"Evropska unija skuša v BiH-u podkupiti Dodika in fašiste, da ne bi povzročali preveč težav, vučićevska politika in politiki dobršnega dela hrvaške vladajoče elite pa se zelo zavzeto trudijo, da bi BiH destabilizirali, neposredno ali posredno naredijo vse, da bi pomagali Putinu." Tako aktualne razmere v Bosni in Hercegovini komentira bosansko-ameriški pisatelj z ukrajinskimi koreninami Aleksandar Hemon.

Ob nedavnem obisku Slovenije in izidu slovenskega prevoda knjige To ni zate je za oddajo NaGlas! spregovoril tudi o aktualnih razmerah v svetu. Pogovor si lahko ogledate v spodnjem videu, vabljeni pa tudi k branju!

Pravkar je v slovenščini izšla še ena vaša knjiga. Potem smo bili priča »hemonomaniji«, vsi mediji so z vami naredili intervju, vse dvorane za knjižne večere so bile polne. Ker se mi zdi, da imate v Sloveniji neke vrste zvezdniški status, prosim, primerjajte svojo priljubljenost v Ameriki s tisto v regiji.
Tukaj me pozna več ljudi kot v Ameriki, ki je veliko večja. Vendar je vse, kar pišem, na neki način ukoreninjeno v skupnih izkušnjah življenja v Jugoslaviji, razpadu Jugoslavije in življenju po njem, v tranziciji in tudi iz izkušenj življenja v diaspori. Ne glede na družbeno ureditev ljudi, na katere se tukaj ljudje drugače odzivajo. Tukaj so vse te stvari znane, ni jih treba pojasnjevati, in to mi omogoča daljše in boljše pogovore. Na drugi strani v državah, v katerih tega ne poznajo, to odkrivajo ob branju mojih knjig in tudi to ni slabo.

Letos je pri založbi Goga izšla vaša knjiga Tole ni zate, prihodnje leto pa bo izšla knjiga Moji starši – uvod. Uvod v kaj?
Uvod v moje starše. To sem napisal, ker menim, da sta njihov pogled na svet in njihova filozofija skupna celotni generaciji, ki je živela na območju nekdanje Jugoslavije. Gre za uvod v njihovo življenje. Imeli so podobne življenjske okoliščine, kulturne reference. Vsak se na to odzove na svoj posebni način, tako so se tudi moji starši. Njihova izkušnja je specifična, vendar se ujema z izkušnjami drugih ljudi in jim je znana.

V svojih romanih pogosto pišete o razpadu Jugoslavije; komu pravzaprav pojasnjujete te dogodke, Američanom ali sebi?
Ne bi rekel, da pojasnjujem, gre za zalogo izkušenj, ki se ne morejo izbrisati. Drugih izkušenj nimam. Doživeli smo travmo, ki je zame zanimiva s knjižnega in filozofskega stališča. Zanimivo se mi zdi, da je bila Jugoslavija, kakršna je pač že bila, dolgo videti kot stabilna resničnost. Nismo mislili, da bo večna, vendar so bili odnosi, hierarhija in kulture za ljudi nekaj, kar smo poznali skozi več rodov. Doživeli smo razpad te resničnosti. Mnogi smo bili presenečeni, da to nikoli ni bila trdna, stabilna in trajna resničnost. Kako lahko dojemamo resničnost, če menimo, da ni stabilna? To je z literarnega vidika zelo zanimivo. Zato je knjiga Tole ni zate, zaradi katere se danes pogovarjava, sestavljena iz drobcev. Po travmatični izkušnji razpada resničnosti nam sprva ostanejo samo drobci, iz katerih moramo nato sestaviti drugačno resničnost in izkušnjo.

