O tem se voditelj David Zupančič, zdravnik specialist infektolog, pogovarja z gostoma, specialistko družinske medicine, Ano Perdih, asistentko na katedri za družinsko medicino na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani in družinsko zdravnico pri zdravstvenem zavodu Revita, ter specialistom medicinske biokemije, prof. dr. Darkom Černetom s Kliničnega inštituta za klinično kemijo in biokemijo UKC Ljubljana in Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

"Ali izvid krvne preiskave pove več kot klinični pregled in bolezenski znaki, torej anamneza bolnika?" vprašuje voditelj, malce provokativno, dr. Ano Perdih.

"Vsaka od teh preiskav ima svojo vlogo v procesu odločanja," odgovarja zdravnica. Na splošno še vedno velja, da večino podatkov za diagnozo zdravnik dobi z dobro anamnezo. Pomembno je, kaj bolnik pove o svoji težavi in kako odgovori na vprašanja, ki mu jih nato postavi zdravnik. Po kliničnem pregledu pa zdravnikov razmislek o tem, kaj bi lahko bil razlog, kakšna bo diagnoza v ozadju teh težav. Laboratorijski izvidi pa jo ali potrdijo ali pa ovržejo.

Voditelj soglaša s takim sosledjem v procesu diagnosticiranja, kajti možnih preiskav je res ogromno in zato se včasih pojavi skrb, koliko krvi je potrebno za preiskave, posebej vsakodnevne. Kaj vse lahko pove ena kaplja krvi, to vprašanje zato voditelj postavi prof. dr. Darku Černetu.

"Ena kaplja krvi danes zadošča, da naredimo ogromno število preiskav, in tudi vedno več," odgovarja prof. dr. Černe. Koliko je to, pa seveda določa razvoj analitskih metod in inštrumentalnih tehnik ter možnosti, kje se lahko uporabijo. Strokovnjaki laboratorijske medicine pa so načeloma dolžni spodbujati čim manjše odvzeme krvi, etična načela, ki veljajo na tem področju, in pa načelo enkratnosti biološkega vzorca.

"Predstavljajte si nedonošenčka, ki tehta samo tisoč gramov, ko moramo iz resnično majhnega volumna krvi narediti, kar se da največ mogoče," slikovito pojasni. Problem je enak tudi pri odraslih, in sicer pri tistih bolnikih, pri katerih je potrebno zelo veliko število odvzemov. Vsako leto se odvzamejo velike količine krvi predvsem sladkornim bolnikom, dializnim in rakavim bolnikom.

"Skrb glede tega torej ni odveč," meni voditelj, "kaj pa pravita na tezo, da je naš krvni odtis, nekako tako kot prstni odtis, edinstvena slika, nihče drug nima enake. To vidimo tudi v kriminalističnih serijah, kaj vse nam lahko izda kri," zanima dr. Zupančiča.

"DNK je prva taka stvar, ki se razlikuje. In potem še mnogo dejavnikov, ki so od posameznika do posameznika zelo različni," odgovarja dr. Perdih. Prof. dr. Černe pritrdi tezi, da je kri edinstven "prstni odtis" preiskovanca. Slaba polovica krvi so celice, to prikazuje tudi grafična podoba na ekranu, dobra polovica pa je voda, v kateri je raztopljenih na tisoče različnih spojin. In te spojine in njihove koncentracije so specifičen prstni odtis posameznika.

"V tej vodi biološkega vzorca, v tej plazmi, najdemo tudi DNK. In to zunaj celice. V plazmi nosečnice najdemo njen DNK in tudi DNK ploda," poudari prof. dr. Černe. To je lahko podlaga za diagnostiko, kajti z analizo je mogoč neinvaziven vpogled v genomske značilnosti ploda. Plazma nosečnice je edinstven prstni odtis ne le nosečnice, temveč tudi bodočega otroka.

"Ko zdravnik naroči hemogram, torej krvno sliko, katere informacije zdravnik išče?" zanima voditelja dr. Zupančiča.

"Hemogram prikaže krvne celice, rdeče in bele krvničke, krvne ploščice, in že samo njihovo število, velikost in oblika nam lahko zelo veliko povedo. Iz hemograma je mogoče prepoznati različne diagnoze," odgovarja dr. Perdih.

Tako lahko zdravnik razlikuje med virusno in bakterijsko okužbo, prepozna slabokrvnost in do neke mere tudi razloge zanjo, pa motnje strjevanja krvi. Hemogram je zelo povedna preiskava, čeprav je najosnovnejša.

