"To je v bistvu razstavni predmet," pove Tina Gregorič ob lesenem konstrukcijskem elementu, iz kakršnih bi bila zgrajena masivna lesena konstrukcija znotraj paviljona. Ta bi bila narejena na način, "da se ne uporabljajo lepila in zato je konstrukcija tudi primerna za razgradnjo; je bistveno bolj zdrava, hkrati pa bi bila z ekonomskega stališča precedens, ker bi se tako za steno kot za strop uporabil slovenski les, ki ga ne bi bilo treba obdelati v Avstriji."

Svetovne razstave so na neki način veliki sejmi, ki jih obiskujejo gospodarske delegacije in kjer se sklepajo tudi dogovori o dolgoročnih sodelovanjih med državami. In prav inovacija iQwood, ki omogoča tudi dobro protipotresno zaščito in gradnjo, kjer se namesto lepil kot sredstvo povezovanja elementov uporabljajo leseni vijaki, bi lahko okrepila gospodarsko sodelovanje med Japonsko in Slovenijo. Tina Gregorič pojasni: "Z Japonsko imamo že zdaj izmenjave z dobro obdelanim lesom, Japonci pa so tudi dovzetni za nelepljive stike v konstrukcijah, saj so že historično eni največjih poznavalcev, ko gre za uporabo lesa na način, da ga ne lepiš. In ga še vedno znajo."

Slovenska predstavitev je bila dobro pripravljena
Vendar slovenskega paviljona na Expu, ki ga bodo v Osaki odprli 13. aprila, ne bo, saj so sredstva za njegovo postavitev namenili za sanacijo posledic poplav leta 2023. "Ta novica nas je v resnici presenetila, ker smo bili zelo veseli, da se je država odločila, da naredi pravi javni anonimni natečaj z zelo dobro pripravljeno projektno nalogo. /…/ Tudi ambicija države, da se na Japonskem predstavi z zelo dobro izbrano parcelo, je bila odlična novica, in zato smo se tudi odločili, da želimo sodelovati," pove Aljoša Dekleva.

V biroju Dekleva Gregorič arhitekti so seveda odločitev države razumeli, saj se zavedajo, da moramo skrbeti tudi za svojo naravno infrastrukturo, a nekaj grenkega priokusa je bilo, saj "je pomembno tudi, da gledamo v prihodnost in tak paviljon, kot smo si ga skupaj zamislili, bi imel učinek na dolgi rok."

Projekt, katerega najbolj prepoznavna poteza je gotovo konstrukcija iz lokalno pridobljenih gradbenih odrov in sistem klančin, ki omogočajo univerzalno dostopnost, ni ostal brez mednarodne prepoznavnosti. Nedavno je prejel mednarodno nagrado za nezgrajeno arhitekturo buildner, in sicer v kategoriji srednje velikih objektov.

K razvoju arhitekture kot discipline lahko prispevajo tudi nerealizirani projekti
Aljoša Dekleva nagrado označuje kot pomembno: "Arhitektura se po eni strani gradi in seveda je pomembno, da je naše grajeno okolje dobro oblikovano. Ampak obstaja tudi zelo veliko nerealiziranih projektov, ki pa teoretsko ali pa skozi razmislek lahko prinesejo zelo velika spoznanja tako znotraj same discipline arhitekture pa tudi širše. Zato je pomembno, da pozornost posvečamo tudi nezgrajenim objektom, ki pa prinašajo pomembne koncepte. Glede na to, da smo verjeli – kar je bilo potrjeno tudi s sodbo natečajne žirije – da je projekt res napreden in da je po spletu okoliščin ostal nerealiziran, se nam je zdelo pomembno, da ga poskušamo razširiti na svetovni ravni, in to priznanje prispeva k temu," ocenjuje pomen priznanja Aljoša Dekleva in dodaja, "navdušilo nas je tudi to, da je bila žirija zelo strokovna, sestavljena iz pomembnih arhitektov, ki so proiznani na svetovni ravni, in tudi zato nam to, da smo na koncu prejeli glavno nagrado v kategoriji srednje velikosti, zelo veliko pomeni. Obenem nagrada tako nam kot biroju kot tudi državi Sloveniji, glede na to, da je to projekt za nacionalni paviljon, da zelo veliko vidnosti."

