O njem je bil v soboto in nedeljo na 1. programu TV Slovenija na ogled dvodelni dokumentarni film. Vloge na filmu -"Srečen za umret" in "Vučko" z režiserjem Matevžem Luzarjem, televiziji –"Poredušov Janoš" in "Naš vsakdanji kruhek" režiserja Marka Naberšnika ter uveljavljanje v svetu pisanja dram za slovensko gledališče, so ga po bogati večdesetletni igralski karieri, kronani z veliko nagradami in tudi nagrado Prešernovega sklada, ponovno izstrelile med zanimivejše kulturne ustvarjalce, ki svojo večtalentiranost povezujejo s posebnostmi, kakršna je Carjeva zlitost s svetom Prekmurja, ekskluzivnim vinogradništvom in ohranjanjem tistih pokrajinskih posebnosti, ki so postale že etnološka rariteta.

Evgen Car jih uspešno vpisuje v svojo poezijo in drame, nazadnje v igri »Štorklje umirajo«, uprizorjene v koprskem gledališču pod režijskim vodstvom Dušana Jovanovića s Carjem v glavni vlogi. V prvem delu portreta Evgena Cara sta se s Slavko Hrenom, avtorjem in režiserjem filma, sprehodila po vinogradu v Dobrovniku in obujala spomine na Carjevo mladost, dejstvo, da je njegov materni jezik madžarščina, in srečno okoliščino, da se je sam, brez pravih vzornikov, odločil za študij igralske umetnosti, čeprav so ga starši predvideli za naslednika na velikem kmetijskem posestvu in temu primeren študij agronomije.

Dragoceni so Carjevi spomini na študijska leta na igralski akademiji, prvimi poskusi profesionalnega dela v ljubljanskih gledališčih in pri filmu, predvsem pa dve desetletji dolgo ustvarjanje v SNG Maribor, kjer je ustvaril vrsto glavnih vlog in ob koncu angažmaja v tem gledališču za svoje delo prejel nagrado Prešernovega sklada za vlogi v »Ščurkih« in »Lepi Vidi«. Prizadevanja takratnega umetniškega vodje SNG Maribor Bojana Štiha, da bi ostal v štajerski prestolnici, ga niso zamajala, saj sta ga v Ljubljani čakala družina in novo delovno okolje v Mestnem gledališču ljubljanskem.