja denarja propadel in gozd se je hitro obnovil. Ta poseg v naravo je bil v primerjavi s tem, kar se danes dogaja v imenu prehrambne industrije, minoren. Vsak trenutek zaradi tega izginejo ogromne površine pragozda. Pretirana poraba energije, neskončne količine pesticidov in še in še bi lahko našteval. Če bi vsaj malo razmišljali, kaj jemo in da ni nujno, da si privoščimo vse, kar nam trenutno zadiši, bi veliko pripomogli k izboljšanju razmer. A smo kot otroci z nizko frustracijsko toleranco – kar si zaželimo, moramo v hipu dobiti. Svet pa propada, priča smo izrednim vremenskim dogodkom, a si še kar zatiskamo oči in naprej zadovoljujemo svoj ego.

Za druge ne vem, zase pa lahko rečem, da se bom še naprej in še bolj trudil za ohranjanje narave. Zato za začetek prosim gospo pri zebri in druge voznike, naj bodo pozornejši in strpnejši do kolesarjev, ki s tem, ko se peljemo s kolesom namesto z avtom, pripomoremo k čistejšemu zraku in tako boljšemu podnebju. Saj veste, misli globalno, deluj lokalno. In en lep pozdrav vam želim.

Goveja juha z ribano kašo

Sestavine za juho:
1 goveji rep
1 bočnik
1⁄2 kg kosti
1 čebula
1 paradižnik
1⁄2 gomolja zelene
1 por
2 rdeča korenčka
1 beli korenček
1 korenina peteršilja
1 koleraba
sveži timijan
lovorov list
sol
oljčno olje

V loncu na oljčnem olju popražimo na pol prerezana čebulo in paradižnik. Počakamo, da se naredi lepa zapečena skorjica, ki bo juhi dala okus po pečenem, nato pa v lonec zlijemo 8 do 10 l hladne vode. Dodamo vse sestavine razen ličnic in juho zavremo, potem pa jo pustimo, da počasi brbota približno 3 ure.

Kot so me naučile gospe v Idriji, je vedno bolje, da ličnici prevremo v posebni posodi, nato jih speremo in dodamo v juho.

Juhi med kuhanjem s penovko pobiramo peno, ki se nabira na površini.
Še en trik za konec: ko je juha skuhana, vanjo vržemo nekaj kock ledu, okoli njih se bo zaradi ohladitve nabrala mast, ki jo poberemo z zajemalko.

Sestavine za kašo:
150 g ostre moke
1 jajce
ščepec soli

Iz sestavin zgnetemo trdo kepo testa (če se preveč drobi, lahko dodamo malo vode ali si zmočimo roke), ga zavijemo folijo in pustimo počivati pol ure. Nato ga na izbrano površino (desko ali krožnik) naribamo s strgalnikom in naribano kašo enakomerno razprostremo. V slanem kropu jo kuhamo 8 do 10 minut. Če pa jo želimo shraniti za kasneje, jo pokrijemo s čisto krpo in pustimo, da se posuši.

In en velik dober tek!