Velikokrat si tudi bolniki želijo sami razvozlati vsaj en del podatkov na njem. "Ali je to smiselno," sprašuje voditelj, "ali pa je prav, da mu te podatke razloži strokovnjak? "

Dr. Perdih pritrjuje, da je danes mogoče dobiti veliko informacij na spletu in v literaturi, vendar pa le strokovnjak zna te podatke umestiti v kontekst, kajti laboratorijski podatki so brez kliničnega ozadja, ki si ga ustvari zdravnik, bistveno manj povedni. Da to drži, meni tudi dr. Zupančič in to ilustrira z zgodbo z urgence, ko je neka gospa prišla po razlago krvnega izvida, ki ga je sama naročila, na njem pa je bila razvidna povišana sedimentacija. "Kako se torej na krvnem izvidu kažejo vnetja in akutna stanja?"

Hemogram seveda pokaže vnetje, pomaga pa tudi razlikovati med virusno in bakterijsko okužbo, odgovarja dr. Perdih. Eden izmed osnovnih pokazateljev okužbe je t. i. CRP, cereaktivni protein, beljakovina, ki nastaja v jetrih ob vnetjih. Normalna vrednost je pod 5 miligrami na liter. Pri virusnih okužbah se poviša le malo, včasih sploh ne, pri bakterijskih pa je lahko zelo visok. Drugi pokazatelj, ki je v pomoč pri diagnostiki, pa je t. i. bela krvna slika, levkociti, ki pri virusni okužbi niso visoko povišani, pri bakterijski pa zelo. Nevtrofilci, ki so mediatorji vnetja, so v tem primeru glavni odgovor organizma na bakterijsko okužbo.
"Pomembno pa je pri tem vedeti," pravi dr. Zupančič, "da CRP, ki ga ljudje dobro poznajo iz izvidov, ni edini pokazatelj stanja bolnika, saj so enako ali morda še pomembnejši v določenih primerih drugi pokazatelji."

Na odvzem krvi se je treba pripraviti, da bo izvid čim bolj pravilno prikazal dejansko stanje v telesu. Kako, prikaže prispevek iz laboratorija. "Najprimernejši čas za odvzem krvi je zjutraj," pojasni Bianca Bevc iz laboratorija Medicare Plus, "ker so bile referenčne vrednosti preiskav oblikovane na bioloških vzorcih, ki so bili vzeti med sedmo in deveto uro zjutraj." Čez dan se namreč vsebnosti nekaterih snovi v telesu spreminjajo, zato lahko napačen čas odvzema povzroči, da so njihove vrednosti prenizke ali previsoke. Izvidi pa napačni. Drugi razlog za jutranji odvzem krvi pa je ta, da je pacient zjutraj najlaže tešč. To pomeni, da osem do dvanajst ur pred odvzemom ne zaužijemo ničesar, pijemo lahko samo vodo. Že štiriindvajset ur pred odvzemom pa je dobro, da ne pijemo alkoholnih pijač, kave, pravega čaja ali energijskih pijač.

Pred odvzemom krvi se mora pacient tudi umiriti. Dobro je, da že kak dan prej ni pretirano fizično aktiven, saj to lahko vpliva na spremenjenost določenih analitov v krvi, posebej opazno pri ledvičnih , jetrnih in tudi drugih testih. Neteščost pa lahko moti tudi laboratorijsko analizo samo, serum je lahko namreč moten. Moti pa tudi rezultate analize. Če pacient ni tešč, je povišan krvni sladkor in tudi inzulin in v takem primeru lahko to vodi do zmotne diagnoze.

Ni pa treba biti tešč za hematološke preiskave in preiskave ščitničnih hormonov. Za slednje je bolje, da se kri odvzame po enajsti uri. Vendar zdravniki po navadi naročijo več analiz hkrati, zato je treba dosledno upoštevati njihova navodila ob napotitvi v laboratorij.

V studiu se pogovor suče o vrednostih jetrnih encimov in maščob v izvidih nekaterih pacientov po velikonočnih praznikih, ko so bila izmerjena dramatična odstopanja, vendar kratkotrajna. "Lahko pa se tako povišanje kaže še dlje, tudi take izvide smo videli," komentira prof. Černe. Zadnjih 12 ur pred odvzemom za jetrne preiskave velja jesti bolj malo maščob, večjih mastnih obrokov pa ne 24 ur pred preiskavo. Če nismo ravnali tako, je dobro o tem povedati zdravniku.

"Kaj pa bi rekli o diferencialni krvni sliki," sprašuje voditelj dr. Ano Perdih.

"Ta krvna slika oziroma izvid razdeli bele krvne celice na različne vrste belih krvnih celic, saj so različne vrste povišane ali pa znižane ob različnih stanjih. Vrednosti MCV in MCH pa sta iz rdeče krvne slike, iz njih lahko prepoznamo slabokrvnost, anemijo, kadar je hemoglobina v krvi premalo. Posledica anemije je, da tkiva dobijo premalo kisika in zato se človek ne počuti dobro. Utrujen je, zaspan, zadiha se, ko gre po stopnicah," odgovarja dr. Perdih.

