Park High Line, ki so ga vzpostavili na opuščenih tirih mestne železnice, je eden od simbolov revitalizacije New Yorka. In obenem eden najbolj priljubljenih parkov v mestu. Leta 2011 je Cas Holman tam otrokom ponudila velike lesene plošče različnih oblik, vozičke, ogromne vijake, ki jih priviješ z rokami, vrvice, škripce in še nekatere druge elemente. Bili so preveliki, da bi enemu samemu otroku uspelo iz njih narediti kar koli, kar bi 'stalo skupaj'. A otroci so začeli sodelovati in ustvarjati kar najbolj nenavadne konstrukcije. Projekt je bil izjemen uspeh.

To je bil začetek serije igrač oziroma bolje rečeno konstrukcijskih sistemov Rigamajig, igral, po katerih je Cas Holman najbolj znana. Njena neizmerna domišljija, igrivost in stremljenje k ustvarjanju okolij za spodbujanje proste igre otrok, sicer zaznamujeta tudi njena igrišča in muzejske instalacije. O načelih, ki jo vodijo pri delu, pa tudi o tem, zakaj igro potrebujejo tudi odrasli, bo Cas Holman 22. aprila govorila na predavanju v Centru Rog, kjer bo vodila tudi dvodnevni mojstrski tečaj, katerega udeleženci bodo razvijali prototip igral po svojih zamislih.
S Cas Holman smo se o njenem delu, interesih in predvsem, zakaj je sploh začela oblikovati igrače, pogovarjali še pred njenim prihodom v Ljubljano.

S čim ste se sami najraje igrali v otroštvu?
Odraščala sem ob gozdu in sem veliko časa preživljala zunaj. Doma smo sicer imeli igrače, ampak raje sem se potepala zunaj. Najraje sem imela svoje kolo, veliko pa sem se igrala tudi s psom. Seveda sem se igrala tudi doma. Imeli smo predvajalnik kaset in veliko sem plesala. Torej veselilo me je vse, povezano z gibanjem.

Če se ne motim, ste nekje omenjali tudi palice, kamne in blato kot potencialna igrala in pozneje kot eno od izhodišč za vaše razmišljanje o igračah.
Ko smo se igrali zunaj, je vse, kar smo našli, postalo igrača. Ampak v smislu stvari v mojem življenju, ki so bile oblikovane namenoma za otroke, je bil pomemben predvsem kasetnik. No, imela sem tudi plišaste igrače, ki sem jih jemala s sabo na svoje pustolovščine v naravi. Na nek način sem stvari, ki so bile oblikovane za otroke, jemala s seboj v naravo.

Je to, kar vas kot oblikovalko zanima zdaj, povezano s tem, kar vas je veselilo v otroštvu?
Zagotovo. Znano je, da načini, na katere se igramo kot otroci, vpliva na to, kakšni odrasli postanemo. Odraža se v tem, kam nas vodi intuicija in nas oblikuje kot osebnost. Če bi na primer odraščala v mestu in ne na podeželju, bi seveda še vedno deloma imela isto osebnost, vendar bi bila moja igra bolj socializirana, kot pa je bila, ko sem hodila v naravo in iskala pustolovščine. Namesto dreves bi srečevala ljudi.

Torej, ne želim biti romantična glede gozda, ki seveda tudi ni vsem dostopen. Kot oblikovalka ne želim oblikovati enakega otroštva, kot je bilo moje. Imela sem sijajno otroštvo, vendar je bilo specifično, ker sem imela dostop do narave, do gozda. Čas, prostor in neodvisnost so zaznamovali moje otroštvo in ga bogatili.

Starši oziroma skrbniki lahko otrokom to zagotovijo ne glede na to, kje živijo. Na tak ali drugačen način. Povsod lahko otroka spodbujajo k neodvisni in svobodni igri. Ni treba, da gre otrok ven. Tudi otroci, ki odraščajo denimo v New Yorku ali Singapurju, se lahko igrajo samostojno. Samo dati jim moramo čas in prostor, kjer lahko razvijajo zaupanje vase. In zavedanje, da jim starši oziroma odrasli okoli njih zaupajo. Da smejo biti sami, se igrajo ali sami zase ali z drugimi otroki.