Leta 1992 niste bili v Sarajevu v obdobju obleganja, kakšne občutke imate glede tega, ali imate slabo vest?
Moji starši so odšli ob samem začetku obleganja, prvi dan, nekaj časa so prebili v Bosni in Vojvodini, konec leta 1993 pa so odšli v Kanado. Takrat sem imel slabo vest, ker nisem bil v Sarajevu. Sarajevo imam rad, pred vojno sem celo pisal kolumno, ki se je imenovala Sarajevo republika. Lahko rečem, da sem bil sarajevski nacionalist. Seveda sem imel slabo vest, ker so bili številni moji prijatelji takrat tam. Potem pa sem dojel, da se ne bi nič spremenilo, če bi bil tam tudi jaz. Na drugi strani pa bi kot pisatelj o tem lahko pisal. To je edino, kar obvladam. Začel sem pisati v angleščini, in kot ste opazili, se velik del mojih knjig ukvarja s to tematiko – vojno v Bosni, obleganjem Sarajeva, razpadom Jugoslavije ter povojnim življenjem, tranzicijo in življenjem v diaspori. Menim, da sem "diasporični" pisatelj, ne le zato, ker to opisuje moj življenjski položaj, ampak tudi zato, ker je bosanska družba postala "diasporična". Četrtina njenega prebivalstva je v diaspori. Tako vidim svojo vlogo v tem. Teoretično večino svojega življenja živim v Ameriki, pišem v angleščini in bi lahko začel pisati o stvareh, ki z Bosno ali diasporo niso povezane.

Pogosto prihajate v Sarajevo; kakšna se vam zdi Bosna z ameriške distance?
Ni ameriške distance, ker ne hodim v Bosno iz nostalgičnih razlogov. V Sarajevu imamo stanovanje in veliko prijateljev, vendar tisto, kar je najpomembnejše in kar vzdržuje mojo zvezo s Sarajevom živo, je to, da jaz iščem načine, kako lahko sodelujem z ljudmi v Sarajevu, načine, kako, da delam z njimi kot z ljudmi iz bosanske diaspore. Tako, da s te distance, kolikor lahko, sodelujem v proizvodnji bosanske kulture, kako v Bosni, tako tudi v diaspori. Veliko ljudi se je izselilo, danes živijo drugje, imajo družine in se nostalgično spominjajo Bosne iz svoje mladosti, ki se ne bo nikoli vrnila. Ko pa jo obiščejo, se vrnejo nostalgični spomini, pa tudi občutek, da ne sodijo več tja, ne poznajo več ljudi. Marsikoga sem spoznal tudi po vojni, tako da imam predvojne, pa tudi povojne prijatelje. Že nekaj časa ne hodim v Bosno iz nostalgičnih razlogov. V Sarajevu želim delati, ne obujati spominov.

Kako pa vas obravnavajo v Ameriki, kot ameriškega ali bosanskega pisatelja?
Američan je državljanstvo, ne etnična identiteta. V okviru državljanstva pa so variacije: ameriški Italijani, ameriški Bosanci, italijanski Američani in tako naprej. Ameriški jezik in kultura sta dovolj odprta, da lahko absorbirata ljudi, ki prihajajo iz drugih držav. To sicer ni vedno enakopravno, ni pravično, ni izraz tolerance, ampak v ameriški industriji je še vedno dovolj prostora, da lahko objavljam knjige v angleščini in da te knjige vsaj primerjajo s knjigami tistih, ki so rojeni v Ameriki in pišejo le o Ameriki. Včasih se mi zdi, da sem dosegel določeno raven in da ne morem više, ker sem vendarle tujec. Ne zato, ker sem Bosanec, ampak zato, ker pišem o Bosni in Jugoslaviji, le malo o Ameriki. Ameriška kultura ima rada, da se piše o Ameriki. Tako kot ima slovenska kultura rada, da se piše o Sloveniji.

