"Najboljši način za vključevanje priseljencev s Kosova je, da s številnimi programi skrbimo za to, da so njihovi pogoji za življenje boljši, kot so ta trenutek. Hkrati moramo otrokom omogočiti več ur slovenskega jezika, pogosto pozabljamo tudi na medkulturne mediatorje," pravi režiser dokumentarnega filma Novi sošolci Toni Cahunek.

"Navdihnile so me spremembe v domačem Kranju, majhnem, a tretjem največjem mestu v Sloveniji, ki so se zgodile zaradi gospodarske rasti in velikega povpraševanja po tujih delavcih. Z njimi so prišli tudi njihovi otroci. Kranjske osnovne šole v zadnjih letih vpisujejo vse več otrok priseljencev s Kosova," pojasnjuje razloge za nastanek filma dolgoletni novinar, moderator, igralec in filmski ustvarjalec Toni Cahunek. Po petih letih raziskovanja je pred obiskovalci Festivala neodvisnega filma njegov celovečerni dokumentarni film Novi sošolci. Premierno ga bodo prikazali v petek ob 18. uri v Slovenski kinoteki. Pred premiero je bil Toni Cahunek gost v oddaji NaGlas!, prisluhnete mu lahko danes na TVSLO 1 ob 15. 45, vabljeni tudi k branju.

Zakaj ste se v Novih sošolcih lotili ravno albansko govorečih otrok v slovenskih šolah?
Pogosto me to sprašujejo, ker načeloma sam nimam albanskih korenin oziroma povezav s Kosovom. Sem pa iz Kranja, kjer se je v zadnjih letih zaradi gospodarskih potreb povečalo predvsem število priseljencev s Kosova. Z njimi oziroma bolje rečeno za njimi so prišli tudi njihovi otroci, ki pa so imeli nemalo izzivov pri vključevanju v slovenski šolski sistem. To mi je bilo nekakšno vodilo. Spoznaval sem tudi, da je ta skupnost priseljencev iz nekdanje Jugoslavije precej bolj raznolika, kot sem si sam predstavljal. Izstopajo pa ravno priseljenci s Kosova zaradi vere, jezika, kulture. Mislim, da je bil to tisto jedro, ki me je zanimalo in pritegnilo v raziskovanje.

Da, tudi podatki statističnega urada pritrjujejo vašim ugotovitvam. Število otrok s Kosova je vsako leto večje, v šolskem letu 2023/24 je bilo v osnovnih šolah 3500 otrok s Kosova. Kako so šole pripravljene na to?
Mislim, da šole bolj pričakujejo odziv ministrstva. Ta trenutek mnoge šole predvsem improvizirajo in iščejo načine, kako te otroke vključiti v nove razrede, med nove sošolce. Kljub odličnemu delu, ki ga opravljajo mnogi ravnatelji, učitelji in strokovni delavci, pa šole težko zagotovijo primerljiv učni uspeh tem otrokom. To je največja težava, ker se morajo otroci namesto s petkami kar naenkrat sprijazniti z dvojkami in je to njihov novi domet. Hkrati pa tukaj nastajajo majhne spremembe, ki so trenutno še prepočasne.

Šolsko ministrstvo je sicer sprejelo nove pravilnike z več ur slovenščine za vse priseljence. Je pa res, da albansko govoreči otroci dolgo dosegajo najslabše rezultate na tako imenovanih PISA-testih. Zakaj?
Pravzaprav je precej težav, kar se tiče samega jezika. Moramo razumeti, da je jezik precej drugačen od vseh, ki smo jih vajeni v našem slovansko govorečem področju, in da potrebujejo ti otroci precej dlje časa, da se navadijo na nov, slovenski jezik. Tukaj strokovnjaki, s katerimi smo se pogovarjali, govorijo o več letih z akademsko ravnijo, celo o sedmih letih.

Pričakovati, da bodo ti otroci po nekaj urah slovenskega jezika lahko normalno sodelovali v slovenskih šolah, je nemogoče. Hkrati pa ugotavljamo, kar se tiče PISA-testiranj – govorim o mednarodnih testiranjih –, da je velika težava na Kosovu predvsem v razumevanju albanskega jezika. Namreč na Kosovu pravzaprav govorijo drugačno različico albanskega jezika, drugačno narečje; in večina, 75 odstotkov petnajstletnikov, slabo razume besedila v albanskem jeziku. Če slabo razumeš albanski jezik, svojo materinščino, potem je toliko težje prilepiti kakršno koli znanje na nov, drugi jezik. Te pomanjkljivosti, ki se pri teh otrocih še najbolj poznajo – torej manko dobrega kakovostnega znanja albanskega jezika in pa po drugi strani počasno prilagajanje na novo okolje –, prinaša številne jezikovne pomanjkljivosti.

Obstajata dve narečji, poleg tega so na Kosovu uporabljali učbenike iz Albanije, kjer uporabljajo drugo narečje kot na Kosovu.
Uradna albanščina je v narečju tosk. To je tista albanščina, ki jo uporabljajo v šolah in v učbenikih, medtem ko večina prebivalcev na Kosovu govori drugo narečje – narečje geg, ki se v marsičem razlikuje. Zaradi tega nastajajo tudi težave glede razumevanja albanskega besedila.

Bilo mi je zanimivo, ko je ena izmed naših protagonistk rekla, da si je v knjižnici izposodila albansko knjigo, ampak je bila napisana v stari albanščini. Šele po tem, ko smo spraševali, kaj je stara albanščina, smo ugotovili, da je to pravzaprav ta uradna, tosk albanščina.

