Na podkastu Številke smo ob tej priložnosti na pogovor povabili Zorana Predina. Vabljeni k branju povzetka in poslušanju celotnega pogovora.

V zadnjih tednih smo v Številkah precej govorili o možganih. Kaj je vaša prva asociacija ob tej besedi?
Pomislim na generalštab, kjer domuje komandant. Kakor koli obrnemo, to je zanimiva tema. Kemija in čustva so en drug komandant, ki dajejo komando tem možganom. Tu se oblast deli med dušo, srcem, razumom in značajem.

Ko sva pri glasbi in vojski. Ta je z vpoklicem mladih fantov razbila precej glasbenih skupin v 80. letih.
JLA je uničil ogromno skupin, ki se potem nikoli več niso zbrale. Morda so imele odličen začetek, izdale kakšno ploščo, potem pa jih je JLA razbil, ker so morali člani skupine v različnih časih na različne kraje, minilo je precej let, precej bendov se nikoli več ni našlo. Škoda ... Da ne govorimo niti o različnih parih, ki so obstajali, zato se na koncertih rad pohecam, da bi bilo zanimivo videti, kdo bi bil čigava mama/očka, če ne bi bilo JLA ...

Pri koncertih se radi igrate s tovrstnimi napovedmi.
To izhaja iz samega začetka, ker smo takoj začeli nastopati zunaj Slovenije, na območju nekdanje Jugoslavije. Pisal in pel sem v slovenskem jeziku, zato je prišlo do jezikovne bariere. Eden glavnih adutov naših pesmi so bila besedila. Če jih ne razumeš, si precej prikrajšan, zato sem poskušal na zanimiv način povedati, o čem pesem poje. To se je potem spremenilo v sestavni del koncerta. Samoizumil sem neki stand up, ki takrat še ni imel imena. Ljudje so pričakovali, da bom duhovit, da se bodo nasmejali, da bom izzivalen ... To je bilo zelo poslušano, kritike koncertov so vedno upoštevale moje napovedi.

Lani ste dopolnili 60 let, za vami je 40 let ustvarjanja glasbe. Vas te številke silijo v revizijo dela?
Okrogla obletnica je vedno priložnost za rekapitulacijo preteklega dela. Ni tako enostavno izbrati iz vsakega desetletja najznačilnejših komadov. To mi uspeva, dokaz so polne dvorane. Februarja smo v Beogradu napolnili Kolarac, marca v Zagrebu Lisinski, 10. aprila pa pričakujemo poln Cankarjev dom. Kakovostna glasba ne glede na modo in trende ostaja živa, še vedno ima svoje občinstvo, kar mi daje energijo za naprej.

Še preden pa ste postali glasbenik, ste eno leto delovali kot učitelj. Kako se spominjate te epizode?
Ni bilo enostavno. Takrat sem bil star 20 let, vsako jutro sem se s tremi avtobusi vozil iz Maribora v Jurovski Dol. To je bila neprecenljiva izkušnja, učil sem slovenščino in angleščino, nekaj časa sem skrbel za šolsko knjižnico, dali pa so mi tudi spolno vzgojo, kar je bil zame veliki izziv. Takrat sem že bil očka, saj sem imel dveletnega Andreja. Še danes se me radi spominjajo, bil sem edini učitelj, ki je na sklepni prireditvi na nogometni tekmi lahko igral za ekipo učencev in ne učiteljev. Imel sem naravni talent, da sem znal pritegniti pozornost mladih. Prek spolne vzgoje sem postal njihov zaupnik. Poučevanje je postala lepa zadeva. Težave sem imel le pri angleščini. Nekatere lekcije so bile za otroke s podeželja nerazumljive. Učili smo se, denimo, 'my penfriend from Japan'. Ni jim bilo jasno, zakaj bi si nekdo dopisal z nekom iz Japonske. Snov iz določenih lekcij sem malo spremenil in uporabil stvari, ki njih obkrožajo, bolj podeželske teme. Nekdo me je 'zašpecal', zato sem moral ta pouk ponoviti v njihovem in svojem prostem času. Imel sem tri merila ocenjevanje. Najprej sem vprašal, kdo bo ostal doma na kmetiji, kdo bo šel na strokovno srednjo šolo in kdo na gimnazijo. Teh je bilo najmanj, od njih sem zahteval največ. Tisti, ki so nameravali ostati na kmetiji, so morali pokazati le nekaj osnovnega znanja. Očitno je to delovalo.

Poklic učitelja ste zamenjali z glasbenikom.
Bilo je konec šolskega leta, 18. junija 1979 sem bil sprejet v skupino Zeus. Predlagal sem spremembo imena in koncepta. Po vzoru skupin, ki so že delovale, sem velik navdušenec skupine Buldožer. Rekel sem, da si pripravimo 90 minut lastnih pesmi, jeseni pa začnimo z delovanjem. Na začetku smo imeli popolnoma iste misli, vrgli smo se na delo. Oktobra 1979 smo že igrali na II. gimnaziji v Mariboru. Letos se bomo 18. oktobra vrnili na mesto rojstva benda. Tisti časi so bili drugačni, glasbena scena je bila po celotni Jugoslaviji zelo povezana, drug drugemu smo posojali opremo.