Čas in svoboda se zdita ključna. Življenja otrok so danes izredno strukturirana in usmerjana in celo njim primanjkuje 'prostega časa', čeprav ne hodijo v šolo ali službo …
Da, to me skrbi. In vidim pri študentih. Učim dodiplomske študente umetnosti, in sicer tiste v prvem letniku. To so študenti, stari 17, 18, 19 let, ki so ravno prišli iz srednje šole. Prihajajo sicer s celega sveta.

Ugotavljam, da so bila njihova življenja tako strukturirana, da ko jih vprašam, kaj želijo narediti, jih veliko ne zna odgovoriti. Pravim jim, veš, si na umetniški šoli, želiš delati umetnost, biti oblikovalec … Torej kaj želiš početi? Tovrstnih vprašanj jim niso zastavljali in ko jim postaviš vprašanje brez ponujenih odgovorov, se ne znajdejo.

Obstajata intrinzična (notranja) motivacija in motivacija, ki ima vzvode zunaj. Vzgoja v šolah in sploh način, kako so vzgajani, sta pretežno povezana z motivacijo od zunaj. Otrokom se denimo govori, kako se morajo igrati, da bodo zmagali. Kako bodo dosegli naslednjo stopnjo v igri. Ko so v šoli, se jim govori, da se učijo za ocene, da se bodo lahko vpisali na fakulteto.

Večina vzvodov prihaja od zunaj. Otrokom se govori, kako nekaj naredijo in pri tem se misli predvsem na dosežke in koristi. Zanemarja pa se to, kar bi prišlo iz njih samih, njihove osebne interese ali strasti, radovednost. Otrokom radovednost ubijajo. Vse to inhibira sposobnost, da bi bili v stiku s svojimi notranjimi vzgibi. To, da ti gre dobro, lahko preprosto pomeni, da si srečen.

Od kod pa pravzaprav izvira vaša želja, da bi oblikovali igrače? Kako ste se odločili za to pot?
Stara sem bila 28 let in za sabo sem imela precej pustolovščin. Delala sem na Galapagosu kot raziskovalna asistentka, več let sem bila kuharica v restavraciji, pekla sem pecivo, delala sem za podjetje, specializirano za pohištvo … Ves čas pa sem zase delala umetnost, ker me je to veselilo. Preprosto rada ustvarjam. In potem sem se vrnila v šolo za oblikovanje. Na lepem se mi je posvetilo, da želim biti oblikovalka; da lahko torej ustvarjam umetnost in imam obenem službo.

Vse, kar sem ustvarila v šoli, je bilo na nek način igrivo. Delala sem skulpture, ki sicer niso bile igrala. Ena od njih, precej abstraktna, je bila razstavljena v nekem muzeju. Opazovala sem, kako sta se neka mati in hči z njo igrali. Z njima sem govorila o tem, kaj počneta, kaj se dogaja z njuno domišljijo. Mama mi je rekla, da je mislila, da svojo hčerko pozna, da pa očitno ni imela predstave o tem, kako deluje njena domišljija. In tedaj sem si rekla, da želim oblikovati več stvari, ki bi imele tak učinek. Pomislila sem, oh, ta skulptura je igrača, oblikovala sem igračo. To ni bil moj namen, ampak naredila sem igračo.

Potem sem začela razmišljati, kaj se dogaja na področju igrač. Kar sem videla, me ni preveč navdušilo. In pomislila sem, morda to področje terja nekaj dobrega dela. Morda lahko tu nekaj doprinesem in ustvarim nekaj, kar ima pomen in učinek.

