Dolga leta je ljubiteljsko plesala latinskoameriške in standardne plese, potem pa se je tovrstno plesno udejstvovanje končalo, zato je iskala novo možnost za plesno udejstovanje. “Enkrat sem gledala ferio na Dvornem trgu in mi je bilo zelo všeč, beseda je dala besedo, poiskala sem plesno društvo Luna Gitana, šla na dan odprtih vrat in ostala,” strne dejstva, kako je pred tremi leti začela odkrivati svet strastnega plesa.

Kot poudarja upokojena farmacevtka, ples toplo priporoča vsem, še posebej pa izpostavlja to, da za flamenko ne potrebuješ soplesalca. “Kar bi še poudarila, je, da moraš biti pri tem plesu, ki je zelo lep, zelo zbran in moraš dobro nadzorovati svoje telo, torej odlično krepiš svojo koordinacijo, s čimer ima mnogo starejših težave,” našteva prednosti plesa.

Ob tem sicer priznava, da ji je bilo, sploh na začetku, včasih na vajah težko, ker se ji je zdelo, da njeno telo ne uboga njenih misli tako, kot je to opazila pri svojih mlajših sošolkah. “A z veliko truda, ki sem ga vložila v vaje, opažam velik napredek in moram reči, da je moja koordinacija veliko boljša kot na začetku,” pravi Špela Karba, ki flamenko pleše dva- do trikrat na teden. “Potem vidiš, da z vajami napreduješ, in tudi sama opazim, da sem napredovala. Tega sem zelo vesela.”

Eden od vidikov, ki se ji zdi pri plesanju flamenka zelo pomemben, je tudi spoznavanje svojega telesa. “Mogoče se sliši hecno, da pri teh letih govorim o tem, toda dejstvo je, da pri flamenku drugače občutiš svoje telo, skozi glasbo ga bolj zavestno nadzoruješ,” pravi vitalna upokojenka in se nasmeje, ko pravi, da je imela kar nekaj težav, preden se je začela sproščeno opazovati v ogledalu. Flamenko namreč njena skupina pleše v dvorani z ogledali, kjer morajo plesalke ves čas opazovati svoje gibe. To se mogoče sliši enostavno, a vendar je v praksi precej težje.

Flamenko je tek na dolge proge
Kot pravi Karba, se je tečajev v letih, odkar pleše sama, udeležilo kar nekaj starejših žensk, mnoge pa so hitro obupale. Razlog ni v tem, da bi bil flamenko fizično zahteven. Glavni razlog pripisuje temu, da moraš pri flamenku res dolgo vaditi, preden so gibi takšni, kot morajo biti. Skratka številni so premalo vztrajni. “Številni so želeli takojšen učinek, takoj so hoteli znati odplesati, filozofija flamenka pa je drugje, je v lepoti giba, in če nimaš ljubezni do tega, potem mogoče zate ni najboljša izbira,” pravi Karba, ki je sama velika estetinja in je zato številna ponavljanja istih gibov ne motijo, temveč v njih vidi pot do napredka. “Mi je enkrat ena balerina povedala, da je potrebno 10.000 ponovitev enega giba, preden ga mišice v celoti ponotranjijo. Uf, še daleč je do tam,” se nasmeji.

Ples kot del megeneracijskega sodelovanja
Prizna, da je imela vmes tudi krize. “Ko sem gledala svoje mlade sošolke, me je včasih kar stisnilo, kar premakniti se nisem mogla, potem pa sem spoznala, da nove korake osvajam sicer počasneje, a jih z vajo osvojim kot vse druge,” pove in doda, da je ples tudi odličen gradnik medgeneracijskega sodelovanja. “Mlade imajo ene vrline, jaz druge in potem si to znanje med seboj predajamo in se imamo res lepo,” pravi.

Najbolj pomemben je tvoj notranji žar
Luna Gitana vsako leto konec avgusta pripravi ferio, to je tipična zabava, ki izvira z juga Andaluzije, na kateri pa se ne pleše flamenka, temveč t. i. “sevillanas”. Vse plesalke so oblečene v pisane obleke, z rožami v laseh in z rdečo šminko tudi sredi Ljubljane pričarajo delček vročekrvnega španskega juga. Tudi Špela se z veseljem udeležuje ferie, tako v Ljubljani kot v Kopru, in drugih nastopov. “Najprej sem se malo obotavljala, češ, kaj bodo mene gledali, potem pa sem si rekla, mogoče ne morem tako tehnično popolno odplesati koreografije, vendar pa lahko to odplešem z dušo, z žarom,” še pravi in doda, da gre res za krasno obliko druženja. Potem dobre volje pospravi svoje lepe plesne čeveljce, narejene prav za plesanje flamenka, in doda, da se že veseli naslednje vaje.