V Sloveniji Rumeno Bužarovsko poznamo po dveh od sicer štirih zgodb: Nikamor ne grem in Moj mož. Te dni z beograjskim filmskim režiserjem Srđanom Dragojevićem piše scenarij za film po svoji zbirki zgodb Osmi marec. Do konca leta naj bi končala svoj prvi roman. Je tudi snovalka gibanja #SegaKažuvam, ki je prvo na Balkanu začelo na spletu objavljati pričevanja žensk o moškem nasilju.

V Cankarjevem domu je bila gostja literarnega večera, mi pa smo jo povabili v studio oddaje NaGlas!, ki je na sporedu na TV SLO 1 ob 12.30, vabljeni tudi k branju intervjuja.

Prihajate iz Severne Makedonije, vaša družina pa izvira iz Grčije. Kako bi to na kratko pojasnili?

Zgodba je dolga, vendar se bom potrudila. Moja mama je hči grških beguncev iz obdobja državljanske vojne, v kateri je bilo komunistično gibanje poraženo leta 1949. Moj stari oče je bil zdravnik med vojno in tudi sicer. Med državljansko vojno je dejavno sodeloval na strani komunističnega gibanja.

Enako velja za babičino družino. Zato so bili begunci in so se zatekli v Taškent. V obdobju Sovjetske zveze je Uzbekistan sprejemal begunce iz državljanske vojne v Grčiji. Preden je bila hunta v Grčiji poražena, je moja družina, tj. dedek, babica, mama in teta, prišla v Skopje, ker je bilo to mesto bliže. Po padcu fašistične vlade so se želeli vrniti v Grčijo. Babica je žal umrla in se nikoli ni vrnila, stari oče pa se je vrnil. Zato smo pogosto hodili tja. Tam imam veliko grških sorodnikov. Vendar zaradi težav z imenom in grškega embarga ... Ko se je država preimenovala, se je to rešilo. Vendar je bila med državama 30 let nekakšna hladna vojna, kar smo čutili tudi v družini. Moji sorodniki v Grčiji niso vedeli, kateri jezik govorim. Niso vedeli, kaj je makedonščina. Je to bolgarščina ali srbščina? Odvrnila sem, da ne, vendar nisem smela reči, da je jezik makedonski. Jezijo se, ker se v Grčiji neka regija imenuje Makedonija. To je območje severne Grčije. To je bila vedno težava. Ko sem jih obiskala, so bili do mene zelo nesramni. Ne govorim samo o sorodnikih. Tam ne moreš kupiti niti kave. Če te vprašajo, od kod prihajaš, ne smeš povedati. Tudi v Makedoniji nisem govorila, da je mama Grkinja, čeprav v Grčiji nikoli ni živela in bolje govori makedonsko.

To so torej težave z identiteto.

Da, s preseljevanjem, identiteto.

Zato je verjetno to pogosto tudi tema vaših književnih del. Vrnila bi se še na en del vašega družinskega trikotnika. V otroštvu ste s starši pogosto hodili v Ameriko. Tam ste obiskovali tudi zadnji razred osnovne šole, vendar se niste odločili, da bi ostali. Zakaj?

Vsi, ki so se vrnili iz Amerike, gotovo vedo, zakaj. Še prej bi povedala, da nisem bila Jugoslovanka. Zdaj sicer govorim jugoslovansko. Tega sem se morala naučiti. Imeli smo prevode. Po drugi svetovni vojni smo začeli prevajati. Vse je bilo novo. Zato sem veliko brala v srbščini in hrvaščini. Nikoli nismo hodili na počitnice. V Jugoslaviji nismo imeli sorodnikov, tako kot večina ljudi. Hodili smo v Grčijo in Ameriko, kar je zelo zanimivo. Šele zdaj sem vključena v postjugoslovanski prostor in ga počasi spoznavam. Celo filme sem začela gledati. Ničesar nisem vedela.

Nikoli ni prepozno.

Ni, zdi se mi zelo zanimivo. Odkrivam novo kulturo, ki je danes ni več. Že dolgo je ni več.

