"Dobil sem status človeka, ki ga imaš rad ali pa ga ne moreš prenesti, nimam sredine," je misel, ki jo kot eno osrednjih poant poudari tudi film Praslovan. "Ker je v današnjem svetu polpismenih, nepismenih, nestrpnih in podobnih bistveno več, kot je sorodnih duš, je moja javna podoba pač takšna, kot je," pa je stoičen Predin.

Sorodna novica Praslovan

Kdo je tebe, Praslovan, plavati učil ...
Celovečerni dokumentarec, ki je naslov dobil po antologijskem komadu z debitantskega albuma zasedbe Lačni Franz, kariero Zorana Predina spremlja vse od prvega spogledovanja s kitaro do še danes vitalne solistične kariere. Film je režiral Slobodan Maksimović, po nizu festivalskih gostovanj pa ga zdaj že najdete na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Praslovan skicira zgodbo o Predinovi mladosti v delavskem Mariboru, pri tem bolj ali manj preskoči glasbenikovo primarno družino in se posveti za aktualne slovenske razmere neverjetni slavi, ki jo je v kontekstu jugoslovanskega novega vala dosega skupina Lačni Franz.

V filmu svoja razmišljanja o Predinovem vplivu na popularno glasbo delijo predstavniki umetniške in intelektualne scene nekdanjega skupnega prostora, med njimi Đorđe Balašević, Jure Franko, Sašo Hribar, Branko Đurić - Đuro, Robert Pešut - Magnifico, Peter Lovšin, Vlado Kreslin in Gabi Novak. (To, da je zunaj meja domovine skoraj bolj priljubljen kot doma, se je po Predinovih besedah izkazalo za eno večjih odkritij za gledalce Praslovana.)

Maksimovićeva ambicija ustvariti ne samo portret posameznika, pač pa fresko nekega časa je nezgrešljiva. Zgovorni so številni primeri nerazumevanja Predinovih besedil, ki jih je moral v izogib cenzuri v prejšnji državi zavijati v dvojne pomene ter politiko zakrivati z romantiko. A to vseeno ni bilo tako hudo: takrat je bil vsaj tvoj nasprotnik jasen, vedel si, proti komu se boriš, zdaj pa svetu vladajo "pizde", pripomni Predin v filmu.

Praslovan je nastal po petih letih snemanja, pregledovanja arhivskega materiala, poslušanja vseh 45 albumov, po sedmih mesecih v montaži in dolgotrajnem iskanju primerne rdeče niti. Ubere lahkoten in kramljajoč ton, ob tem pa se – ne brez ironične distance – dotakne tudi največjega (neglasbenega) škandala, ki je pred desetimi leti skoraj potopil Predinov javni ugled.

O tem in še marsičem drugem pa tudi v spodnjem intervjuju.

Začniva kar pri pesmi, ki je dala naslov filmu – Praslovan. Đorđe Balašević v filmu pripomni, da ste mu refren pesmi "vnaprej ukradli", češ da je to verz, kakršnega bi si sam želel napisati. Kdaj ste nazadnje naleteli na kakšen tuji verz, pri katerem ste si mislili kaj podobnega?

Veliko je pesmi, ki so jih napisali moji kolegi in v katerih najdem veliko sebe; nekatere sem uvrstil tudi v svoj program. Pojem na primer Tvoje nježne godine, pesem, v kateri je Arsen Dedić obdelal podobno temo kot jaz v Na svoji strani, ampak na drugačen način. Rad imam pesem Te noči kad umrem Gorana Bregovića, rad zapojem tudi francosko Le métèque, ki jo je v slovenščino prevedel Aleš Berger. So še drugi: Leonard Cohen, Bob Dylan, Tomaž Pengov, Marko Brecelj … Pol kile svojih bi dal, da bi bila Brecljeva pesem Ta stol moja. Zame je velik kompliment, da je Đorđe v Praslovanu našel tudi nekaj sebe.

