Klinčki, cimet, muškatni orešček, kardamom in piment so tradicionalno začimbe, ki jih povezujemo s hladnejšim delom leta, še najbolj pa z decembrom – pa naj bo to v kuhanem vinu, ki ga v "veselem" mesecu strežejo praktično na vsakem koraku, ali medenjakih, po katerih ta mesec pogosto diši iz kuhinj.

Vsem omenjenim začimbam je skupno, da si brez njih božične peke ali kuhe ne znamo predstavljati, pa tudi to, da izvirajo iz tistih delov sveta, kjer božič ni ravno tradicionalni praznik – in kjer zime, kot smo je (bili) vajeni v Evropi, ne poznajo. Kako so torej postali sinonim za decembrska praznovanja?

Odgovor ni presenetljiv: vse omenjene začimbe so bile še pred nekaj stoletji v Evropi tako redke, da so jih uporabljali le najpremožnejši in še to le za najsvetejše verske obrede. Ker je božič drugi najpomembnejši krščanski praznik (za veliko nočjo), je bilo to tudi eno od tistih obdobij v letu, ko so veljaki odprli svoje skrinjice "jedilnega zlata" in je iz njih omamno zadišalo. Začimbe so uporabljali tako v kulinariki kot za osebno higieno, zdravljenje različnih tegob in, kot omenjeno, v verske namene.

Začimbe so del kulinarike že tisočletja, a večina med njimi ni ravno domača v Evropi, kar je posledično pomenilo, da so bile te surovine ene najdražjih, vrednejše celo od zlata. Nekatere so svojo ceno obdržale do danes (na primer žafran), druge so postale čisto običajen dodatek na jedilni mizi (npr. poper).

A ravno dejstvo, da začimbe v Evropi niso doma, je bil razlog za pehanje po odkrivanju novih trgovskih poti v srednjem veku, saj so srednjeazijski in afriški posredniki ohranjali monopole nad dobavo, kar pa mnogim evropskim veljakom – milo rečeno – ni bilo najbolj všeč, zato so precej sredstev vlagali v odkrivanje poti, ki bi "celinske" posrednike zaobšle.

Sčasoma se je trgovina z začimbami razširila – tako z odpiranjem novih pomorskih poti kot z brutalnim kolonializmom –, dobrine so postale dostopnejše, to pa je pomenilo tudi, da si jih je lahko privoščilo vedno več ljudi, ki so ob praznikih svoje premoženje razkazovali tako, da so se z njimi odišavili sami ali pa so odišavili svojo jedačo in pijačo.

Lubje cimetovca kot obvezna sestavina medenjakov

In iz česa so oz. od kod izvirajo najbolj priljubljene začimbe? Najbolj dišeč med njimi, cimet, je v bistvu posušeno notranje lubje zimzelenega drevesa iz družine lovorovk, cimetovca, ki izvira iz današnje Šrilanke, ta in podobne vrste cimetovcev pa danes rastejo na širšem območju jugovzhodne Azije, od Indije do Indonezije, prenesli so ga tudi v Južno Ameriko. Danes ga uporabljamo v številnih "zimskih" jedeh, je obvezna sestavina medenjakov in drugih za december značilnih piškotov, pa tudi različnih grogov, kuhanega vina, kompotov in čajev.

Klinčki so sušeni cvetni popki rastline iz družine mirt in so ena najbolj aromatičnih začimb. Izvira predvsem iz Indonezije in Madagaskarja. Popke naberejo pred cvetenjem in jih posušijo, da postanejo zelo trdi. Klinčki se med kuhanjem nikoli ne zmehčajo, njihova oblika pa spominja na žeblje, kar je tudi razlog, da je njihovo staro slovensko ime nageljnove žbice.

Muškatni orešček in muškatni cvet sta začimbi, ki ju pridelujejo iz muškatovca, drevesa, ki je doma v jugovzhodni Aziji. Zimzeleno drevo zraste do 15 in celo 20 metrov visoko in vsako leto na njem zraste do 2000 marelicam podobnih plodov. V notranjosti imajo kot manjši oreh velika rjava semenska jedra (muškatni orešček), ki jih obdaja rdeč semenski ovoj. Muškatni orešček je seme, muškatni cvet pa njegova posušena rdečkasta obloga. Danes največ muškatnega oreščka pridelajo v Indoneziji in v Grenadi.

Diši kot mešanica treh začimb, a je čisto samosvoj: piment

Še najmanj splošno znan je izvor pimenta (v angleščini allspice) – gre za posušene nezrele jagode pimentovca, do 10 metrov visokega drevesa, ki raste izključno na Velikih Antilih, v južni Mehiki in delih Srednje Amerike. Vsi poskusi, da bi drevo gojili v podobnih podnebnih okoljih drugje po svetu, so bili neuspešni. Ker je vonj posušenih in zmletih jagod nekakšna mešanica vonjev cimeta, muškatnega oreščka in klinčkov, tudi njegovo ime – zanimivo, tako v slovenščini kot v angleščini – odraža mešanje omenjenih začimb, čeprav ne gre za to.

Ingver, korenika, polna zdravja

Med tipično decembrske vonjave prištevamo tudi ingver, ki pa se od prej omenjenih ne razlikuje le po vonju, ampak tudi po dejstvu, da gre za koreniko in ne za plod rastline. Ingver je ena najdlje poznanih začimb – izvira iz jugovzhodne Azije (je pomemben del tradicionalne kitajske medicine), na zahod pa se je razširil že v 1. stoletju našega štetja.

Že stoletja se uporablja pri tradicionalno zimskih tegobah, kot so prehladna obolenja, kar je verjetno tudi razlog, da nam je decembra – skupaj z drugimi že omenjenimi – tako domač.

Med manj znanimi "decembrskimi" začimbami sta še kardamom, ki je posušeno zrno iz strokov drevesa, ki spada v družino ingverjevk, in zvezdasti janež, ki pa je razmeroma mlada začimba – tako se uporablja šele zadnjih 500 let, pred tem so ga pretežno uporabljali kot kadilo ali v zdravilstvu. Njegov okus spominja na kombinacijo nam dobro poznanih komarčka, janeža in sladkega korena, zaradi česar postaja vse bolj priljubljen pri peki slaščic.