Pogosto ste kritizirali Trumpa in njegovo politiko. Kako pa danes gledate na Bidna?
Biden je "flajšter". Trump ni vzrok za krizo v Ameriki, temveč je njen simptom
in posledica krize. Biden upočasnjuje proces, ki poteka že nekaj časa, vendar ga ne more ustaviti, ker je precej star in staromoden glede izvajanja ameriške politike in situacije v ameriški družbi. Kriza pa se ne bo končala, ne glede na to, kdo bo izvoljen na prihodnjih volitvah. Ne bo mogel rešiti vseh težav. Če bo zmagal Trump, bo ameriške demokracije verjetno konec. Če bo Biden zmagal, bodo desničarji še naprej napadali ameriško demokracijo, vztrajali bodo pri konfliktu, nasilju, ampak se mi zdi, da bomo imeli še nekaj časa, da najdemo način, da proces ustavimo. Vendar verjamem, da se ta konflikt, ta spopad, ta revolucionarni fašistični duh v Ameriki, ki ga izraža republikanska stranka, ne more ustaviti s političnim procesom. Nepolitični proces pa lahko vsebuje nasilje, kot plima, ki dviguje vse ladje, se to že nekaj časa dogaja, rast nasilja in pešanje politične in splošne infrastrukture. V podaljšanem obdobju krize mehanizmi oblasti bodo vse šibkejši in stanje se bo slabšalo.

Ampak vi z družino boste ostali v Ameriki?
Vrniti se moram na delo. Predavam na univerzi v Princetonu. Imam odlično službo, ki je ne morem pustiti. Hkrati pa se počutim tako, kot so se mnogi pred vojno v BiH-u. Bojim se, kaj se bo zgodilo, in hkrati razmišljam, da bi se moral na to pripraviti ali se preseliti. Hkrati pa živim tako, kot sem živel do zdaj. V podobnem obdobju so pred razpadom Jugoslavije in vojno v BiH-u nekateri pravočasno odšli, drugi pa ne. Nihče ni vedel, v katerem trenutku je treba oditi. Tako kot tudi moji starši, ki niso vzeli samo niti osebnih izkaznic, ker so mislili, da je odhod začasen. Trideset let pozneje živijo v Kanadi. Tako, da nimam pravega odgovora, po eni strani bi se izognil vsem tem, ker bo zelo grdo, po drugi strani vem, da bom izgubil nekaj, česar se ne da najti nikjer drugje, s tretje strani pa, če se Amerika začne podirati, se bo to razširilo po vsem svetu in ne bo igralo vloge, kje smo.

V Evropi prav tako ni bistveno boljše. Vojne so bliže Evropi kot ZDA. Z Ukrajino ste tudi povezani na osebni ravni, vaša dedek in babica sta se v Bosno preselila iz Ukrajine.
Vojna v Ukrajini me zadeva osebno in načelno. Moja družina z očetove strani še vedno govori ukrajinsko. Moja dedek in babica sta rojena v današnji Ukrajini, ki je bila takrat Galicija, provinca Avstro-Ogrske. Moj oče in njegovi bratje, ki vsi živijo v Kanadi, pojejo v ukrajinskem zboru. Poleg tega sem bil v Kijevu v avgustu leta 1991, ko je Ukrajina razglasila neodvisnost, takrat sem stal pred ukrajinskim parlamentom. Tako, da lahko rečem, da sem bil na porodu Ukrajine. Prav tako me zadeva načelno, ker to, kar počne Rusija, počne z genocidnimi nameni. Ukrajinci se torej bojujejo za obstoj. Bojim se, da Putinu pri uničevalni in genocidni strategiji ustreza, da je v Gazi vojna. Napad na Gazo mu je prišel prav. Prav bi mu prišlo tudi, če bi na Balkanu prišlo do spopadov, zlasti oboroženih, ker bi to preusmerilo pozornost in dodatno zapletlo situacijo. Zato prihaja do povečanega delovanja "putinovskih" agentov, vključno z Dodikom in podobnimi. Evropska unija pa se ob samoljubju in zaslepljenosti niti ne zaveda, da s svojim pristopom skuša v BiH-u podkupiti Dodika in fašiste, da ne bi povzročali preveč težav. Ti pa manipulirajo in vedno iščejo več. Vučićevski politiki in politiki dobršnega dela hrvaške vladajoče elite pa se zelo zavzeto trudijo, da bi BiH destabilizirali. Neposredno ali posredno naredijo vse, da bi pomagali Putinu. Bojim se, kaj se bo zgodilo v BiH-u, tej regiji in po vsej Evropi.