Najbolj ste znani po modularnih igračah. Najbolj znan je sistem Rigamajig.
O njih razmišljam kot o konstrukcijskih sistemih. Gradnja velikih struktur otroke opolnomočuje. Morda se spomnite, ko ste kot otrok ustvarili nekaj velikega. Verjetno ste se počutili zmagoslavno. Tudi če gre zgolj za neko škatlo …

Pogosta je predstava, da so za otroke ustrezne majcene igrače, ampak če naredijo nekaj velikega, se tudi zavejo, da imajo lahko nek vpliv na okolico. Tudi to je razlog, da se mi je začelo zdeti, da je ustvarjanje sistemov lahko koristno. Zanimivo je, kako hitro otroci ugotovijo, za kakšne elemente gre. Na primer vidijo, ta dva sta enaka, to gre skupaj s tem, tako lahko to povežemo …

Gre za sisteme, kjer lahko otroci hitro nekaj zgradijo, ne da bi morali predolgo ugotavljati, kako lahko elemente povežejo. Pri tem se spodbuja njihova ustvarjalnost. In tovrstna igra stimulira različne tipe možganov. Otroci so različni. Nekateri se radi preprosto igrajo, nekateri radi rešujejo probleme. In ko gre za Rigamajig, se lahko otroci teh različnih tipov igrajo skupaj in skupaj nekaj ustvarjajo, čeprav gre za stimulacijo različnih tipov možganov.

Ko se igrajo skupaj, razvijajo medsebojno razumevanje. Zato so ti igralni sistemi čudoviti, ker se lahko skupaj igrajo zelo različni otroci. Pri tem morajo seveda medsebojno komunicirati in v tem uživajo. Medsebojne konflikte rešujejo veliko bolj tekoče, kot bi jih, če bi sodelovali pri nečem, v čemer ne bi uživali. Ko pa se zabavajo, jim je v interesu, da rešijo konflikt, saj želijo igro nadaljevati.

Pravzaprav so prisiljeni v sodelovanje, saj so elementi tako veliki, da en sam otrok verjetno ne bi mogel ničesar sestaviti sam.
Da, morajo sodelovati. Če sama ustvarjam nekaj novega, delam prototip in potem sama v svojem studiu nekaj testiram. Ampak težko sama ugotovim, ali je nekaj dobro. Moram najti prijatelja ali iti do soseda in ga prositi, naj mi pride za minuto pomagat. To je življenje. Tudi za odrasle ni nujno, da vse delajo sami. Popolnoma v redu je, če potrebujemo okoli sebe druge ljudi. In med igranjem se učimo tudi tega, da prosimo za pomoč. Vadimo medsebojno odvisnost. Vsi moji izdelki spodbujajo to.

Dandanes že zelo majhni otroci vstopajo v digitalna okolja. Ste kdaj razmišljali, da bi tudi sami oblikovali kakšno igralo v digitalnem okolju?
Veliko ljudi oblikuje v digitalnem okolju, tako igre kot tudi izobraževalna gradiva. Večina jih ni dobrih, nekaj pa jih je sijajnih. Ampak mislim, da me to okolje ne potrebuje. Torej, odgovor je ne. Če bi več ljudi oblikovalo kakovostne sistemske igrače, bi morda sama počela kaj drugega. Rada grem tja, kjer me potrebujejo.

Oblikujete tudi tako imenovane spolno nevtralne igrače. Se vam zdi pomembno, da so to oznako dali tudi vašim domislicam?
Obstaja ideja, da si fantki želijo in potrebujejo nekaj, deklice pa nekaj drugega. Menim, da bi obojim morali dati na voljo enak material in naj si potem sami izberejo, kaj želijo. Če bodo tam baletni copatki in kladivo, mislim, da bi moralo oboje biti dostopno otrokom obeh spolov. Naj se sami odločijo.

Ali pri svojem delu sodelujete tudi z razvojnimi psihologi?
Sodelujem z različnimi profili. Sodelujem s pedagogi za male otroke in z razvojnimi psihologi, pa tudi z mizarji, glasbeniki oziroma če ustvarjam nekaj, kar je povezano z glasbo, sodelujem s kom, ki je že delal z glasbo in otroki. Glede na to, kaj posamezen projekt zahteva, poiščem sodelavce. Tudi zato, ker je na ta način delo bolj zabavno tudi zame. In če se zabavam, je rezultat boljši.

Glede na uspeh serije Rigamajig si predstavljam, da morate imeti kar veliko proizvodnjo.
Naš največji trg so ZDA, zato je večina narejena v ZDA. Nekaj proizvodnje je tudi v Vietnamu in to potem transportiramo v ZDA. Distributerje imamo sicer tudi v Evropi, ampak produkcija večinoma poteka v ZDA.

