V zbirki Živi klasiki so kot prvi izšli prevodi Slike Doriana Graya irskega pisatelja Oscarja Wilda v prevodu Rape Šuklje, Prevzetnost in pristranost izpod peresa Jane Austen v prevodu Majde Stanovnik in Tujec francoskega nobelovca Alberta Camusa, ki ga je prevedla Suzana Koncut. Prevoda Drakule Brama Stokerja in Krasnega novega sveta angleškega pisatelja Aldousa Huxleyja podpisuje Boris Verbič. Zbirko dopolnjuje še Sto let samote kolumbijskega nobelovca Gabriela Garcie Marqueza v prevodu Alenke Bole Vrabec.

Žive klasike nameravajo po besedah urednika Andreja Ilca za zdaj dopolniti še s Sofoklesovo tragedijo Antigona, Hamletom Williama Shakespeara in romanom Deklina zgodba Margaret Atwood. Kot je na predstavitvi še povedal Ilc, je nastanek nove zbirke spodbudil trend kupovanja knjig v angleškem jeziku, ki so ga zaznali pri mladih bralcih.

Ob novi zbirki je Mladinska knjiga predstavila tudi nove leposlovne prevode: roman Žalostni tiger francoske avtorice Neige Sinno, roman Tasmanija italijanskega pisatelja Paola Giordana, ki se je nedavno mudil v Sloveniji, in roman Dunkelblum avstrijske avtorice Eve Menasse.

Neige Sinno (1977) v avtobiografskem romanu Žalostni tiger spregovori o sistemski spolni zlorabi, ki jo je kot deklica utrpela v družini in življenju, polnem laži. S knjigo oriše tudi problematiko incesta kot tabu teme, o kateri naša družba ne govori dovolj, je povedala urednica prevodnega leposlovja za odrasle Mladinske knjige Darja Marinšek. Po besedah prevajalke Saše Jerele je pisateljica poskušala dešifrirati dogajanje v glavi storilca spolne zlorabe in njegove žrtve. Po njenih ugotovitvah pri spolni zlorabi ne gre za spolnost samo, ampak predvsem za storilčev občutek moči in užitek v popolni oblasti ter nadrejenosti. Avtorica je v knjigi predstavila več zornih kotov in virov, uporabila je tudi drobce sodnega zapisnika in časopisne članke.

Eve Menasse (1970) z romanom Dunkelblum izriše zgodovinsko panoramo majhnega istoimenskega mesta na avstrijsko-madžarski meji. Teče leto 1989, ko je padla železna zavesa, avtorica pa pripoveduje o spopadanju prebivalcev s krivdo iz preteklosti, je povedal prevajalec Štefan Vevar. Poleg ustrelitve madžarskih Judov tik pred koncem druge svetovne vojne avtorica raziskuje zaroto kolektivnega molka v mestu, izkop neznanega trupla in izginotje mlade raziskovalke vojnih dogodkov. Po mnenju prevajalca je roman pesimističen in sledi mišljenju, da bo zlo vedno prisotno in bodo zlobni ljudje še naprej snovali nove zločine. Kot je povedal, bi bilo z ozaveščanjem družbe tudi s tovrstnimi romani mogoče otežiti izpeljavo tovrstnih dejanj.

Paolo Giordano (1982) v Tasmaniji opisuje svet, ki ga pogosto pretresajo katastrofe, poplave, požari, teroristični napadi in vojne. Knjiga je po besedah Darje Marinšek fragmentarna pripoved, ki se dopolnjuje z notranjostjo protagonista in njegovo izgubljenostjo. Otok Tasmanija je izbral kot prispodobo za zadnje zatočišče, kjer bomo lahko živeli, ko bo šlo vse po zlu, je povedala. Knjigo je prevedla Anita Jadrič. V slovenščini so sicer doslej izšli tudi avtorjevi romani Raztrgano nebo, V času epidemije in Samotnost praštevil. Giordano je bil eden od gostov letošnjega 57. mednarodnega srečanja pisateljev, ki ga pripravljata Slovenski center PEN ter Odbor pisateljev in pisateljic za mir pri mednarodnem PEN-u.