Kaj pa vzori iz tujine?
To je bil čas, ko so se na pogorišču nekdanjih sinforockovskih skupin pojavljali žanri – ska, reggie ... Vse se je spremenilo. Sporočilo je postalo pomembnejše od aranžmajev. Glasbeni zvezdniki so se približali svoji publiki, zgodilo se je veliko lepega. Že v 60. letih je rock spreminjal svet, pank je družbo spremenil tudi v socialnem in političnem smislu. Glasba je v 80. letih vseeno nosila veliko novega, novih sporočil, da je definitivno spremenila svet. Evropa se je tudi v političnem smislu postavljala na nove temelje. To je z grungeem, Nirvano in Pearl Jami ugasnilo. Konec 90. in v novem tisočletju je glasba samo zabava in posel, nima več sporočilnosti. Upam, da se bo to kdaj vrnilo.

Bi bila lahko ena od interpretacij, da nam je v tem trenutku (v povprečju seveda) 'preveč lepo'? Omenjali ste, da je rock v 60. letih spreminjal svet, takrat so bili študentski upori, pa Vietnam, pozneje se je v vašem času na naših tleh začela prebujati misel na samostojno državo. Ta se je potem zgodila, standard se je (spet v povprečju) zvišal, ni nekega povezanega motiva za boj, kar se ne nazadnje odraža tudi v glasbi.
Ja, verjetno je res. V tem času je dobesedno nastalo največ svinjarije. Vsem nam je dobro, toplo in udobno. Proizvedli smo največ plastike in svinjarije. Danes je ekologija, podnebne spremembe, ponoven pojav starih bolezni, lakota ... To so spet teme, o katerih bi se dalo peti in pošiljati sporočilo. Nastala je še ena težava, ki se imenuje 'radio friendly'. To je izum zadnjih 20 let, ko mediji upoštevajo ekonomska propagandna sporočila, okrog teh pa zgradijo glasbeno opremo. Vse se je spremenilo v posel, to so posledice napačne interpretacije svobode govora. To so anonimni komentarji, to je zame največje zlo zadnjih časov, ko se na vseh področjih dopuščajo anonimni komentarji v imenu svobode govore. Svoboda govora nastopi, ko se komentator identificira z imenom in priimkom. Anonimne komentarje bi morali prepovedati, saj jih politične stranke, posamezniki ali podjetja izkoriščajo za diskreditacijo svojih konkurentov. Če povežemo vse te pojme, dobimo rezultate, v katerih je kritični posameznik izpostavljen negativni propagandi, ki ga lahko uniči kot osebnost, posameznika ali podjetje. Obstajajo številne teme, ki bi jih mladi bendi lahko na rockovski način zavračali, o njih peli, jih razkrinkali in vzgojili generacijo upornikov, kot smo jih mi.

Sorodna novica Zoran Predin: Ne morem čez noč postati borzni posrednik

No, tudi danes imate v Lačnem Franzu kup mladih glasbenikov. Je to torej priložnost za prenos teh sporočil, ki vas očitno težijo?
Ne bi rad deloval kot župnik na prižnici. Že tako ali tako dobivam očitke, da presedam s temi stvarmi, naj se brigam zase in neham drugim soliti pamet, kaj naj poslušajo. To ni moj namen, edino, kar me prizadene, je anonimna in neargumentirana kritika, da sploh ne omenjam laži, žaljenje in fake news. To je problem današnje družbe. Ne moremo več vedeti, kaj je res in ne.

Spet omenjate anonimne komentarje. Zakaj jih sploh berete?
Jih ne berem, a drugi me opozorijo na to, da je nekdo napisal neko laž o meni. Pod neko pesmijo je 30 načrtnih reakcij, ki nimajo nobene povezave ... Če nekaj dolgo ponavljaš ... Vedno je manj ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo, vedno več je takih ljudi, ki verjamemo lažnim novicam, ker so narejene tako, da so zanimive. Vedno se več govori o slabih stvareh kot pa dobrih. Senzacionalizem in zavajanje z naslovi sta praksi, ki naj bi pritegnili bralce. Ljudem potem postane vseeno, ali je res ali ne, le da je zabavno.

Omenjali ste ekologijo ... Nekoč ste menda iskali junaka, ki bi našel rimo na kontejner. Ste bili uspešni pri iskanju?
Res je. To je bil izziv, lotil se ga je Adi Smolar, ki je eden najboljših rimarjev v naših krajih, in ni našel rime. Poklical me je in priznal svoj poraz.