Praslovan je ne samo ponarodela, ampak tudi zelo tipična pesem za vas: igra se z dvojnim pomenom in večplastnostjo. V času nastanka je bila upor proti ideji komunizma kot idealne družbene ureditve …

Praslovan je bil kritika komunistične partije Jugoslavije. Pozneje se je pesem spremenila v kritiko vsakega avtoritarnega sistema, v kritiko kapitalizma in neoliberalizma. Citirali so jo celo v zadnji oddaji Marcel. Štefančič in Spomenka Hribar sta komentirala norost, o kateri razmišlja evropska skupnost – da bi 800 milijard evrov porabili za orožje. Strinjala sta se, da bodo, če se to res zgodi, "zajebali vse, kar se bo zajebat dalo".

Vlado Miheljak je o pesmi Naša Lidija je pri vojakih zapisal, da je "postala himna tistih, ki jim je vržena v obraz. (…) Verjetno so redke pesmi, ki so jih za šankom prepevali prav tisti, ki so v njih smešeni." Pa vendar se to z vašo poezijo dogaja pogosto: Belo simfonijo so z redkimi izjemami vzeli kot popolnoma neironičen slavospev smučariji, Mravljinčarje in čeladarje je prepeval šolski zbor, nerazumevanje pesmi Tam bi bil rad pokopan pa vas sploh očitno zelo zabava …

Rad sem se igral z dvopomenskostjo, ker takrat pač drugače ni šlo. Ne mi dihat za ovratnik je bila odkrita protirežimska pesem, ki ne bi nikoli našla poti na radijske valove, če ne bi bila zavita v erotično, ljubezensko tematiko. Z dvopomenskostjo se da najbolje reagirati na stvari, ki bi jih rad satirično interpretiral, in mislim, da se mi je nekajkrat posrečilo. Pesem Vaterpolisti pripoveduje o otrocih, ki se jih starši ne sramujejo, a je bila zaradi belih kapic v času nastanka razumljena v duhu dnevne politike. Kot v filmu komentira beograjski kritik Dragan Kremer: takrat so vsi vedeli, kdo so ljudje z belimi kapicami.

Je šlo res vedno za slalomiranje okrog režima? Ali pa ste hoteli v pesmi vgraditi tudi neki vstopni prag inteligence, past za nereflektiranega slehernika? Češ, recepcija naj pokaže, kdo je bil kos pesmi in kdo ne.

V bistvu ne, ne na tak način. V resnici pišem za sorodne duše, za ljudi, s katerimi sem na isti valovni dolžini. Za neizobražene in polpismene so moja besedila prezahtevna in nerazumljena, kar pa ne pomeni, da bi moral to spreminjati z nekim načrtom, kako ugajati tudi njim. Moja besedila niso namenjena stadionski publiki – morda je nekaj himničnih na tak način, da bi jih lahko izvajal in prepeval na stadionih, a imam dosti raje manjše dvorane in intimnejša vzdušja.

Drugače ne znam, pod določen nivo ne morem iti. Nekatere pesmi so bile tudi narobe razumljene. Gate na glavo, če skrbno preberete besedilo, v resnici poje o občutku nemoči, ki sem ga zaznal v seriji Črni gad – ko ne veš več, kaj bi, narediš pač nekaj obupanega, bedastega. Še najtemačnejša posledica te pesmi je bila, da sem se neprestano bal, da si bo kak otrok pregloboko potisnil svinčnik v nos. To me še danes skrbi.

Kaj je za vas pomenil jugoslovanski novi val? Pod to oznako se je zbralo veliko različnih glasb – kaj jim je bilo skupno? Določen zvok ali bolj stanje duha?

Točno to. Po Titovi smrti, tistih prvih sedem ali osem let, se je po Jugoslaviji razširila epidemija domače glasbe, ki je povzročila, da so v diskotekah prvič v zgodovini vrteli domače pesmi; prej bi bilo kaj takega nemogoče. V tem ustvarjalnem vzdušju svobode – take svobode danes ni več in jo je najmlajši generaciji skoraj težko opisati – smo ustvarili veliko dobre in različne glasbe, ki je preživela vsa ta desetletja in je še danes cenjena, poslušana. Imel sem to srečo, da sem svoje prve pesmi s skupino Lačni Franz ustvarjal točno v tistem času. Naš problem – ali pa moj osebni problem – je bil v tem, da nas scena ni znala uvrstiti v neki žanr, poimenovati s pravim imenom. Bili in ostali smo izmuzljivi, nekaj posebnega. Ko zgodovinarji opisujejo in ocenjujejo to obdobje, se ravnajo po zunanjih znakih, po imidžu, modi in lestvicah največjih uspešnic. Lačni Franz smo z besedili pesmi, s svojim obnašanjem in stališči, s kritiko in željo po spreminjanju sveta prekršili vsa mogoča pravila in ostali zunaj časa. Ko se danes ozremo nazaj, se to jasno izriše. Takrat smo počeli tisto, v kar smo verjeli, in k sreči pridobili veliko lastne publike, ki nam je ostala zvesta do danes.