"Poleg kisika se po krvi prenaša še marsikaj ključnega. Kako je v teh letih napredovala diagnostika rakavih tumorskih označevalcev?" zanima voditelja dr. Zupančiča.

"Vsekakor na tem področju laboratorijska diagnostika zelo napreduje, danes so te preiskave tudi enostavno dostopne, cene so na ravni cen osnovnih živil. Cena preiskave PSA, ki je razmeroma dober označevalec raka prostate, je 6,50 evra. In čeprav je v začetku treba naročiti dve preiskavi, to ni drago," odgovarja prof. Černe. "In lahko reši življenje, če je pravočasna," pritrdi voditelj.

Drugi tumorski markerji so nekoliko dražji, a še vedno dostopni, meni prof. Černe, od 11 do 17 evrov. Tudi za tumorske markerje kakor za druge laboratorijske preiskave velja, da se vedno naročajo glede na njihovo pričakovano občutljivost in specifičnost in glede na celotni namen naročila. Večina tumorskih markerjev danes nima dobre diagnostične občutljivosti, so pa zelo dobri za spremljanje bolnika, za ocenjevanje uspešnosti zdravljenja, za diagnostiko recidiva bolezni. Tumorskih markerjev, ki so uporabni tudi za diagnostiko, danes ni veliko, a tudi obstajajo.

"To je pomemben poudarek," meni voditelj, "sicer bi morda vsak želel vse te markerje pri sebi pogledati dvakrat na leto in na tem graditi diagnostiko, tega pa nikakor ne svetujemo," sklene voditelj dr. Zupančič.

"Nenormalen izvid krvi ne pomeni vselej bolezenskega stanja. Ko gre za občutljivost in specifičnost, in če je ta nižja, kot je lahko na primer pri tumorskih markerjih, se lahko zgodi, da kaj drugega moti preiskavo. Nas pa lahko rezultat skrbi, čeprav ni razloga za to," pravi dr. Zupančič.

"Še iz časov študija nosim s seboj misel, da zdravnik ne zdravi izvidov, ampak zdravi bolnika. Poznati mora njegovo zgodbo, težave, zdraviti njega, ne pa številk na izvidih," pritrdi dr. Perdih. "Zgodi se tudi, da so rezultati zunaj referenčnih vrednosti, pa ne ukrepamo. To poznamo kot odprto čakanje, pacientu se dajo navodila, naročimo ga na kontrolo, spremljamo, kaj se bo zgodilo. Včasih je treba na podlagi vsega narediti nov premislek o celotni sliki in diagnozi in včasih je zato treba ponoviti tudi laboratorijsko preiskavo."

"Če sumimo na neko bolezen srca, bomo izbrali drugačne preiskave, kot če sumimo na bolezen jeter, ledvic, slinavke. Tu je zelo pomembno znanje zdravnika," poudari voditelj. Dr. Ana Perdih se strinja; zdravnik naroči preiskave, s katerimi želi dobiti podatek, ki mu bo pomagal ali v diagnostiki ali v zdravljenju. Ker je preiskav veliko, mora vedeti, kaj naroča, zato da ve, kako mu bo izvid v pomoč. Pri srčni funkciji je troponin zelo uporabljana preiskava v urgentni medicini. "Včasih se zgodi, da EKG ne pokaže infarkta, troponin pa pokaže, da se vendarle nekaj dogaja, zato lahko uvedemo zdravljenje, preden spremembe pokaže EKG." Kreatinin se spremlja ali zaradi napredovanja ledvične bolezni ali zaradi nadzora nad učinkom zdravila na ledvično delovanje, ki je zaradi zdravila lahko slabše.

Voditelj dr. Zupančič ugotavlja, da je zaradi pomena takih preiskav pomembna tudi njihova dostopnost, ki pa je slabša v perifernih pokrajinah Slovenije. Prof. Černe se strinja s pomenom dostopnosti, saj je preiskav danes ogromno in so nepogrešljive pri obravnavi bolnika. Celotna biolaboratorijska medicina namreč vitalno odloča pri 75 odstotkih odločitev.

Za konec voditelj dr. Zupančič in Jakob Šarc, študent medicine iz Zveze študentov medicine in projekta Za življenje Ljubljana, ki izvaja brezplačne delavnice prve pomoči, svetujeta, kako krvavečemu uspešno zaustavimo krvavitev. Od najblažje kapilarne krvavitve do resnih, lahko tudi usodnih venske ali arterijske krvavitve.