"Otroška pesem Solčence zahaja je bila del programa glasbenega izobraževanja v osnovnih šolah v Srbiji od petdesetih let do razpada Jugoslavije in je še danes med Srbi eden ključnih zvočnih simbolov za Slovence, medtem pa je v Sloveniji nihče ne pozna," ugotavlja etnomuzikologinja in antropologinja z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU Ana Hofman.

Raziskovalka je "neskladje" odkrila, potem ko se je tudi sama priselila iz Srbije v Slovenijo, kjer že 20 let raziskuje odnos med glasbo, zvokom in politiko v socialističnih in postsocialističnih družbah s poudarkom na spominu, afektu in aktivizmu. Po etnomuzikološki raziskavi je posnela film z istoimenskim naslovom Solčence zahaja, insert si lahko ogledate tukaj.

Ana Hofman je tudi predavateljica na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani in avtorica dveh znanstvenih monografij z naslovoma Staging Socialist Femininity ter Glasba, politika, afekt: novo življenje partizanskih pesmi v Sloveniji, ki je bila v predelani različici objavljena v srbščini kot Novi život partizanskih pesama (2016).

Ana Hofman je v oddaji NaGlas!, ki je na sporedu ob 12.35 na TVS1, komentirala tudi priljubljenost srbskih glasbenih izvajalcev v Sloveniji in na Hrvaškem ter fenomen makedonskega zvezdnika Spasena Siljanoskega, ki je poleg balkanske regije obnorel tudi Kanado in Avstralijo s pesmijo Ke ti dojdam večer. Vabljeni k branju!

Kako se je zgodilo, da pesem Solčence zahaja v Srbiji vsi poznajo kot slovensko otroško pesmico, v Sloveniji pa skoraj nihče?
To je bila glavna tema moje raziskave, ki je iz etnomuzikološke raziskave prerasla v film. Raziskava je pokazala, kako pomembno je, kako se učimo, kako se učimo glasbe in kako snov, kot so pesmi, pride v učni program. Tako je bilo s to pesmijo.

V Srbiji je bila dolgo v programu za osnovne šole. Poučevali so jo kot pesem iz Slovenije.
Tako je, leta 1950 je Miodrag Vasiljević, znameniti profesor, etnomuzikolog in glasbeni pedagog z beograjske glasbene akademije to pesmico dodal v učni načrt v okviru poučevanja lestvice in not po metodi solmizacije. Vsaka nota, do, re, mi, fa, so, la, ti, do, je imela svojo pesmico. Metoda izhaja iz zamisli, da se glasbe in not najlaže naučimo s tradicionalno glasbo – da bi se otroci laže naučili not.

Zakaj je izbral pesem iz Slovenije? Kaj nam to pove o času nastanka?
Ugotovila sem, da se je že pred drugo svetovno vojno ukvarjal z metodo učenja lestvice. Po drugi svetovni vojni pa je bil primeren čas, da je svojo metodo razširil, torej zunaj Srbije. Ni izbral samo slovenske pesmi. Ena je bila makedonska, ena črnogorska. Izbral je več pesmi različnih narodov, zato smo se jo več kot 50 let v Srbiji učili kot slovensko narodno pesem.

Danes pa se dogaja nekaj drugega. Pevci iz Srbije v Slovenijo prinašajo drugačno glasbo. Govorim o Saši Matiću, Milici Todorović in drugih pevcih, ki turbofolk prinašajo v Slovenijo. Ljudje so podpisovali celo peticijo, vendar so pri nas koncerti uspešni. Kako gledate na to?
To vprašanje si zastavlja tudi film. Vedno se sprašujemo, kaj je naše. Na Balkanu se pri glasbi vedno sprašujemo, katera glasba je naša in katera je tuja. Kakšno glasbo poslušamo? Zakaj poslušamo to in ne druge? V filmu spoznavamo, da je naše lahko veliko širše od nacionalnega; 50 let smo se učili slovensko pesmico, ki je postala naša. V Sloveniji je nihče ni poznal. To je zgodba, ki se dogaja na Balkanu ... Pogosto so take peticije usmerjene proti določenim izvajalcem glasbe in glasbi, ki jo ljudje lahko poslušajo na trgu. V senco pa je potisnjeno vprašanje, čeprav se mi zdi pomembnejše, zakaj bi izvajalcem plačali za to, da pojejo na trgu. Ne vem, ali ljudje to sploh vedo. V Srbiji ljudje že več let podpisujejo peticije proti takim organiziranim novoletnim prireditvam, saj izvajalcem za to plačamo ogromno denarja, namesto da bi ga vlagali v zdravstvene domove, šole ...

V zaposlovanje farmacevtov v lekarnah ...
Tako je. Mislim, da enako velja tudi za Ljubljano. Zakaj bi svoj denar namenjali za katero koli glasbo? Ni bistveno, ali so to slovenski ali neslovenski izvajalci. Vprašati se moramo, kam gre naš javni denar.