Ali kdaj kaj naredite tudi po naročilu oziroma kot unikat?
Tako je v primeru del za muzeje ali ko gre za projekte, ki so ustvarjeni posebej za določen prostor. Takrat načrtujem tudi stvari, ki jih zgradijo druga podjetja. To med drugim velja za načrtovanje igrišč. Pogosto gre za kombinacijo opreme za igrišča in posebej zanje načrtovanih in izdelanih elementov. Pravzaprav gre za oblikovanje celotnega ambienta. Odvisno je torej od projekta. Ampak igrišča in pa projekti, namenjeni za točno določen prostor, so načeloma unikatni.

Verjetno imate izoblikovano mnenje o trgu igrač. Ste do njega kritični?
Absolutno. Menim, da ga ne vodi razmišljanje o tem, kaj potrebujejo otroci, ampak ga vodijo zakoni trga. Večina ponujenega res ni dobra za otroke. In veliko igrač je izraz napačnih predstav o otrocih in o tem, kaj je namenjeno kateremu spolu. Zaradi tega sem žalostna. Treba se je tudi zavedati, da se stereotipne predstave utrjujejo prek tega, kaj dajemo otrokom. Industrijo igrač na žalost vodi logika visokih dobičkov in nizkih stroškov in ni izraz spoštovanja otrok.

Domnevam, da precej potujete. Ali v tujini opazujete, s kakšnimi igračami se igrajo otroci. Morebiti ste odkrili bistvene razlike med različnimi državami?
V drugih državah običajno skušam najti otroška igrišča in 'lokalce' povprašam, kje je kakšno dobro igrišče. Rada pohajkujem po mestih, kot sem kot otrok pohajkovala po gozdu. Samo sprehajam se in na ta način se nekako igram v mestu. In najdem klop, se usedem in samo opazujem.

Do zdaj sem tako že veliko časa porabila za opazovanje igrišč v drugih deželah. Vedno skušam tudi najti trgovine z igračami. V vseh državah trgovine z igračami niti ne obstajajo, ampak igrače prodajajo drugje. Po svetu so seveda tudi različne predstave o tem, kaj igrače sploh so. Otroci se igrajo na zelo različne načine. V prvi vrsti torej ne gre za to, da grem opazovat trgovine z igračami, zanima me predvsem to, kako se v različnih krajih otroci igrajo. Če bi res v prvi vrsti iskala trgovine z igračami, bi to pomenilo, da sem vpeta v ameriške predstave o tem, kako se otroci igrajo. In tako v resnici ne bi videla, kako se otroci zares igrajo. Ponekod se namreč preprosto igrajo s palicami, kredo, lovijo hrošče … Gre za način igranja, za igre, ki jih otroci sproti izumljajo.

Ste kje naleteli na otroško igro, ki vas je še posebej presenetila?
Rekla bi, da sem si predvsem oddahnila. Pogosto namreč vidim otroke, ki se igrajo sami, kar v ZDA težko vidiš. Vidim 6- ali 7-letnike v skupinah, ki se zunaj igrajo sami. Denimo skačejo po gori smeti. In, ja, na nek način čutim olajšanje, ko v drugih državah vidim otroke, ki sami hodijo po soseski ali vasi. Torej samo zavedanje, da to še obstaja, je zame olajšanje.

Konec meseca prihajate v Ljubljano. Že veste, kaj boste poudarili na vašem predavanju 22. aprila?
Mojstrski tečaj, ki bo sledil predavanju, bo v igro vključil odrasle. Odrasli bodo oblikovali igrače za medgeneracijsko igro, torej odrasli in otroci naj bi se s temi igračami igrali skupaj. Tako da bom verjetno govorila o tem, zakaj se odraslim pogosto zdi težko se igrati. Verjetno bom govorila tudi o tem, kako se moje delo navezuje na koncept svobodne in neusmerjene igre, torej igre, ki ni motivirana od zunaj.

Ravnokar sem napisala knjigo, ki bo v ZDA izšla oktobra in ki govori o odraslih in igri. Torej verjetno bom govorila tudi o tem. Tudi zato, ker ni bilo narejenih veliko študij o tem, kako lahko odrasle spodbujamo k igri. Seveda obstajajo videoigre in odrasli se ukvarjajo s športom, vendar ko gre za svobodno igro, kakršno s svojimi izdelki skušam spodbujati pri otrocih, tega v življenju odraslih skoraj ni. Torej o tem bi tudi želela govoriti.