Prvi album Ikebana ste posneli v 36 urah. Danes je kaj takega najbrž nepredstavljivo. Je to samozavest mladosti, ki je človek pozneje v življenju nima več? Ali pa ste morali tako zelo varčevati s studijskim časom?

Niso imeli denarja za nas. Bilo je "tole ali nič": lahko posnamete v tem času in za ta denar ali pa ne boste snemali nič. Danes je kaj takega resnično nepredstavljivo, takrat pa nismo imeli druge izbire in smo dejansko 40 minut glasbe posneli v 36 urah. Treba je vedeti tudi, da so se ure štele od trenutka, ko so se odprla vrata studia Tivoli, do trenutka, ko je bil miks končan. Vržen si v vodo in potem moraš plavati, če se nočeš potopiti.

Vem, da ste v preteklosti večkrat izrazili, da so bili Lačni Franz boljši v živo kot na posnetku – da vas v studiu niso znali pravilno posneti.

Niso nas znali sproducirati, ker smo bili z vsako naslednjo pesmijo drugačni. Imeli smo valček s harmoniko, potem komad Bog nima telefona, divji pank, ki ni imel nobene povezave s prejšnjo pesmijo. Tretja je bila spet drugačna, četrta tudi … Glasbeni producent Boris Bele in Aco Razbornik kot snemalec sta bila zmedena, nista imela dovolj časa, da bi reagirala. Kar smo posneli, je bil dobeseden dokument časa, brez kakršnega koli friziranja, ponavljanja ali nasnemavanja.

Ste take vrste perfekcionist, da vas te "napake" danes motijo?

Seveda me zmotijo, ampak dokumenti nekega časa se ne smejo spreminjati. Redko priložnost, da popravim preteklost, sem dobil z mlajšo zasedbo skupine Lačni Franz, ko smo leta 2014, torej trideset let pozneje, posneli verzijo pesmi Bog nima telefona v bistveno boljših tehničnih razmerah. Takrat je pesem končno zazvenela tako, kot sem jo slišal leta 1980.

Impresivno pri uspehu Lačnega Franza je bilo med drugim to, da ste v Zagrebu, Beogradu in drugje po Jugoslaviji prodrli z uporabo slovenščine, drugače od na primer Buldožerjev.

Buldožerji so bili popularnejši od skupine Lačni Franz v času, ko so trajali; k temu je pripomogla tudi srbohrvaščina, v kateri so peli. Sam sem vztrajal pri slovenskem jeziku, kar je pomenilo, da smo bili zaradi jezikovne bariere toliko težje razumljivi in dostopni širši publiki. Sčasoma se je to začelo spreminjati, in ko je skupina Buldožer nehala nastopati, smo na neki način na celi sceni ostali sami. Nekaj časa so bili z nami še Videosex in Pankrti, potem pa so se tudi oni razšli in name so se začeli veliki pritiski, da bi morali v srbohrvaščini nadaljevati poslanstvo Buldožerjev. Zdelo se mi je, da bi nas to preveč spremenilo – s prevajanjem in pisanjem v "jugoesperantu", kot temu danes rečem, sem začel šele v samostojni karieri.

Pozneje ste veliko eksperimentirali s tujejezičnimi albumi, All purpose Lover je izšel leto dni po Ljubimcu iz omare. V Franciji ste nastopali v francoščini, svoje komade ste dajali v izvajanje in priredbo tujim avtorjem. Kaj je bila rdeča nit teh projektov? Uveljaviti se v tujini kot avtor, ne samo izvajalec?

