Leta 1939 so v Nemčiji predstavili zakon, ki je zahteval, da neporočene ženske, mlajše od 25 let, delajo na farmi ali pa da pomagajo velikim družinam za dobo enega leta. Katharina je tako začela delati pri družini Huber. Po končani vojni jo je družina zaprosila, da še naprej pomaga v restavraciji in da obenem skrbi za Huberove otroke.

75 let pozneje je Kathi, kot ji rečejo "lokalci", še vedno tam. Pred nekaj leti je morala na prisilni bolniški dopust zaradi operacije kolena, ampak se je hitro vrnila na delo: "Vse medicinske sestre so bile presenečene, kako hitro sem spet bila na nogah."

Leta 1977 je začela Kathi pri delu uporabljati števec korakov, saj so jo gosti vse pogosteje začeli spraševati, koliko prehodi med točilnim pultom, jedilnico in vrtom - vse od takrat je na delovnem mestu prehodila več kot 81.000 kilometrov.

Kot pravi Kathi, je restavracija njeno življenje - v njej streže hrano in pijačo, vsako jutro pomaga olupiti krompir, opere prte ... V restavraciji preživi pet dni na teden, delovni dan pa je dolg od pet do enajst ur.

In kdaj namerava dokončno odložiti opravo dirndl in predpasnik v kot? "Delala bom vse, dokler bom lahko," odgovarja. A kljub ljubezni do svojega dela se ob zasluženih počitnicah rada odpravi po svetu raziskovat druge kulture, v prostem času pa veliko časa nameni tudi branju knjig.