Rdeča nit letošnje sezone Številk je beseda 'sanje'. Bi jo lahko z vami povezal s Praslovanom in nekom, ki zapravi oziroma ne uresniči svojih sanj?
Resnični del tega sporočila je napoved, ki se je že dvakrat uresničila. Zadnjič je Boris Dežulović pisal o pesmi Sirene tulijo, kjer sem leta 1987 napovedal vojno v Jugoslaviji. Ne vem, zakaj so se nekateri teksti uresničili. Eden od albumov nosi naslov Lovec na sanje. Če nimaš sanj, je s teboj nekaj narobe. Si osiromašen čustev in doživetij, ki ti lahko prinesejo sanje. Drugo je, če jih skušaš uresničiti. Že to, da sanjaš sanje, je nujna potreba. Sanje lahko prevedemo kot sinonim za nekaj, kar si v življenju želimo uresničiti, da si ustvarimo položaje, pogoje, ki nas mikajo, denimo potovanja. To je bila ena od želja iz 80. let – videti cel svet. Ta se je na žalost tako spremenil, da je danes potovanje zapletena zadeva zaradi terorizma in stopnjevanja verskih napetosti. Sanje je treba prilagoditi realnosti, kar je žalostno.

Kakšne pa so vaše osebne sanje?
Eden mojih najljubših avtorjev je John Lennon. Njegov Imagine je tako naivno, da ne rečem otroško odprta pesem. A še vedno se mi zdi, da druge alternative ni. Dejansko je ena od himn, po katerih živim. Osebno razmišljam najbolj o svojih vnukih, kakšen svet jih čaka, kakšna bo njihova mladost. Žal mi je, da so se časi spremenili in ne bodo imeli več možnosti vsaj nekaj časa biti 'neodgovorno mladi', ko si lahko pavziral, potoval po svetu, se ukvarjal s stvarmi, ki so te zanimale. Ko je bilo to mogoče in zaradi tega nisi bil zaznamovan in kaznovan. Nove generacije take mladosti ne poznajo.

Tale pogovor snemava na 1. april. Ste bili kdaj sami pošteno naplahtani?
Da. Včasih sva z Barbaro živela na Novem trgu. Tam je bilo za stanovalce dovoljeno parkiranje na hodniku, ker na parkirišču ni bilo prostora. Včasih so mi redarji, ne glede na to, da sem imel vse dokumente, znali nalepiti kazen. Nekega 1. aprila me je Barbara zjutraj zbudila, da so mi nalepili listek, če sem parkiral že v hodniku hiše. Čisto sem znorel, stekel dol, da mogoče ujamem redarje. Potem mi je postalo jasno, da gre za 1. april.

Kako pa gledate, da ste del šale tudi v javnosti? Ne nazadnje ste kot lik prisotni v Radiu GaGa. Vam je to prijetno ali ne? Kompliment ali ne?
Kompliment je, če je duhovito. Ljudem se zdi, da me je zaradi počasnega govora enostavno oponašati, a ni tako. Nekoč sem Tilna Artača povabil, da je bil gost na koncertu. Skupaj sva zapela Bolj star, bolj nor. Bil je prijeten občutek nastopati sam s seboj. Pred kratkim sem imel intervju z novinarjem z radia Split, ki pa govori še počasneje od mene. Mislil sem si 'povej že enkrat, vprašaj me že nekaj'. Pomislil sem nase in se zdaj trudim govoriti hitreje.

V zadnjih petih letih ni intervjuja, v katerem ne bi omenjali vašega udarca sodnika v Stožicah. Ko sva ravno pri šalah, bi sprejeli povabilo, da bi bili gost žara (roast), v katerem bi se šalili iz vas? Morda bi bil to na neki način vaš obračun s Stožicami?
Predlagan sem bil za prvi roast. Glede na vse negativne stvari, ki so nastale ob teh mojih napačnih odločitvah, sem si premislil. Bojim se, da ne bi bile na nivoju, ker se o meni širi toliko dezinformacij. V imenu družine, ki je ob teh zadevah najbolj trpela, sem se temu odpovedal. Ni še čas za tako stvar. Sem tip, ki ga imajo ljudje radi ali pa ne, tistih sredinskih je vedno manj. Po dogodku v Stožicah sem se z obema strankama (klubom in sodnikom) zunajsodno poravnal. Stvar je bila zelo draga, prodali smo stanovanje, da sem lahko plačal vse kazni. Notri je tudi točka, da teh stvari več ne komentiram. Zato na tem mestu potegnem črto. Naredil sem kup dobrih stvari, ki pa ljudi ne zanimajo, bolj jih zanimajo negativne.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z Zoranom Predinom (kliknite na spodnjo sliko), v katerem se spominja svoje kariere, kako je bil pionir na številnih področjih, zakaj še vedno uživa v glasbi ...