Tako je. Za tujino je vedno ključno, da ji ponudiš nekaj, česar sami nimajo. In jasno je, da nimajo mojega avtorstva, ki sem ga izoblikoval v neko specifično barvo do te mere, da marsikdo že ob prvem poslušanju lahko reče: "Aha, to je pa predinovsko". Prepoznaven sem po vsebini, temi in načinu interpretacije. V tem pogledu sem svoj cilj za tujino dosegel.

Kar zadeva gostovanja na angleškem ali francoskem govornem področju, pa je tam naš naglas za neki resnejši uspeh nepremostljiva ovira. Tam ti lahko uspe le, če nekdo drug posname tvojo pesem. Magnifico, na primer, pa je s svojo angleščino našel pot v neangleških državah – ubral je "butalsko angleščino", namerno poenostavljeno na tak način, da jo razumejo Brazilci, Tadžikistanci ali Estonci.

Film Praslovan je režiral Slobodan Maksimović, v njem pa za mnenja vprašal številne intelektualne avtoritete s področja nekdanje Jugoslavije, od Borisa Dežulovića in Miljenka Jergovića do Aleksandra Stankovića in Đorđa Balaševića. Sta hotela subtilno sporočiti: Nemo propheta in patria? Vas je ta širši kulturni prostor vedno sprejemal bolj odprtih rok kot domovina?

Vse naštete goste sem predlagal jaz, Slobodan jih je sprejel; potreboval sem njegovo izobrazbo v poznavanju jugoslovanskega prostora. Doma svojega statusa zunaj Slovenije namenoma nisem nikomur razlagal. Ko sem se prvič pohvalil, da sem napolnil Sava center v Beogradu ali pa dvorano Vatroslava Lisinskega v Zagrebu, so bile reakcije zelo negativne, češ, lastna hvala se pod mizo valja, prihajalo je celo do nacionalističnih pripomb: "Pa pojdi tja, če te imajo tako radi, ti si tako ali tako na pol njihov." Potem sem nehal govoriti o vsem, kar se zdaj v filmu pokaže v komentarjih mojih sodobnikov. Občinstvo je nad tem delom filma tudi zelo presenečeno.

Izbor gostov, ki sem jih predlagal Slobodanu, da jih povpraša, kaj si mislijo o meni, o mojem delu in moji karieri, je pač takšen, drugačnega si nisem mogel izmisliti. S temi ljudmi sem delal in živel kot pisatelj in glasbenik. Nikoli nisem bil prisoten, ko so dajali izjave, tako da sem šele v montaži prvič slišal, kaj so rekli. Bil sem ganjen in počaščen; mislim, da so veliko več kot o meni osebno povedali o sebi in seveda o času, ki smo ga skupaj preživljali.

Kako se je oblikovala ideja film Praslovan uokviriti z idejo Muzeja Zorana Predina, ki ga obišče multikulturna paleta turistov?

To je bila Slobodanova genialna ideja, takoj sem bil za, ker sva z njo v film spravila obilo humorja. Zame je humor življenjskega pomena, brez humorja ne morem. Zdaj so takšni časi, da je humorja vedno manj, ampak mislim, da ga ljudje potrebujemo – tudi glasni aplavzi in smeh občinstva med projekcijami pričajo o tem. Zahvaliti se moram svoji mami, ki je v osemdesetih iz časopisov izrezovala članke in sestavila album, brez katerega bi večino stvari pozabil. Potem sem z Barbarino pomočjo sestavil štiri desetletja svoje kariere, kje sem kdaj počel kaj, kolikor je pač spomin lahko zanesljiv.

Vse to sem predal Slobodanu in potem se v delo nisem več vtikal, on je režiser in pripoveduje zgodbo, poudari stvari, za katere misli, da so za gledalce najbolj zanimive. Sam bi morda izpostavil kaj drugega in česa ne, ampak sem pač stisnil zobe in mu zaupal. Pokazalo se je, da je bilo zaupanje upravičeno, saj publika na film povsod reagira na enak način, pa naj ga vrtimo v Luksemburgu ali pa v Beogradu – z aplavzom, pohvalami in komentarjem: "O Zoranu in o tem obdobju vsega tega preprosto nismo vedeli."