Potem bosta sledila dva dneva mojstrskih tečajev. Se je kdaj že zgodilo, da se je iz kakšnega prototipa, ki so ga oblikovali udeleženci, razvil tudi dejanski končni izdelek, ki je bil ponujen v prodajo?
Glede mojstrskih tečajev ne vem. Trajajo malo časa in z udeleženci običajno ne ohranjam stikov, tako da ne vem, ali so prototipe razvili v izdelke. Vem pa, da so nekateri moji študenti med študijem razvili ideje, iz katerih so nato izšli izdelki.

Imate tudi seminarje za velike korporacije, kot so Nike, Lego ali Disney Imagineering. Je v takšnem korporacijskem okolju sploh prostor za igro ali ljudje predvsem delajo?
Seveda je. Kjer koli so ljudje, je prostor za igro. Cilj sodelovanja je bil v primeru vsake od teh korporacij drugačen. Ampak o čem večinoma govorim? Večinoma spodbujam vodje k temu, da sprejmejo, da podrejeni razvijajo koncepte brez jasno zastavljenega cilja. Odraslim je večinoma težko delati, kadar ne vedo natančno, kam gredo, kaj je cilj. Torej na koncu hočemo na primer imeti novo skodelico ali pa nov čevelj … Hočemo stvar, ki stane toliko in toliko in zaseda točno določeno mesto na trgu. To ni zelo inovativno, vendar na ta način dela večina kreativnih ekip. A pri delu na tak način težko prideš do nečesa novega.

Jaz pa delam na bolj odprt način, brez jasno zastavljenih ciljev. Pri takšnem načinu dela je zelo pomembno zaupanje. Ali lahko zaupaš sebi, ali lahko vodja zaupa svoji ekipi, torej da lahko vodja zaupa, da oblikovalci sledijo neki liniji, ki jih bo pripeljala do nečesa novega. In to se zlahka zgodi pri igri. Ko se igramo, ne moremo narediti napake; ni nas tudi strah, da bi naredili napako. In ni pravih odgovorov.

Torej integriranje principov igre v kreativni proces nas lahko vodi do nečesa popolnoma novega, česar nismo pričakovali. In ne gre le za ustvarjanje inovacij, gre tudi za to, da na ta način kreativni proces sam postane veliko bolj zabaven. Da slediš radovednosti, ne pa navodilom.

Bi bilo smiselno torej oblikovati tudi igrišča za odrasle?
Mislim, da je cel svet igrišče. Tako kot menim, da otroci za igro ne potrebujejo igrač, mislim, da tudi odrasli za igro ne potrebujejo igrišč. Igramo se lahko kjer koli in s čimer koli. Ne verjamem, da bi bila igrišča za odrasle rešitev. Lahko bi bila sijajna in bi bila prostor proste igre. Videla sem že igrišča za odrasle, ki pa so videti kot prostori z vadbenimi napravami, in sem si rekla: Je to način, kako se igramo? V resnici se lahko igramo kjer koli. Že vsako pobočje je lahko prostor za igro, igramo se s psom … Da bi se igrali, moramo predvsem spremeniti miselnost. Ne potrebujemo nujno nečesa materialnega.

S čim se trenutno ukvarjate?
Delam na več projektih. Za iskalce azila delamo igrišče na meji med ZDA in Mehiko. V tem taborišču je pogosto več kot 1000 otrok, tako da gradimo igrišče zanje in za skupnost v tem taborišču.

Se ne bojite, da bi Donald Trump dal igrišče porušiti?
Igrišče je na mehiški strani meje. Če bi hotel, bi verjetno lahko dosegel njegovo odstranitev, ampak ne verjamem, da bi ga sploh opazil. Druga zadeva je seveda knjiga, ki jo končujem. In načrtujem šolsko igrišče, ki ga bodo uredili na strehi šole v Brooklynu. Da, trenutno se ukvarjam s kar nekaj igrišči.