Kaj pa je bilo v Makedoniji, da ste se vrnili in zdaj tam živite? Skoraj 600.000 vaših sodržavljanov pa je v zadnjih 30 letih Severno Makedonijo zapustilo.

O tem podatku nisem prepričana.

Tako se gibljejo okvirne ocene.

Vemo, kako težko je na Balkanu prešteti ljudi. Vedno so težave pri popisu prebivalstva. Amerika je zelo zanimiva. O tem sem pravkar napisala knjigo. V Ameriki so razdalje zelo velike. Težko je priti iz enega kraja v drugega. V trgovino ne moreš iti peš. Ne vidiš sosedov. Ne pozdravljaš se z ljudmi. Med ljudmi ni spontane komunikacije. Vse mora biti organizirano. Zato hodijo v cerkev, kjer imajo skupnost. Ljudje so tam osamljeni. Osamljenost me je res motila. Imela sem domotožje. Pogosto sem jokala. Nisem imela skupnosti, kakršne imamo v Evropi, na Balkanu in drugod. Amerika pa je zelo čudna, nekako transakcijska. Tvoja prijateljica bom. Ampak zakaj? Od prijateljstva moram nekaj imeti. Kot da gre za denar.

Torej gre za korist?

Da, to je zelo čudno. Ljudje zato trpijo. Tudi njihova književnost je povezana s tem.

V zbirki kratkih zgodb Nikamor ne grem pišete o naših ljudeh v izgnanstvu. V mislih imam vso regijo. Zanimivo je, da omenjate tabuje iz njihovega življenja. Obljubljena dežela pogosto ni taka, kot si jo predstavljamo. Zakaj se vam je zdelo pomembno pisati prav o tem, da naši ljudje v tujini pogosto ne morejo opravljati poklica, za katerega so izobraženi, da so odrinjeni na rob družbe. Zakaj vas to zanima?

Zato, ker v zadnjem času radi govorijo o tem, da je v Severni Makedoniji tako grozno, da moramo bežati iz nje. Celo tisti, ki jim ni tako hudo, torej srednji razred. Jaz sem imela srečo. Lahko sem odšla in se vrnila. V Severni Makedoniji lahko živim in imam dobro službo. Nekateri pa so primorani v odhod. Migracije so nekaj običajnega. Po svetu so zdaj obsežne migracije. Zato me to ne moti. Moti me idealiziranje Zahoda in kolonialistični odnos, ki ga ima Zahod do nas, ker se počutimo manjvredni, zahodnjake pa gledamo kot večvredne.

Zato nas tudi oni tako vidijo. Zanima me, kako to vpliva na intimo, zasebne odnose, na odnose med ljudmi, v družinah in podobno. Hotela sem razbiti žalostno zgodbo o Ameriki. Obstajata dve zgodbi. Nikamor ne grem je zgodba o moškem, ki se vrača iz Avstralije, ker mu tam ni uspelo. Življenje priseljencev je seveda zelo težko. Tudi jaz sem, kot mnogi na Balkanu, iz begunske družine.

To ni nič nenavadnega. Ni preprosto, če si v tuji državi priseljenec. Zelo težko je. Tudi Amerika se slika kot dežela, kjer se cedita med in mleko, kjer je vse popolno. Prodajajo kapitalistične sanje o tem. Poleg tega je tema moje zbirke tudi manjvrednostni kompleks, ki ga imamo. Do zahodnjakov se vedemo hlapčevsko. Mislim, da je to balkanski fenomen. Poudarjamo, da smo ljubeznivi in gostoljubni, ampak samo do zahodnjakov. Ko so k nam prišli ljudje iz Sirije in Afganistana, nismo bili taki. Kaj pa Romi? Makedonci niso niti malo prijazni do Romov, Albancev in kosovskih beguncev. Če so krščanske vere, belopolti, bogati in z Zahoda, smo do njih gostoljubni.

