Ponekod so z njo barvali stene, saj preprečuje plesen, še danes pa jo dodajajo v različna živila in pijače ter uporabljajo v kozmetiki. Cenjena je bila tudi pri Grkih in pozneje Rimljanih. Po padcu rimskega imperija se je njena uporaba za nekaj časa zmanjšala in se znova uveljavila predvsem v zdravilstvu po samostanih vse do 16. stol.

Pridobivajo jo iz posušene korenine
Kurkumo uvrščamo poleg ingverja, kardamoma in galganta v družino lilijevk oziroma pod pikantne lilije. Pri nas jo sadimo kot lončnico ali na vrtove in ni primerna za prehrano. Pred zimo jo morate izkopati, sicer ne bo preživela. Kurkumo pridobivajo iz korenike, ki jo prekuhajo, posušijo in nato zmeljejo v prah. Vsebuje 3‒5 odstotkov eteričnih olj in 4‒6 odstotkov kompleksa kurkumina in njemu podobnih snovi, pišejo strokovnjaki v knjigi Ščepec rešitve.

Kemijska sestava je podobna kot pri ingverju in galgantu, čeprav kurkuma ni ostrega okusa, vendar je bolj grenka v primerjavi z njenimi sorodnicami. Že v enem gramu kurkume je več mangana, kot ga potrebujmo dnevno. Ureja prebavo in krepi delovanje jeter Kurkuma spodbuja prebavni sistem, saj poveča proizvodnjo in izločanje žolča, zato je koristna za tiste, ki imate slabšo presnovo ali je delovanje jeter in žolčnika ovirano zaradi različnih razlogov. Kurkuma ravno tako povečuje krčenje žolčnika in s tem izboljšuje praznjenje žolčnega mehurja, kar je koristno za preprečevanje nastajanja žolčnih kamnov.

Po eni izmed študij, ki so jo naredili, naj bi kurkuma delovala proti bakteriji, ki povzroča vnetje žolčnika. Strokovnjaki jo priporočajo tudi tistim, ki nimajo več žolčnika, saj povečuje izločanje žolča iz jeter, s tem pa boljšo presnovo maščob. Pomaga tudi trebušni slinavki pri razgradnji ogljikovih hidratov. Z novejšimi raziskavami so potrdili, da zmanjšuje holesterol v krvi in krepi srčno-žilni sistem, ureja težave s povečanjem želodčne kisline in lajša zdravljenje razjed na želodčni sluznici. Tradicionalna medicina jo priporoča tudi pri kolikah in napenjanju.

Lajša bolečine ter blaži vnetja in edeme. Ob izvinih in hematomih lahko uporabite kurkumo, zmešano z medom. Poparki iz mleka in kurkume pa pomirjajo kožo. Sodobna znanost posveča veliko časa raziskavam kurkume v povezavi s protivnetnim delovanjem. Poznana je kot močan antioksidant in spodbuja izločanje glutationa, ki ščiti celice pred strupi. Ponekod jo uporabljajo tudi za zdravljenje kožnih in rakavih obolenj, kar je najbolj izraženo pri celicah prebavnega sistema, so pokazali nekateri poskusi.

Priporočljivo je zaužiti od enega do treh gramov kurkume na dan
Kljub številnim zdravilnim učinkom pa kurkume ne uporabljajte v visokih odmerkih, opozarjajo strokovnjaki, da ne dosežete nasprotnih učinkov, kot je na primer pretirano krčenje prebavnih organov. Znanstveniki priporočajo uživanje 1‒3 grame kurkume na dan ob ali po hrani. Le pri ljudeh z žolčnimi kamni je potrebna večja previdnost, saj lahko aktivno izločanje žolča in krčenje žolčnika sproži premik kamnov. V teh primerih je priporočen le en gram na dan.

Previdni bodite tudi, če uživate zdravila za redčenje krvi. V teh primerih se o njeni uporabi posvetujte z zdravnikom, svetujejo strokovnjaki.

Dodajte jo jedem z ogljikovimi hidrati
Pri nas je najbolj poznana začimbna mešanica kari, v kateri igra kurkuma osrednjo vlogo. Prepoznamo jo po rumeni barvi in lesno-cvetnem vonju. Dodajte jo jedem z veliko ogljikovimi hidrati, kot so rižote, krompir, testenine, stročnice in enolončnice, ki bodo tako lažje prebavljive. Dobro se ujame tudi z jajčevci, špinačo, perutnino in ribami. Ublaži ostrino paprike in čilija. Dodajajo jo različnim jedem za obarvanje, na primer juham, sadnim sokovom, likerjem, gorčici idr.

Uporabljajte jo skupaj s česnom, koriandrovimi semeni, cimetom, baziliko, ingverjem idr. Učinkovita je tudi kot zaščita žit, riža in moke pred črvi in molji. Hranite jo v dobro zaprti posodi na hladnem. Kurkumo so zaradi njene zlato rumene barve včasih uporabljali namesto dragega žafrana, zato jo imenujejo tudi lažni žafran. Sicer pa razen barve nimata nič skupnega. Kakovost in aroma se pri ponudnikih razlikujeta, zanjo pa je značilen vonj po svežem senu in lesu. Hranite jo v temni in dobro zaprti posodi na sobni temperaturi, tako lahko njeno aromo ohranite tudi do enega leta.