Sorodna novica Zoran Predin: "Pisatelj je v nasprotju s kantavtorjem pravi svobodnjak."

Vseeno mora biti najbrž težko prepustiti nadzor. Človek v življenju samo enkrat dobi dokumentarec.

Leta 1982 me je Karpo Godina povabil, da sem v njegovem filmu Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica igral bobnarja. Do tistega trenutka sem bil prepričan, da bom, ker sem že znan kot pevec, verjetno lahko tudi dober filmski igralec. K sreči sem bil dovolj samokritičen, da sem se zavedel, da nimam igralskega talenta, in se pozneje odpovedal vlogi Zorana v filmu Kormoran, ki jo je Boris Cavazza napisal zame. Moj ego je moral samega sebe pregrizniti in si reči: "Zoran, ne nori, ti nisi igralec." V življenju moraš torej najti ljudi, ki jim zaupaš, ker vseeno nisi najboljši v vseh stvareh na svetu – nisem režiser in zato se v delo režiserja ne smem vtikati. Lahko samo povem svoje mnenje, če me kdo vpraša.

Vam je kdaj žal, da ste pred leti za pisanje biografije Zoran Predin – Zgodba iz prve roke vajeti predali Tadeju Golobu? V tej etapi življenja se namreč posvečate tudi pisanju in predstavljam si, da bi se zdaj avtobiografije lotili sami.

Tadej je v resnici zapisal samo najine pogovore. Tista knjiga je dejansko nekakšen nabor intervjujev, biografija in delno avtobiografija, skupek stvari, ki sem jih povedal med najinimi seansami. Mislim, da absolutno še ostaja prostor za pravo avtobiografijo. Približno tretjina Praslovana je zgodba o skupini Lačni Franz in zdi se mi, da bi bilo sijajno posneti še igrani film o Lačnem Franzu. Ravno včeraj sva s Slobodanom novinarki Radia Koper omenila, da sva se v kombiju pogovarjala o tem.

Prva različica Praslovana je bila daljša od treh ur. Kar nekaj epizod je bilo torej treba v montaži oklestiti: je med njimi tudi anekdota o tem, kako ste posneli svojo različico Zdravljice? Nekaj mesecev pozneje je bila Prešernova pesem predlagana za himno in je vaša izvedba kar naenkrat postala problematična, "neprimerna".

Zanimivo je, da veliko ljudi omenja Zdravljico, očitno je ostala v spominu. Ta epizoda je na neki točki res bila v filmu, potem pa smo ugotovili, da bi zanjo potrebovali več časa, ne da se je površno obnoviti v dveh minutah in jo nekam potisniti, ker si zasluži več. Ko smo leta 1986 posneli Zdravljico, je bila to samo ena od Prešernovih poezij, ki pa je bila uglasbena in so jo včasih peli na kaki proslavi. Takrat sem bil obtožen, da spodbujam slovenski nacionalizem, in pesem je šla v Jugoslaviji naravnost v bunker, še posebej zato, ker je šlo za pankovsko različico. Potem je čistune razočaral avtor glasbe, ki je bil z našo verzijo zadovoljen in ni imel nanjo nobenih pripomb. Treba je tudi vedeti, da v naši različici ni verza, ki je pozneje postal himna – tudi če jo zaigramo danes, vam ni treba vstati (smeh). Dobil sem goro hvaležnih pisem učiteljic slovenskega jezika, češ da učencev ni treba več siliti, da se učijo Zdravljico, ker jo že sami znajo na pamet.

Cela zgodba o Zdravljici si zasluži več prostora in boljšo obravnavo. Morda bo kdaj priložnost, da se to na tak način tudi naredi – še posebej, ker je vsak od kolegov, s katerimi smo jo posneli, pozneje zaznamoval slovensko glasbo: Jani Kovačič, Drago Mislej - Mef, Peter Lovšin in Vlado Kreslin.

Zdravljica slavi bratstvo narodov pa tudi rujno kapljico in seveda Slovenke, "prelepe žlahtne rožice". Morda vas je tudi zato pritegnila? V vašem opusu je bil eros vedno pomemben vir navdiha. Gabi Novak v filmu komentira, da vaju je (tudi) to povezovalo z Arsenom Dedićem: "Prva inspiracija so bile ženske, potem družba."