Ali gre za razliko, kot je denimo med slovenščino in hrvaščino?
Mislim, da je manjša razlika. Bolj bi jo recimo ločil med dvema narečjema, med primorskim in pa recimo prekmurskim, ki sta si zelo različna.

Kako pa je videti tipična kosovska družina v Sloveniji? Kakšni so starši teh otrok?
Zanimivo je spremljati, da gre predvsem za priseljence, ki so prišli v zadnjih desetih letih. Seveda je veliko prišlekov s Kosova prišlo tudi že v 80. letih, pa pozneje v času vojne. O množičnih migracijah govorimo predvsem v zadnjem desetletju. Večina ljudi se preseli s podeželja, iz ekonomsko najrevnejših družin, ki iščejo pravzaprav boljšo prihodnost in višje zaslužke drugje. Moški, ki prihajajo v Slovenijo, so običajno seveda zelo hitro zaposleni, delajo tudi po več kot osem ur na dan. Običajno delajo v gradbeništvu in znajo do neke mere tudi slovenski oziroma slovanski jezik, bodisi zaradi dela ali zaradi preteklosti. Medtem ko mame bolj kot ne ostajajo doma in jih je precej težko vključiti na trg dela – hkrati pa je precejšnja razlika, recimo med ženskami, ki prihajajo s Kosova v Slovenijo, in pa povprečno prebivalko Kosova. Prebivalke Kosova imajo namreč višjo izobrazbo od moških. V povprečju več žensk diplomira na Univerzi v Prištini kot moških, hkrati pa se precej manj zaposlujejo od moških. V Sloveniji pa se to rahlo spremeni. V Sloveniji govorimo o tem, da je skorajda enkrat večje število teh žensk s Kosova zaposlenih, torej se vključijo na trg dela. Nekako te modifikacije nastajajo znotraj družin.

V Ljubljani že nekaj let deluje Društvo albanskih žensk Teuta, ki združuje izobražene in zaposlene ženske oziroma strokovnjakinje albanskega rodu, ki svoje sorojakinje spodbujajo in podpirajo pri vključevanju v družbo in k učenju slovenskega jezika. Ali torej mame lahko pomagajo otrokom pri domačih nalogah?
Zagotovo lahko pomagajo oziroma mislim, da se tukaj pozna predvsem njihova odsotnost v marsikaterem primeru. Ugotovili smo, da marsikatera mama zelo slabo govori slovenski jezik. Očetje so precej boljši v slovenščini, ampak očetov ni doma. Tako da mame, če pomagajo, pomagajo predvsem v nižjih razredih, pozneje pa je njihova pomoč majhna, če sploh je. Otroci so bolj kot ne prepuščeni sami sebi.

Tudi znanje albanščine staršev je pomanjkljivo. Zakaj?
Dejstvo je, da je izobraževalni sistem na Kosovu imel številne težave in izzive. V 90. letih je bilo poučevanje v albanščini prepovedano, tako da so celotno desetletje izvajali nekakšen vzporedni šolski sistem, ki se je izvajal v zapuščenih hišah, po kleteh, potem pa leta 1999, po vojni je bila velika večina šol uničena, ni bilo učbenikov in šolskih potrebščin, ni bilo niti plač niti kredibilnih učiteljev … Tako da so se te težave še kar nekaj časa vlekle. Sledila je tudi korupcija …

Zdaj, po dvajsetih letih, so številne šole sicer obnovljene, ampak zaradi migracij, ki se dogajajo tako v tujino kot tudi iz vasi v mesta, so številne nove, obnovljene šole v vaseh popolnoma prazne. V razredih so po trije učenci, medtem ko v Prištini šole pokajo po šivih in so razredi s štiridesetimi učenci, pouk poteka v dveh izmenah. Skratka, nastajajo številne težave, ki so še danes prisotne. Malo je priložnosti za pomoč nadarjenim, še manj za pomoč tistim, ki jo zares potrebujejo. Otroci do petega razreda ne ponavljajo. Skratka, kosovski izobraževalni sistem ima dvajset let po vojni še številne izzive. Se pa moramo zavedati, da je to sistem, ki se je začel na novo vzpostavljati pred dobrimi dvajsetimi leti, in pričakovati čudežev v tem obdobju ni mogoče.

Veliko mladih prebivalcev je na Kosovu. Kako potem tiste, ki pridejo, vključiti v slovensko družbo?
Mislim, da je najboljši način ta, da s številnimi programi skrbimo za to, da so njihovi pogoji za življenje boljši, kot so ta trenutek. Hkrati moramo tem otrokom omogočiti lažji način vključevanja, z več urami slovenskega jezika. Pogosto pozabljamo tudi na medkulturne mediatorje. Medkulturni mediator je oseba, ki je v marsikateri občini zaposlena prek ljudskih univerz zato, da pomaga na različnih področjih, pa tudi v šolstvu. V Kranju kljub številkam, ki smo jih videli na začetku, nimamo več medkulturnega mediatorja, ki bi pomagal na šolah. Torej morajo šole same zagotoviti sredstva za to, da pripeljejo nekoga, da ni treba otrokom prevajati na govorilnih urah. Mislim, da je ravno vloga medkulturnih mediatorjev – ljudi, ki ne samo prevajajo, ampak razumejo tudi kulturni kontekst priseljencev, izjemno pomembna in tukaj bomo morali kot družba nekaj narediti.

Namesto, da varčujemo?
Tu se definitivno varčuje, ampak mislim, da gre za tako majhen znesek, da je tukaj treba na takih korakih iskati velike rešitve in ogromne spremembe.