Stereotipi so živi tudi na Balkanu. Še en stereotip oziroma tabu je povezan s položajem ženske. To je druga pomembna tema, s katero se ukvarjate. Kaj je danes najslabši stereotip za žensko na Balkanu? Da ni poročena, nima otroka, da je ločena, pije, ima slabe odnose z mamo? Kaj je najslabše?

Vse skupaj. (nasmešek). Ne vem, ali lahko narediva seznam najpogostejših. Imamo velike težave. Nekateri bi rekli, da je to stvar preteklosti. Zelo zanimivo in smešno je, če mi kdo reče, da živimo v 21. stoletju in to res ni pomembno. Potem pa dajo sebe za zgled in dokazujejo, da so sposobnejši. In da sem jaz neumna, ker tega ne razumem. Potem pa dodajo, da je tako samo v moji družini. In da sem samo histerična feministka, ki bi rada s tem zaslužila ali kaj podobnega. Vse to je samo šovinizem in šovinizem do sebe. Nekatere ženske na Balkanu morda res niso občutile stereotipov. Mislim, da takih ni, samo zavedajo se ne. To se ne dogaja samo na Balkanu. Patriarhat in predsodki so povsod. Ne morem reči, da je na Zahodu kaj drugače. Svet tako deluje, samo na zunaj je drugače.

Bolj prefinjeno. Na zunaj je lepše.

Da. Nisem prepričana, da so bolj prefinjeni. Zanimivo je bilo, ko so v Franciji izjavili, da je Francija prva država, ki je v ustavo zapisala pravico do splava. Ni, mi smo bili prvi, Jugoslavija. Zato to ne drži. Zaradi socializma smo v Jugoslaviji zdravo dobili volilno pravico ...

Porodniški dopust.

Tako je. In možnost, da delamo. Močan vpliv so imele tudi tradicionalne vrednote. Na primer to, kar ste našteli: ženska, ki ni poročena ... Ženske vedno vrednotijo glede na spolnost. Spolnost je vedno prva. Nekaj je torej narobe. Ali je preveč spolno privlačna ali sploh ni. Nekje med cipo in svetnico. Vedno je prisotna dvojnost, v kateri se napaja sovraštvo do žensk, s katerim smo obkroženi.

To ste opisali tudi v zbirki Moj mož. V Ljubljani in še nekaterih mestih je bila tudi uprizorjena. Zanima pa me še, kakšen je položaj žensk v Severni Makedoniji. Ste ena od pobudnic gibanja #JazTudi v Severni Makedoniji. Kako ste začele in kaj bi rade dosegle?

Mislim, da imamo v Severni Makedoniji zdravo feministično gibanje. Nimamo, oziroma vsaj slišati jih ni, TERF-ic. To so feministke, ki sovražijo transspolne ženske. To se nam zdi nesprejemljivo. To do nas še ni prišlo in upam, da ne bo. Tudi transspolne ženske so naše sestre. Tudi one so naše soborke. Ne samo transspolne ženske, transspolni ljudje na splošno.

Mislim, da je naše feministično gibanje zdravo. Imamo enake težave, kot so v vseh drugih državah. Z raziskavo so ugotovili, da nikjer na svetu ženske in moški za delo niso plačani enako. Pri nas so enake težave: femicid, spolne zlorabe, ekonomska neenakost, nasilje, tabuizacija ženskega telesa, maščevalna pornografija ... Vse to je tudi pri nas. Bila sem članica skupine, ki je osnovala to gibanje. Na Balkanu smo bile prve, ki smo na spletu začele objavljati #SegaKažuvam. To je makedonska različica gibanja #JazTudi. Ljudi je ozavestilo. Začeli so govoriti o tej temi. Pogosto govorimo o tem, da se moramo ozavestiti, vendar moramo dati družbi tudi možnost, da nas zakonito zaščiti. Da nam policija in sodstvo lahko pomagata. Da pravica ne bo polna predsodkov. To ne deluje. Predsodki so že v sistemu.

Ljudje se morajo tega zavedati.

Moramo jih ozavestiti. To pa je zahteven postopek. Zato smo začele gibanje.