V Svetovalnem servisu se je novinarka Nataša Rašl pogovarjala s socialno pedagoginjo in svetovalko za partnerske odnose Melito Kuhar Pucko. Delovnoaktivni ciklus se v zrelih letih konča, pride čas upokojitve in kar naenkrat imajo ljudje več časa. Takrat ljudje po navadi naredijo življenjsko inventuro. »Inventura pomeni, da se ozremo nazaj, da pogledamo, kaj smo dosegli v življenju, na področju dela, kako je z otroki, morebitnimi vnuki in tudi kaj nas čaka še naprej. Zelo pomemben je tudi odnos s partnerjem, kaj in kako v naslednjih desetletjih,« pravi socialna pedagoginja in svetovalka za partnerske odnose.

Srečuje se tudi s številnimi pari, ki iščejo izhod iz zakonov, za katere imajo občutek, da so v njih ujeti že več let. »Svetujem, da se kljub vsem zadržkom in tabujem, ki so še vedno v naši družbi, obrnejo po strokovno pomoč.« Ko imamo sami težave, težko uvidimo, kaj je tisto, kar nas ovira in kje je izhod, nevtralna oseba pa nam lažje pomaga pri iskanju rešitve.

Pripravljenost, volja obeh partnerjev je nujen pogoj za reševanje težav, zelo pomembno pa je tudi spoštovanje na novo dogovorjenih vzorcev, poudarja socialna pedagoginja.

Na vprašanje, ali so kakšna leta, ki so najbolj kritična za ločitev ali razdor razmerja, odgovarja, da pravil ni, kritična so lahko vsa leta. »Pregovorno po sedmih letih lahko pride do prve krize, tako da se s fenomenom razdora srečamo kar hitro. Dostikrat pride do večjih trenj po rojstvu otroka, vsekakor pa ni več tabu iti narazen tudi v zrelih letih,« pojasnjuje strokovnjakinja.

Marsikdo misli, da po 20 ali 30 letih zakona ni težav, kar pa ni res. Kar malce se pozabi, da imajo babice in dedki v svoji zvezi enake težave kot mlajši pari, vendar se o tem očitno ne govori na glas, pravi Kuhar Puckova. »Mogoče je še vedno to stigmatizirano, češ, saj bomo potrpeli, če smo potrpeli že 20, 30, 40 let, bomo pa še teh nekaj. Me pa veseli, da se ta trend spreminja.

Kot pravi, v njeno svetovalnico prihajajo pari, ki si želijo skladne odnose, četudi so padli v rutino, in želijo vedeti, ali se da kaj narediti in premagati rutino, v kateri so se znašli.

Kako lahko partnerja ohranita bližino, ko gredo otroci od doma?
Sindrom praznega gnezda je velika preizkušnja in test za oba. »Vedno poudarjam, da skozi samo trajanje zakonske zveze negovanje odnosa, komuniciranje, spoštovanje, ljubečnost in tudi različnosti partnerjev. Ko ostanejo sami, naj se posvetijo drug drugemu in iščejo skupne interese, ne pa, da iščejo kreg, očitke in da se prepirajo, kdo ima bolj prav."

Pri parih, ki se tudi na stara leta prepirajo, je pogosto, da njihovi otroci zgodaj odidejo od doma in pogosto ponovijo družinski vzorec: se hitro poročijo in ponavljajo prepiranje.

Zdrav odnos med zakonca pomeni, da se znata pogovarjati o vsem. »Ne samo, o tem, kdo si bo prilastil daljinski upravljalec, temveč o vseh drobnih zadevah, ki tvorijo vsak hip življenja. Mogoče se sliši nerealno, vendar je dejstvo, da naše življenje tvorijo majhni trenutki, in zelo pomembno je, da vanje dajemo ljubezen, pozornost in zdravo, dvosmerno komunikacijo,» pravi strokovnjakinja.

Kot otroci nehote ponotranjimo vzorce, prek katerih pozneje tudi delujemo, neko dediščino naših staršev. Če so ti vzorci na en način težki, se to nehote prenaša naprej. In ti otroci bodo te vzorce prenesli naprej. Pogovor o otroštvu je zato pomembna stopnja v razvijanju partnerskega odnosa. »Svetujem, da se skozi svetovalni proces dotaknemo tudi otroštva, da vidimo, kakšni vzorci so ponotranjeni pri enem in drugem. Da vidimo, zakaj se mogoče pri zelo preprostih konfliktih odzoveta zelo različno,« pravi Kuhar Puckova.

Če partnerja ugotovita, da je bolje, da se razideta, je to težka odločitev, ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju sta. »Odgovornost je na ramenih para. Ni več noben tabu, da se tudi v zrelih letih ločimo. Mnogokrat slišim pripombo, češ, kaj bodo pa drugi rekli ali pa mi že 30 let hodimo s tremi drugimi pari na smučanje in počitnice, ne moreva se midva prva ločiti. In potem se ohranja ta začaran krog: ker se kakor ne spodobi iti narazen, ostanemo v zvezi, ki ni zadovoljujoča, ki povzroča jezo, frustracije, žalost in stres, čeprav smo nezadovoljni.«

Kako opraviti z občutkom strahu »ostati sam« na stara leta?
Mislim, da je ta strah ostati sam tudi v mlajših letih, seveda je pa prisoten tudi na stara leta, ko smo tudi fizično šibkejši. »Obenem pa se je treba vprašati, ali nam to, da smo z nekom v jezi, strahu in obupu, odtehta to, da bi lahko nekaj leti preživeli v miru s samim seboj, v neki kakovosti življenja, četudi smo pri tem sami,« še pravi socialna pedagoginja.

Če se dva odtujita, je pametno, da poiščeta strokovno pomoč. »Vedno se da nekaj narediti.« Pari se lahko obrnejo po pomoč v različnih svetovalnicah, pri zakonskih in družinskih terapevtih in psihoterapevtih in drugje. Svetovalka ob tem poudarja, da je pomembno, da nikogar ne silimo k obisku terapevta, da si mora to vsak posameznik želeti.

Njene izkušnje kažejo, da moški težje prenašajo ločitve kot ženske. "Moški so na en način slabše pripravljeni za negotovost, ki jih čaka, ko ostanejo sami. Pri teh intimnih zadevah so zelo občutljivi in negotovi in ni to enoznačno, kot se mogoče kaže na prvi pogled."

Pomembno vlogo v odnosu, tudi v zrelih letih, ima spolnost. "Zdrava spolnost pomeni, da si dva zaupata, da si želita drug drugega, gre tudi za obliko komunikacije," pravi strokovnjakinja in ob tem dodaja, da je spolnost še vedno tabu, številni pari se o njej težko pogovarjajo.