Helena Pirc in dr. Anica Mikuš Kos, psihiatrinja in humanitarka. Foto: TV Slovenija
Helena Pirc in dr. Anica Mikuš Kos, psihiatrinja in humanitarka. Foto: TV Slovenija

Dr. Anica Mikuš Kos je otroška psihiatrinja, ki je dolga leta vodila Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. Ob tem je že več kot tri desetletja predsednica Slovenske filantropije, vseskozi pa je veliko svojega časa posvečala beguncem iz različnih predelov sveta. Zelo dejavna je bila tudi v najnemirnejših predelih: Afganistanu, Palestini, Kurdistanu. Izkušnja vojne pa je ni zaznamovala zgolj profesionalno, ampak je bila kot otrok tudi sama begunka.

Doktorica Anica Mikuš Kos priznava, da je tudi njena lastna izkušnja begunstva vplivala na izbiro njene profesionalne poti in jo utrjevala v neizmerni želji strokovno pomagati in opolnomočiti otroke, ki so doživeli vojno. "Za otroke, ki doživljajo vojno, postane vojna sestavni del življenja. Takrat se jim svet poruši, poruši se podoba sveta, ki so jo do tedaj poznali, izgubljajo ljube osebe, izgubljajo svoje domove. Zato je za otroke, ki so izkusili vojno, še posebno pomembno, kakšna je njihova izkušnja, ko pridejo v državo, v katero so se zatekli, ali ko je formalno konec vojne. Bolje ko so bili sprejeti, tem boljša bo tudi njihova poznejša usoda." Zato rada poudarja, kako pomembno je, "da begunci doživijo pravičnost, človečnost, nekaj, kar bo protiutež zlu, ki ga je povzročila vojna. S to protiutežjo lahko živijo naprej. Tudi sama se iz svojega otroštva spomnim groznih stvari, toda v spominu so mi ostali dobri ljudje, ki so mi dobrodušno pomagali in tvegali svoje življenje, da bi me rešili."

Ob trenutnem dogajanju v svetu so v mnogih izmed nas, ki so kot otroci preživeli izkušnjo druge svetovne vojne, oživeli spomini na tisti grozoviti čas strahu in negotovosti. V oddaji se sogovorniki, ki so doživeli in preživeli strahote druge svetovne vojne, še danes z žalostjo spominjajo svojega izgubljenega otroštva. "Od otroštva in mladosti nismo imeli nič. To je bil čas odvrženih bomb, zvonjenja alarmov in preletov letal," je s solzami v očeh povedala ena od sogovornic, ki je kot otrok z družino morala čez noč zapustiti dom, saj so jih prisilno izselili v Sarajevo.

"Kot otrok sploh nisem točno vedel, kaj se dogaja, le da je nekaj hudo narobe, saj smo vsak dan šli spat s strahom, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Ob pogledu na uniforme vojakov nam je zledenela kri v žilah," dodaja drugi izmed sogovornikov, ki se spominjajo, da so jim zaprli in požgali šole, in ne nazadnje, da so morali hitro odrasti in začeti skrbeti za svoje mlajše brate in sestre.

Človek, ki doživi vojno, čuti posledice vse življenje: tudi s slabšim psihičnim počutjem, nočnimi morami, nenehnim občutkom negotovosti. Prav zato sogovorniki v oddaji danes z bridkostjo spremljajo dogajanje v Ukrajini. Vedo, da vojna nobeni strani ne prinese nič dobrega in vselej prizadene najranljivejše: otroke, ženske, starejše. Eden od sogovornikov je tako tudi poudaril, da so starejši v današnji vojni še bolj prizadeti, saj vedo, kaj vojna pomeni, ker že imajo izkušnjo z njo in se zavedajo njenih dolgotrajnih posledic.

"Vojna je res največja grozota. Sem realistka, verjamem v dobro, seveda, ampak zlo tudi obstaja, vidim in vem. A kljub temu vem, da je naša človeška dolžnost, da vzdržujemo in spodbujamo dobro. Treba je spodbujati dobro," še poudarja Anica Mikuš Kos.

Živeti z izkušnjo vojne