Darovi minevanja so preplet avtoričinega dopisovanja s sedmimi avtorji. Kot pravi Koširjeva, je želela s pismi narediti prostor za teme in avtorje, ki v njih razpredajo o različnih vidikih minevanja. Ksenija Malia Leban, Janko Bohak, Jasna Stošić, Ana Drevenšek, Karel Gržan, Urška Lunder in Tina Košir Mazi v svojih pismih razmišljajo o različnih vidikih življenja. Gre za soočanje s smrtjo, boleznijo, žalovanjem, tudi za še nerojenim otrokom, za teme torej, ki se jim, sploh v javnem pogovoru, izogibamo, hkrati pa so tako zelo življenjske in neizogibne.

Koširjeva, za katero so Darovi minevanja peta knjiga dopisovanj, skupno se je podpisala že pod 18 knjig, pravi, da so jo tudi do te knjige privedli dogodki, ki so stkali pot do sogovornikov. "Ne vem, ali je to že 20 let ali še več, ko v bistvu živim tako, da nimam ciljev, ključev, da pravzaprav ne živim življenja, ampak življenje živi mene. Prinaša mi, kaj bom počela, kam bom šla," pravi Koširjeva, sicer velika ambasadorka radostnega staranja, in v isti sapi dodaja, da o smrti razmišlja že od rane mladosti. "Človek najbrž ima v sebi globoko neki napis, smrt mene vedno nagovarja, ampak drugače kot druge, ne s strahom, ampak z enim izjemnim upanjem. Ne s temo, ampak s svetlobo."

Povod za pisanje knjige je bilo branje intervjuja z Dragom Ivanušo in pozneje z Zoranom Garevskim, ki je svoje zadnje dni preživel v Hospicu, kjer je kot prostovoljka več let tudi sama spremljala umirajoče. "Ko sem brala te njegove (op. Draga Ivanuše) besede, da on jemlje to izkušnjo kot mistično doživetje, me je kar nekaj streslo. In sem se odločila, da bi se o tem dopisovala, a ni imel časa, ker je imel veliko predstav," je dejala na predstavitvi knjigi, kjer so se ji pridružili tudi nekateri dopisovalci.

Zoranova smrt, ki jo je začutila intuitivno, jo je spodbudila, da je napisala prvo pismo Kseniji Malia Leban, ki je doživela obsmrtno izkušnjo ob svoji prometni nesreči. Ko je bila klinično mrtva, se je počutila kot doma. "Ta občutek je res zelo domač, potem ko ga na neki način dosežeš, ugotoviš, da ga lahko živiš tudi tukaj, to je tisto največje darilo, zmaga, čeprav ne maram tega izraza. Takrat res postaneš ti, se združiš sam s sabo." Kot je pojasnila Lebanova, so s takšno izkušnji obdarjeni tisti, ki morajo videti, kako je življenje lepo, da ga zares živijo. "Tisti, ki se ne bojijo smrti, ampak se morajo naučiti živeti življenje."

Na vprašanje, kaj lahko posameznik naredi, da pride v stik s sabo, Lebanova odgovarja: "Upam, da so ljudje pametnejši kot jaz, da jim ni treba imeti prometne nesreče. Kaj narediti? O tem govorijo številne tradicije, od joge, vse po svetu govori o tem, kako je največja umetnost biti navzoč v sebi v vsakem dihu. Potem je pa to, da se naučiš to ceniti."

Pozneje so stekla dopisovanja tudi z drugimi avtorji, z vsakim izmed njih si je izmenjala po tri pisma. "Bohak je najprej nasprotoval, potem se je pa omehčal. Potem se je njegov literarni talent razlil po straneh, in to je bilo moje največje trpljenje: krajšati Janka Bohaka. Ni pa mogel imeti dvakrat toliko kot vsi drugi," opiše enega izmed izzivov, s katerim se je spoprijela pri pisanju. "Tudi zato nisem pisala o svojih izkušnjah, ki jih je ogromno, ker so te izkušnje tako globoko v meni in ne bi mogla na ta način komunicirati, če ne bi bila prežeta z vsemi temi odpotovanji in vsemi temi pogledi na milino, globok mir, to lepoto in to brezgrajnost. Zelo rada imam besedo brezgrajnost. Tam, kamor mi odpotujemo in od koder smo prišli, ni graje, ni ocenjevanje, tam nihče nikogar ne kritizira. Brezgrajnost pomeni svet brez graje."

Med sodelujočimi v knjigi je tudi Jasna Stošić, ljubiteljica narave, zdravnica, terapevtka integrativne medicine, ki opisuje svoja spoznanja skozi bolezen, ki se ji ni izognila, četudi je vse življenje živela zdravo. "Velika razlika je med vedeti in to živeti. Velik odstotek programa za zdravo življenje sem živela dolga leta, manj uspeha pa je bilo na področju obvladovanja stresa, tu sem bila šibka. Potem je prišla izkušnja bolezni, ki pa, kot vse težke izkušnje, dejansko zelo bogati življenje."

Ključ je razreševati stvari znotraj odnosa
Na prvo mesto med spremembami, ki jih je prinesla bolezen, je postavila drugačen odnos do svojega telesa, za katerega pravi, da je bil predtem njena šibka točka. "V času, ko mi je bilo težko, v času kemoterapije, sem začela vzpostavljati odnos z vsakim najmanjšim delčkom telesa. Na lepem se je zgodilo, in zdaj sva s telesom zelo prijatelja. Včasih, ko sem šla s kakšno prijateljico na dopust in je preživela pol ure v kopalnici, sem se čudila, ker sem sama potrebovala le nekaj minut. Zdaj pa si tudi jaz vzamem čas."

Med boleznijo ji je bila v veliko oporo njena povezanost z naravo, kar je bilo, kot pravi sama, že od otroštva naprej njena osnovna strategija preživetja. "Čeprav se lahko tukaj polniš, si odpočiješ, pa je treba potem vstopiti v odnos in v tem odnosu narediti, kar je potrebno. Narava ostaja moja največja prijateljica, ampak strategija preživetja pa je razreševati stvari znotraj odnosa."

Z Manco si je dopisovala tudi Ana Drevenšek, mlada raziskovalka ženskih veščin in ustanoviteljica Rdečega šotora, ki piše predvsem o douli, to je ženska, ki pomaga pri porodu, in tanadouli, - ženski, ki služi ob smrti. "Zdi se mi, da smo ženske še posebej opremljene, da dojemamo to celoto (op. rojstva in smrti) in da sprejemamo to na tak način. Smrt je nagonski trenutek in prinese tisto, kar je resnično v nas. Ženske smrt in rojstvo doživljamo mesečno zaradi svojih teles in tako psihološko to doživljamo ves čas," pravi Drevenškova.

Ranljivost kot najčudovitejši dar minevanja
Zadnje poglavje v knjigi predstavljajo pisma med Manco in njeno hčerko Tino Košir Mazi, ki pretresljivo iskreno, brez olepševanja, razkrije občutke ob splavu otroka zaradi genetske okvare.

"Zdi se mi, da se je izpostaviti v svoji človeški ranljivosti najmočnejši protistrup, ki ga imamo proti zablodam tega časa in proti odtujenosti, ki nam jo ta čas prinaša. Mislim, da se da videti svet kot skupnost človeških bitij, ki smo vsi srčni, vsi imamo svoje zgodbe. Če govorimo s prostora svoje resnične človečnosti, to v hipu razblini vse lažne predstave, ki jih sicer ustvarjamo o sebi in drug o drugem."