Krožno oblikovanje, ki ga je poznala že predindustrijska doba
Žirija nagrade buildner je sicer projekt nagradila zaradi "inovativnega trajnostnega in krožnega pristopa, uporabe načel gradnje brez odpadkov ter zaradi estetsko in tehnično impresivne zasnove paviljona". Tudi avtorji so v opisu projekta uporabili izraza krožno in trajnostno oblikovanje. Medtem ko je koncept trajnosti že splošno znan, je nekoliko manj jasno, kaj pomeni krožno oblikovanje.

Aljoša Dekleva, ki pravi, da je krožno oblikovanje nujna prihodnost arhitekture in gradbene industrije, razloži: "Zavedati se moramo, da smo šele z modernizacijo in potrošništvom začeli na produkte gledati kot na nekaj z enkratno uporabo. Torej vse, kar danes kupimo, se na koncu spremeni v odpadek. Pred industrijsko revolucijo ali pa še nekoliko bolj nazaj pa so hiše vedno gradili na način, da jih na koncu niso spremenili v odpadek, niso postale ruševine, ampak se je neka hiša vedno spremenila. Ali so jo dogradili ali pa njen material uporabili na drugačen način. Tako da krožno gospodarstvo v arhitekturi in gradbeništvu ni pravzaprav nič novega. No, v današnji situaciji moramo v prihodnost gledati na enak način. Ko je objekt zgrajen, je verjetno bistveno bolje, da je zgrajen na način, da ga je mogoče demontirati oziroma da se lahko potem iz materialov, iz katerih je zgrajen, zgradi nekaj drugega."

Izognili bi se izpustu 87.000 kg CO2
Ponovna uporaba je vpisana že v osnovni koncept projekta, saj bi ga na Japonskem postavili iz tam pridobljenih gradbenih odrov. Ker gradbenega materiala ne bi transportirali iz Slovenije in tudi ker bi bil na strehi 'gozd', bi 'prihranili' 87.600 kilogramov izpustov CO2. Koliko toplogrednim plinom se lahko ognejo, izračunavajo tudi pri drugih projektih. "Vedno bolj obvezni postajajo razni okoljski certifikati, ki niso zgolj neka priznanja nekemu objektu, ampak so dejansko orodja, s katerimi lahko razmišljamo in skrbimo za to, koliko energije porabimo za gradnjo objektov," pove Dekleva, "ne glede na to, da danes na vsa ta certificiranja mogoče gledamo skozi administrativno lečo, so ti izračuni, če jih znamo smiselno uporabljati, lahko smiselni in uporabni pri odločitvah, ki jih sprejemamo pri dizajniranju."

K manjšanju prispevka k segrevanju ozračja bi pripomogla tudi odločitev, da bodo klimatsko uravnavali le 25 odstotkov paviljona, in sicer volumen, ki bi bil obdan z na začetku omenjenimi elementi iz masivnega lesa.

Projekt bi lahko realizirali ob drugi priložnosti
Relevantno ostaja vprašanje, ali bi lahko objekt – verjetno nekoliko predelan – zgradili drugje in za druge namene; ali pa tudi na naslednjem Expu. "Expo je generična situacija. Ne glede na to, ali poteka na Japonskem, ali v Milanu (2015) ali v Beogradu, kjer bo Expo leta 2027, je to generična situacija," začne razmišljanje o možnosti realizacije projekta Dekleva, "gre za sejem, svetovno razstavo, ki ima svoj lastni prostor, ki je na neki način izvzet iz lokalnega grajenega konteksta. Ta prostor je arbitrarno razdeljen na parcele, na katerih se države predstavljajo kot države in torej vzpostavljajo relacijo do svojega lastnega konteksta ne do konteksta, v katerem je ta paviljon. Tako da je verjetno ideje, ki smo jih želeli realizirati skozi ta, mogoče realizirati tudi na nekem naslednjem Expu. Tudi zato, ker gre za teme, ki so relevantne na svetovni ravni, po drugi strani pa gre za ideje, preko katerih se država Slovenija sprašuje, kaj je naša glavna identiteta."

Seveda bi bilo idealno, če bi bil paviljon realiziran že tokrat, saj bi bil kontekst predstavitve kar najustreznejši. Masterplan prizorišča je namreč načrtoval arhitekt Sou Fujimoto, ki v svojem delu veliko pozornosti namenja ekologiji in lesu. To ni nenavadno, saj je večkrat poudaril, da je odraščal ob gozdovih in da se je njegovo arhitekturno razmišljanje začelo prav z gozdom. V Osaki potekajo še zadnje priprave, že pred odprtjem pa kot posebej pomembne že navajajo nekatere paviljone. O tem bomo po odprtju poročali tudi mi.