To je še vedno močno motivacijsko področje.

V slabih dveh urah filma je nemogoče popisati vse alineje vaše kariere, zato se mi je zdelo rahlo presenetljivo, da je toliko prostora odmerjenega incidentu na košarkarski tekmi, na kateri ste udarili sodnika. Se vama je z režiserjem zdelo, da bi vama kdo očital pometanje neprijetnosti pod preprogo, če bi se temu izognila? Ali pa ste dogodek dojeli kot res tako veliko zarezo v karieri?

Bal sem se, da bi očitki, da skušam zatajiti nekatere svoje neumnosti, škodovali filmu, zato je padla odločitev, da ta dogodek vključimo. Moja javna podoba v Sloveniji je zelo označena in obarvana zaradi dnevnopolitičnih zamer; doživel sem kar nekaj medijskih gonj zaradi stvari, ki sem jih naredil ali so se mi zgodile. Večino sem si zakuhal sam, nekatere pa so bile igra slučajev. Morda se še kdo spominja, da sem branil kakovostna slovenska besedila in bil v tem popolnoma osamljen, na drugi strani pa je bila cela četa mojih jeznih kolegov iz popa, ki so me potem na vse mogoče načine kritizirali, češ, kaj se vtikam v okus, vsak naj posluša, kar hoče. Reagiral sem precej nerodno, nisem znal prav utemeljiti, zakaj se borim za kakovostna besedila. Trideset let pozneje me ljudje ustavljajo na cesti in mi dajejo prav: "Takrat bi vas morali podpreti." Tisto je bil medijski linč, ki je moji javni podobi zelo škodoval. Treba je vedeti, da živim samo od svojega dela, nimam drugih prihodkov.

Naslednja stvar je bila ustanovitev Foruma 21, ko se mi je – sicer naivno – zazdelo, da bi lahko z nekaterimi somišljeniki spremenili svoj svet na boljše. Prišli smo v Štihovo dvorano Cankarjevega doma in tajnico društva sem vprašal, kam naj se postavim, da ne bom v napoto. Rekla je, naj sedem kar v prvo vrsto, ker tam ne bo nikogar. Res sem se usedel, potem pa na mojo levo sede nekdanji predsednik Kučan, na desno pa predsednik društva. Naslednje jutro sem bil na naslovnici Dela kot nekakšen padrone, kot stric iz ozadja. Vse te stvari me spremljajo še danes – tudi to, da sem podprl sedanjega ljubljanskega župana, da je premagal skrajnega desničarja, kar mu je tudi uspelo. Zdaj pa me ta isti župan sramoti s svojo podporo Vučiću, tako da resno razmišljam, da bi sprožil akcijo, da bi mu prepovedali uporabo imena Zoran. Vsem nam dela sramoto.

Pika na i je bila še ta oslarija na košarkarski tekmi. Summa summarum, zaradi medijskih linčev ima povprečen Slovenec o meni zelo zmedeno mnenje, bolj temno kot svetlo: da sem težak, ki se vtika v okuse drugih ljudi in neprestano nekaj godrnja. Dobil sem status človeka, ki ga imaš rad ali pa ga ne moreš prenesti, nimam sredine. Ker je v današnjem svetu polpismenih, nepismenih, nestrpnih in podobnih bistveno več, kot je sorodnih duš, je moja javna podoba pač takšna, kot je. In tukaj nastopi film Praslovan, ki me predstavi v malo svetlejših barvah – najbolj sem vesel, ko v pogledih občinstva opažam, da me gleda z drugačnimi očmi.

Zanimiv se mi zdi vaš odnos do zaščite avtorskih pravic. Magnifico v filmu izjavi, da ste džentelmen, češ da mu niste nikoli očitali tega, da je v pesmi Zeleni Jure brez vprašanja uporabil verz "je Praslovane plavati učil". V slovenskih medijih je pred leti zakrožila vest o podobnosti med vašo Okupatorko in singlom City of Blinding Lights skupine U2. Nikoli niste šli v tožbo, pa tudi pokomentirali ste to na spravljiv način: "Všeč mi je ideja, da sva lahko Bono in jaz vsak po svoji poti prišla do iste melodije." Mislite, da je šlo res samo za to? Ali pač gledate na glasbo kot na pretok in izmenjavo idej?