Ke ti dojdam večer je pesem, ki je obnorela ves Balkan in segla še dlje. Poje jo makedonski pevec narodnozabavne glasbe Spasen Siljanoski, ki je postal zvezdnik in nastopa po Evropi, Avstraliji in Kanadi, pesem pa ima dva milijona ogledov na YouTubu. Ima tudi številne posnemovalce, celo v Afriki in ZDA. Mi smo ga ujeli med nastopom v Kopru. Kako razumete ta pojav?
To ni enkratni pojav. Skoraj vsako leto se zgodi, da se kdo pojavi, na primer Vasko Žabata iz Bolgarije, No Djani No Party in tako naprej. Na to vplivajo družbena omrežja. Ti ljudje niso v uradnih medijih. Na uspeh vplivajo družbena omrežja, Tik Tok, diaspora, način, kako se posluša glasba, in vse, kar to spremlja. S tem smo obkroženi. Mislim, da bodo na vse to močno vplivali algoritmi, če ne bomo previdni, kako poslušamo glasbo. To ne sme postati edini kanal, sicer pa je to zanimiv pojav.

Zadnje čase se veliko govori o koncertih Aleksandre Prijović v Zagrebu. V nekaj dneh je razprodala štiri koncerte. Kako gledate na to?
Res je. Več izvajalcev je imelo razprodane koncerte, vendar ne štirih. To je res veliko. Dolgo poslušamo razprave o tem, da bi morali na Hrvaškem nekatere vrste glasbe prepovedati. Veliko se govori o tem. Učinek prepovedanega sadeža vsekakor deluje. Tudi tisti, ki prej niso poslušali Aleksandre Prijović, so prišli na koncert, da bi odkrili njen čar in skrivnost Aleksandre Prijović. Uspešnost kot posledica uspeha. Povedati moramo, da se je pojavila tržna niša. Če pogledamo njeno petje, produkcijo, pesmi, lahko rečem, da je Ceca novega časa. Ceca 2.0.

Sprejemljiva.
Tako je. Mlada ženska, ki je prijetna, mama ...
Nova generacija.
Je zgledna, zelo zmerna in preteklost in vojne je ne bremenijo tako kot Ceco. Zato jo tudi laže poslušamo. Pesmi so dobre, ima zelo dobro produkcijo. Vemo, da z njo sodeluje tudi mož, ki je Brenin pastorek. Vse skupaj je pripeljalo do tega fenomena.

In priljubljenosti. V Ljubljani je zelo priljubljen radio Best FM, na katerem predvajajo tako glasbo. Ga poslušate? Imate izkušnje s tem?
Da, v Sloveniji je že leto dni. Imajo tudi televizijski kanal. To bo moja naslednja raziskava. Ker se ukvarjam s takimi pojavi, se mi zdi zelo zanimivo, da je po dolgem času tudi tukaj radio, ki predvaja tako glasbo. Zanimalo me bo predvsem to, kakšne so navade poslušalcev. Kdo ta radio posluša in kako tej glasbi dajemo veljavo. Ni bistveno, kdo kaj posluša, temveč kakšen pomen ima to, da nekdo to glasbo posluša. Zanima me, kako se bo ... Predvsem to, ali nekdo pove, da to posluša. Ali to družbeno in politično vpliva na določene skupine ljudi? Kako bo glede na to označil ljudi, ki poslušajo Best FM ali pa ne?

Tudi vi ste imeli izkušnjo v taksiju v Ljubljani.
Tako je. Ob začetku raziskave. Močno me zanimajo skupni prostori poslušanja: avtobusi, taksiji. Zgodilo se je že, da so na avtobusih prepovedali predvajanje glasbe. V Makedoniji je bila pred nekaj leti prepovedana narodna glasba, popularna folk glasba, na avtobusih. Na avtobusih Laste, ki vozijo od Beograda do Ljubljane, so nekaj časa predvajali samo glasbo Barryja Whita. Zanima me vse, kar se posluša v javnem prostoru, ne samo na koncertih ali doma, temveč v skupnih prostorih. Tudi to bo zanimivo raziskati in ugotoviti, kako radio vpliva na spremembe naših poslušalskih navad in okusa ter kako na to vpliva glasba, ki se posluša v Sloveniji.

Raziskujete tudi zborovsko petje. Kaj nam lahko poveste o tem? Kako je s tem v Sloveniji, kjer je zelo priljubljeno?
Da, zborov je veliko in različni so. Tradicionalno zborovsko petje. Zanimalo me je predvsem aktivistično petje oziroma ljudje, ki se zberejo, da bi s petjem opozorili na težave, družbene, politične, ali pa sodelujejo na protestih. Ta pojav opažamo po vsem svetu. Zanimal me je prostor nekdanje Jugoslavije, vendar kot svetovni pojav. Ker je družbenih in političnih težav vedno več, je ta pojav vse pogostejši. Pri raziskovanju me vedno žalosti, da imajo glasbene dejavnosti po razpadu Jugoslavije vedno manj sistemske podpore. Manj je brezplačnega in vsem dostopnega zborovskega petja. S tem veliko izgubljamo.

Petje je postalo drago. Če bi se danes želela pridružiti zboru, bi morala za to dejavnost vsak mesec plačati približno 50 evrov. Čeprav je to le preživljanje prostega časa.
Res je. Zaradi pomanjkanja javnih mehanizmov in infrastrukture, ki ljudem pomagajo, da se ob prostem času družijo, kar ljudje pogrešajo, se hitro najdejo tržne niše. Nekaj, kar bi moralo biti javno, postane prodajno blago. Včasih smo imeli mladinske in otroške zbore, upokojenske zbore. Povsod smo imeli organizirane zbore. Imeli smo tovarniške zbore. V skoraj vsaki delovni organizaciji smo imeli folkloro, pevski zbor, torej nekaj, kar je ljudem omogočilo emancipacijo. To ni bila samo zabava, temveč dejavnost ob prostem času. Iskreno upam, da nam bo uspelo to spet oživiti.