Moj založnik je znorel, on bi takoj tožil. Obstaja velika možnost, da je Bono slišal mojo pesem, ko je gostoval v Sarajevu. Podobnost je stoodstotna in verjetno bi s tožbo – za katero je treba imeti denar – dobil neko odškodnino, ki bi mi jo izplačali že zato, da bi imeli mir. Velike skupine imajo proračun za take situacije. Ker sem vraževeren in verjamem, da tak denar prinaša nesrečo, dopuščam možnost, da se je nekega jutra zbudil in se mu je utrnila enaka melodija kot prej meni. Dejstvo je, da bi se lahko to tudi meni kdaj zgodilo in bi bil takrat v zelo neprijetni situaciji.

Vprašanja avtorstva in avtorskih pravic so se s pojavom umetne inteligence in spleta na splošno popolnoma spremenila. Po nekem zakonu naj bi bila meja sedem taktov – če je sedmi drugačen, lahko uporabiš kar koli. Narediti moraš torej zelo samosvojo pesem, če nočeš, da si jo bo kdaj kdo lastil.

"Star pa ambiciozen, to ni lepo za gledat," še pripomni Magnifico. "Ampak on to zna zapakirati, kot da je gola inercija, val, ki mu sledi." Bi zase rekli, da ste ambiciozni? Vsekakor vas žene naprej neka želja po raziskovanju, novih obzorjih.

Sebe ne vidim kot starca. Celo kariero – ali pa tam nekje od leta 1990 in do danes – sodelujem s pol mlajšimi ljudmi od sebe, nekateri so celo trikrat mlajši od mene. Vedno sem obkrožen z mladimi, z ustvarjalci, z vrhunskimi glasbeniki. Enostavno sem izgubil občutek za svojo realno starost: nimam občutka, da sem star, razen v fizičnem smislu. Požvižgam se na Robijevo ugotovitev, da ambicioznost za človeka mojih let ni primerna. Drugače ne znam. Ga bom vprašal, kako je kaj, ko bo mojih današnjih let.

Pravkar je izšel moj tretji roman, najprej v hrvaščini, septembra pa bo izšel pri Cankarjevi založbi tudi v slovenščini. Moj novi projekt Analogna rasa z Nikolo Čuturilom in beograjskim bendom je zelo drugačen od vsega, kar sem do zdaj napravil. Moj srbski kolega poje v slovenščini. Zame je to normalno stanje duha, telo pa caplja zraven, pač po svojih najboljših močeh. Verjamem pa, da grem kdaj komu na živce in da je komu neprijetno v moji družbi, ker mi ne more prodajati nekih stvari, ki jih mogoče lahko komu drugemu.

Obstajajo za vas še kaka popolnoma neraziskana obzorja v glasbenem smislu, ki vas privlačijo?

Sorodna novica Zoran Predin: Če nimaš sanj, je s teboj nekaj narobe

Imam tako dolgo obdobje zrelih let. S projektom Analogna rasa – z glasbo, albumom in skupino – navidezno delamo korak nazaj. Z analognostjo se borimo proti umetni inteligenci in s tem nagovarjamo tudi dokaj zanemarjeno publiko, ki je bila odrinjena zadnjih 15 let, odkar je dominantna glasba za oči, v kateri prevladujejo kostumografija, koreografija in ritmična melodija in v kateri je besedilo najbolj moteča stvar. Še vedno pa je ogromno ljudi, ki imajo radi dobra besedila, igranje v živo. Vabim vse sorodne duše na koncert Pridi k meni 16. oktobra v Cankarjev dom, kjer bom zbral v koncertni program svoje pesmi, ki so me najbolj označile.

Obisk koncertov v zadnjem času jasno kaže na to, da ljudje hočejo živo glasbo, vrnile so se vinilke, ki s seboj prinašajo drugačen način poslušanja. Tudi papirnata knjiga je definitivno zmagala in preživela – to so vse oblike analognosti. Osnova naše človeškosti je skrita v analognosti. Danes sem prebral zanimivo ugotovitev: dokler so bili telefoni privezani z žico, smo bili bolj svobodni.